(VIDEO) “Resnica je skrita v grobiščih” – Pretresljiva izpoved podpredsednice Združenja mater Srebrenice Kade Hotić

Minuli teden je v precejšnji medijski anonimnosti v organizaciji Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije ob deseti obletnici sprejema resolucije EP o Srebrenici potekala novinarska konferenca in okrogla miza, na kateri so sodelovali nekdanji evropski poslanec ter soavtor resolucije EP o Srebrenici Jelko Kacin, predsednica in namestnica predsednice Združenja mater enklav Srebrenica in Žepa, Munira Subašić in Kada Hotić, član predsedstva BiH 1992-1996 Mirko Pejanović, nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič ter predsednik Združenja žrtev in prič genocida Murat Tahirović.

Na daljši tiskovni konferenci so najprej nastopili namestnica predsednice Združenja mater enklav Srebrenica in Žepa Kada Hotić, predsednica Združenja mater enklav Srebrenica in Žepa Munira Subašić, direktor Ifimesa Zijad Bećirović, nekdanji evropski poslanec ter soavtor resolucije EP o Srebrenici Jelko Kacin, ter predsednik Združenja žrtev in prič genocida Murat Tahirović.

Posebej dramatični so bili nastopi obeh neposredno prizadetih Munire Subašić in Kade Hotić iz Gibanja Združenja mater enklav Srebrenica in Žepa. Hotičeva je živela v Srebrenici, kjer je kot pravi preživela vojno in ostala brez svojih najdražjih, brez sina, brez moža, brez bratov in številnih sorodnikov. Njeno izpoved objavljamo v celoti.

“Vključile smo se in organizirale združenje v boju za resnico in pavico. Pravica je potrebna in imamo do nje pravico. Ampak, da bi prišli do pravice, moramo svetu povedati resnico, da svet ve in presodi in obsodi, da vidi, kaj je prav, in kaj je potrebno obsoditi, in kaj je treba sprejeti kot moralna dejstva. Mi v Srebrenici smo doživeli genocid od svojih sosedov, od “srbočetnikov”. Tedaj se niso izjasnjevali kot četniki, ampak so v toku vojne preko noči postali naenkrat naši smrtni sovražniki. Na žalost smo imeli zastavo OZN, ki nam je dajala garancijo za življenja in premoženje. To je bila velika prevara. Jaz ne bom rekla, da je kriv Philippe Marion, ki je bil tedaj tam, morda je imel dobre namene. Potem smo se enkrat srečali, jaz sem občutila nelagodje v njegovem obnašanju. Poskušal je pokazati, da ni bil močan, da bi zagotovil zaščito prebivalstva v Srebrenici. Mi smo praktično s strani OZN bili prepuščeni strašnemu sovražniku v roke, kjer so nam na bajonete nabadali otroke, zdrobili komaj rojene. 1995 je bila v Potočarih strahota, jaz sem mislila, da je to konec sveta, ne ve se, kje je konec. Zdrobili so otroke, posiljevali deklice, v masi ljudi so s kamioni pohodili ljudi, prevažali so neko blago, hodili so po ljudeh, ki so bili stisnjeni, to je bila strahota. Vsi smo to. kar je ostalo, da preživi, verjetno nas je bog pustil, da izpovemo resnico, da se resnica sliši v svetu. In hvala bogu, dolgo časa smo si prizadevali, da nas še nekdo iz drugih držav, predvsem iz Evrope podpre v tem, da nam da prav. Da nekaj naredi, in da ovekoveči, da tisti, ki negirajo genocid in zločin nimajo več moči.

Ta resolucija (resolucije Evropskega parlamenta o Srebrenici), ki je bila sprejeta, veliko pomeni. Jaz se vsem zelo zahvaljujem. 11. julija je dan žalosti po tej resoluciji, zastave v evropskem parlamentu so 11. julija na pol droga. To je v srcu Evrope, v zgradbi tako rekoč pravice, demokracije in človekovih pravic vseh evropskih držav. To je za nas zelo pomembno, da ne morejo tisti, ki negirajo to, kar so naredili, čeprav se zavedajo, da lažejo, moram uporabiti grobo besedo lažejo, ker ni mogoče drugače reči. To je resnica, če se negira, se to poskuša samo z lažmi zbrisati. Ampak, ta srbski narod ima veliko podporo, ima Rusijo, ki postavlja veto na sprejem resolucije, recimo v Svetu Evrope. Mogoče sem se napačno izrazila. V glavnem iz Evrope je prišla iniciativa, da bi sprejeli resolucijo o prepovedi negiranja genocida, pa je veleposlanik, ki je bil akreditiran v BIH, uporabil veto, da se ta resolucija ne more sprejeti. Pomeni, da Rusija onemogoča, da mi pridemo do pravice, lažno podporo dajejo Srbiji, ki tone v blato in ne najde načina, kako bo izšla iz tega. Super, jaz pravim naj priznajo zločin in zločinci naj gredo pred sodišče, ampak, da mi ostali ljudje pridemo do neke variante sobivanja, do pomiritve. Jaz velikokrat rečem “valja nama s nama”. Nihče se ni rodil kot zločinec, ampak so ga vzgajali kot zločinca, ker to negiranje zločina daje oporo mladim, poučuje mladino, da se zločin splača, čeprav smo vsi priče temu, da nihče ni dobil, vsi smo uničeni. Uničeni smo poleg žalosti naših otrok, poleg vsega, kar smo imeli v Bosni. Bosna je bila je bila lepa in ni bila siromašna. Ni nam bila potrebna tuja pomoč, drugi so nam lahko samo zavidali za multietnično in multinacionalno, multireligiozno sestavo, pisano, kot je bila v Bosni prej. Jaz bi želela, da je tako tudi danes. Noben narod ne more živeti izoliran in sam. Danes nas poskušajo postaviti v “torove”. Hrvati hočejo odcepiti del Bosne, da bi ga imeli za sebe, Srbi hočejo biti posebej in mi ostajamo v enem “toru”. Enostavno gredo na to, da uničijo en del naroda v delu Evrope. Jaz velikokrat rečem, kateri so ti nadljudje, ki delajo selekcijo, kateri narod lahko živi, in katerega je treba eliminirati. Mi se ne bomo pustili eliminirati, mi smo kot vsi ostali ljudje v svetu. Zahtevamo svoje pravice in zahvaljujemo se ljudem, ki nam prinašajo pravico v doseganju te naše pravice. Ker je v priznanju resnice naša pravica in hvala vsem. Danes obeležujemo 9. januar, ki ga moramo obeleževati. To je datum, ko so “srbočetniki” odločili, da bodo počistili svoje sosede, da jih bodo uničili, da jih bodo umaknili iz svojega sosedstva, in da jim vzamejo to, kar je njihovo. Ampak, ni te radirke, ki bi zbrisala besedo genocid in ni te moči in tega orožja, ki bo en narod popolnoma uničilo. Ponovno se bomo rodili. Ostala je Kada, ostala je Munira, ostal Murat, ostali smo, da izpovemo to resnico, da se svet zbudi, da začne delovati zavest, da se civilizirani ljudje zavejo, da se to zlo nikomur ne izplača. Preprečimo prihodnost, da bi se kjerkoli pojavilo zlo. Uničimo ga v korenu, potrebujemo življenje. Moramo se imeti radi, vsi smo ljudje, podobni drug drugemu. Ne glede na to, kateri jezik govorimo, katere vere smo. Jaz pravim, vsi so ljudje, samo niso ljudje tisti, ki so hoteli mojo lastnino, moje življenje in to je bilo, pred očmi sveta, Evrope, pod zastavo OZN. Mi smo OZN tožili, čeprav smo se zavedali, da jih ne moremo sodno procesuirati, ampak mi imamo pravico do pravičnosti. Tožili smo jih, čeprav je bila tožba zavrnjena, je pa javno zabeleženo, da smo jih tožili. Tovrstna njihova imuniteta mora pasti. Ne morejo biti zaščiteni za vsako ceno. Mora biti neka meja. Ne morejo sebi dovoliti tega, da so pustili največje “krvologe”. Trije korpusi iz Srbije so prišli takrat, da nas ubijejo. Novosadski, Valjevski in Užiški. Svet pravi, niso krivi, Srbija ni odgovorna. Bilo je nepravičnosti na sodišču, ampak to malo pravice mi cenimo in hvala vsem ki nas podpirajo, in ki so v imenu pravice, v imenu življenja in v imenu ljudi, jaz jih pozdravljam. Živeli, ” je na tiskovni konferenci dejala podpredsednica Združenja mater Srebrenice Kada Hotić

Deset let po sprejetju resolucije Evropskega parlamenta o Srebrenici tega dokumenta še niso podprli vsi na Zahodnem Balkanu, a bi to bilo nujno za prihodnost BiH in evroatlantsko perspektivo regije, so se strinjali udeleženci današnje okrogle mize ob deseti obletnici resolucije. Edina država, ki resolucije o Srebrenici ni podprla v vsaj blagi obliki, je BiH, medtem ko jo je srbski parlament podprl brez neposredne omembe genocida. Predsednica Združenja mater enklav Srebrenica in Žepa Munira Subašić je na okrogli mizi menila, da v BiH resolucije Evropskega parlamenta še ni mogoče sprejeti, saj Srbi še niso prevzeli odgovornosti.

“Še vedno je težava s sprejemanjem odgovornosti za zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije,” se je strinjal tudi predsednik Združenja žrtev in prič genocida Murat Tahirović. Poudaril je, da obstaja le ena resnica, ne dve ali tri. “Resnica je skrita v grobiščih,” pa je na okrogli mizi dodala podpredsednica Združenja mater Srebrenice Kada Hotić. “Zločin ostane zločin, ne glede na to, kdo ga stori,” pa je poudaril strokovnjak za mednarodne odnose in mednarodno pravo, univerzitetni profesor in diplomat Ernest Petrič, ki je še dejal, da je genocid eden najtežjih, najbolj gnusnih zločinov.

Soavtor resolucije, ki so jo na okrogli mizi v Ljubljani označili tudi za projekt sprave, je bil tedanji slovenski evroposlanec Jelko Kacin, ki je dejal, da resoluciji ni nasprotovala nobena politična skupina v Evropskem parlamentu. “Sporočilo je bilo konsenzualno in enotno in zato močnejše, ko bi bilo sicer,” je dejal. Jelko Kacin pa je zaključil, da zgodba o genocidu, njegovem priznanju, resocializaciji, rehabilitaciji ni končana, to je še pred nami in tega se je treba lotiti.