Ameriška nevladna organizacija Freedom House: Novi evropski avtokrati spreminjajo demokracijo v orožje represije

Vstopamo v novo obdobje avtokracije, katere značilnosti so podobne represivnim metodam despotizma 20. stoletja. Države, ki so nekoč predstavljale zmago svobode, zdaj uporabljajo demokratične strukture kot orodje represije

Na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji in na Češkem obstaja boj med voditelji, ki poskušajo konsolidirati nadzor nad državljani, ki se z njimi ne strinjajo.

Smo priča vrnitvi avtokracije, ki se pojavlja v delih sveta, kjer se je zdelo, da je bila že zdavnaj izkoreninjena. Vendar, tokrat gre za bolj elegantno, subtilno in prefinjeno različico svojih avtoritarnih prednic, ki spreminja demokratične strukture in načela v orodja za zatiranje in državni nadzor. Prav tako je zelo verjetno, da so njene današnje različice veliko močnejše in strpnejše od svojih prednic.

Po več desetletjih nenehnega širjenja pravic in svoboščin v svetu, je ameriška nevladna organizacija Freedom House v svojem poročilu opozorila na ostre spremembe. Število držav, ki se imenujejo “svobodne”, se zmanjšuje že od leta 2007. Nekatere države v vseh regijah sveta so doživele neuspehe na področjih, kot so svobodne in poštene volitve, neodvisnost medijev in vladavina prava.

Upadanje demokracije obstaja v Srednji in Vzhodni Evropi, regiji, ki je bila pred tremi desetletji na čelu zadnjega velikega dejanja 20. stoletja: zmagoslavja liberalne demokracije nad diktaturo za železno zaveso. Danes je regija v prvi vrsti zgodovinskega pohoda v nasprotni smeri.

“To ni avtokracija, temveč neoavtokracija. To ni demokracija, je post-demokracija,” je dejal Kritian Parvulescu, dekan Nacionalne šole političnih znanosti in javne uprave v Romuniji, državi, za katero se kritiki vse bolj bojijo, da se oddaljuje od vladavine prava.

Nekatere vlade v regiji, kot je madžarska, so globoko na poti k neomejeni enostrankarski vladavini. Zdi se, da voditelji v drugih državah, kot je npr. Češka, težijo samo k tej vrsti absolutne avtoritete. Toda, kjerkoli se pojavijo znaki avtokracije, je res, da spominjajo na represivne metode, ki so znane iz šolskih učbenikov o despotizmu 20. stoletja.

Vladajoči politiki in stranke so uspeli utrditi oblast do te mere, ki je nismo videli že od komunističnega obdobja. Neodvisne institucije so, vključno s sodišči in tožilci, postale instrumenti političnega nadzora. Časopise in televizijske postaje kupujejo prijatelji poslovnih ljudi in poslušno ugajati vladni liniji. Volitve se še vedno odvijajo, vendar se uporabljajo kot utemeljitev, da večina vsiljuje svojo voljo, in ne kot priložnost, da manjšina izrazi svoje mnenje.

Poljski primer

Policija je prišla pred svitom hladnega februarskega jutra na jugozahodu Poljske in potrkala na vrata nacionalnega junaka, ki so ga oblasti ponovno začele preganjati. V času, ko je Vladimir Frasinjuk bežal kot drzen deček Solidarnosti, poljskega pro-demokratičnega gibanja, pred komunistično službo državne varnosti, je živel kot begunec, skakal z vlakov, bežal preko streh tudi na motornih kolesih.

Pred volitvami leta 2015 se je vlada odločila, da bo svobodo in moč sodobne demokratične države uporabila za ugasnitev neodvisnih institucij. Takrat je Frasinjuk spoznal, da zgodovina ne gre samo v eni smeri.

“Vse, kar je moja generacija dosegla, je tej vladi olajšalo konsolidacijo nadzora,” je dejal revolucionar v svojih dvajsetih letih, ki je ponovno postal disident pri svojih šestdesetih letih.

Demokratična družba, za katero se je Frasinjuk boril, se umika, medtem ko je nova vrsta avtokratov napredovala. Tisto, kar skrbi Frasinjuka, ki je veliko časa preživel v zaporu za svobodo demokracije, je to, da je v zadnjih treh letih videl, odkar je desničarska vlada zmagala na volitvah, da vlada uporablja svoboščine, za katere se je boril, za okrepitev svoje vladavine.

Volilna zmaga je postala izgovor za prevzem nekdanjih neodvisnih institucij. Članstvo države v Evropski uniji, nato vključitev v svetovno gospodarstvo in hitra rast, ki je prišla z njo, vnaša denar v žepe nekaterih ljudi in zbuja vse večjo zaskrbljenost glede vladavine prava.

Desničarska in populistična stranka Pravo in pravičnost je začela s preoblikovanjem poljskih sodišč, pri čemer je trdila, da je treba očistiti zadnje ostanke komunističnega obdobja, čeprav so sodniki, ki so ostali na sodišču, že opravili strog proces preverjanja. Kmalu po zmagi leta 2015 je stranka dejansko prevzela nadzor nad ustavnim sodiščem in postavila na sodišče prijateljske sodnike. Nato je prešla na Državni sodni svet in sebi dala zadnjo besedo nad tem organom, ki je bil kot arbiter poljske neodvisnosti sodstva razmeroma svoboden pred političnimi vplivi.

Na koncu so prevzeli tudi vrhovno sodišče. Vlada je poskušala prisiliti sodnike vrhovnega sodišča, da gredo v predčasno upokojitev. Poskušala jih je nadomestiti in zapolniti na desetine novonastalih delovnih mest, v procesu, ki so ga obsodili skoraj vsi nacionalni sodniki, kot tudi evropski organi.

Za poljsko vladajočo stranko bi morala demokracija delovati tako: nadzor ne le sodišč, ampak tudi institucij, tožilstev, državnih medijev, obveščevalnih služb in drugih.

In potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega: odločitev Evropskega sodišča v oktobru je začasno ustavila začasno upokojevanje sodnikov, za vladajočo stranko je bil to korak nazaj. Konec novembra je vlada umaknila uvedbo in sprejemanje zakonov v enem dnevu, da bi sodnikom omogočila ohranitev delovnih mest.

“Na splošno ima poljska družba rada svobodo. Uprla se bo,” je dejala Malgorzata Gersdorf, sodnica vrhovnega sodišča, ki je ena od tistih, ki so jo poljske oblasti poskušale predčasno upokojiti.

Evropa omogočila avtoriteto Madžarski

Madžarski premier Viktor Orban, ki velja za arhitekta novega avtokratskega modela v regiji, se je pohvalil z zamislijo, da bi zamenjal zastarele ideje liberalne demokracije z “neliberalno demokracijo”.

Pravila EU o prostem pretoku so bila usmerjena v povečanje prožnosti trga dela, kar delavcem omogoča, da se svobodno gibajo po celini pri iskanju zaposlitve. To pa je dalo avtokratom, kot je Orban, koristen varnostni ventil. Vsakdo, ki ni bil zadovoljen z vlado, se je lahko pobral in odšel, tudi celo brez nadzora potnih listov, ki stoji na poti do samovsiljenega izgnanstva.

Odkar je leta 2010 predsednik vlade Viktor Orban prišel na oblast, je več sto tisoč ljudi zapustilo državo, v enem od največjih valov migracij v nedavni zgodovini Madžarske. In, čeprav jih je bilo veliko spodbujenih z višjimi zaslužki drugje, so se pojavili tudi politični dejavniki.

“Problem ni samo v plačah. Celotno okolje naredi ljudi depresivne,” je dejala Agnes Hars, višja raziskovalka na Ekonomskem raziskovalnem inštitutu Kopint-Tarki v Budimpešti.

Tendenca je, da tisti, ki gredo, so mladi, ambiciozni in izobraženi. To ni problem za Orbana, ki dobiva podporo manj izobraženih revnejših in starejših segmentov družbe.

“Na Madžarskem ni protestov, ker lahko namesto tega ljudje emigrirajo,” pravi Harsova.

Vendar, to niso samo posamezniki. To poletje se je fundacija za odprto družbo, ki jo financira investitor in filantrop George Soros, ameriški zagovornik svobodnih medijev in zaščito manjšin, madžarskega rodu, največji Orbanov sovražnik, preselila v Berlin zaradi vse večjega pritiska vlade. Srednjeevropska univerza je na poti na Dunaj.

Ker svoboda gibanja omogoča povečanje števila potencialnih disidentov, se subvencije EU stekajo v žepe favoriziranih vladnih prijateljev, medtem ko svobodna trgovina v Uniji daje Madžarski močne zaveznike, o katerih stare komunistične vlade niso mogle niti sanjati.

Romunija razsipa bogastvo

Romunijo je več vladnih upravljavcev razglasilo za eno najbolj korumpiranih držav v Evropi, voditelji EU pa jo ocenjujejo kot “avtokracijo v usposabljanju”. Njeno gospodarstvo se vse bolj uveljavlja. Romunija je lani dosegla 6,9-odstotno rast BDP, vladi v Bukarešti pa je uspelo ohraniti svojo popularnost deloma tudi zaradi razsipanja novega bogastva.

Poljska in Madžarska sta imeli tudi hitro gospodarsko rast, nizko brezposelnost in rast plač, čeprav sta še vedno pod povprečjem EU. Vendar pa te evropske vlade dokazujejo, da se lahko ekonomske dividende demokracije uporabijo tudi kot sredstvo za utrditev moči. Denar pomaga liderjem pri ohranjanju zadovoljstva prebivalstva.

V Romuniji je bil vodja vladajočih socialdemokratov Liviu Dragnea, bogati poslovnež, ki je postal politik, dvakrat obsojen zaradi korupcije in obtožen namestitve glasov. Zaradi naknadnih obtožb zaradi še večje korupcije je njegova vlada zamenjala glavno protikorupcijsko tožilko in uvedla zakone, za katere strokovnjaki menijo, da bodo druge preiskave pustili nezaključene.

“Naši fantje so videli, da to deluje na Poljskem in Madžarskem. Zdaj poskušajo storiti enako,” je dejala Elena Kalistru, ki vodi romunsko nevladno organizacijo varuha državljanov Funky Citizens.

In mnogi Romuni niso videti preveč razburjeni…

Romunija je še vedno najrevnejša država v EU, z velikimi segmenti kmečkega prebivalstva, ki se komaj preživlja. Toda Bukarešta, prestolnica, ki je bila zgrajena v času komunizma v diktatorskem slogu, ima zdaj v lasti elegantne klube in nakupovalna središča, z dovolj »sijaja«, da se lahko kosajo s katerimkoli mestu na zahodu. Medtem se v bližini mestnega središča dviguje največja pravoslavna katedrala na svetu, v njej pa nameravajo postaviti največji zvon v Evropi.

Premier, ki poseduje medije

Predsednik češke vlade Andrej Babiš se je soočil z uporom v češkem parlamentu. Obljubil je, da Češka ne bo nikoli več sprejela nobenega begunca, vendar so nanj septembra pritisnili poslanci, ki so zahtevali izjemo: da bi Češka lahko sprejela 50 sirijskih sirot.

Nato se je pojavil v zvezi s tem razburljiv tekst v najstarejšem časopisu v državi, Lidovi Novini, ki je stopil na stran češkega premierja. Članek naj bi napisal češki doktor z dolgoletnimi izkušnjami na bojiščih in trdil, da je za sirske sirote najbolje, da ostanejo tam, kjer so. Edina težava je bila, da zdravnik in njegova domnevna humanitarne organizacija ni obstajala. Članek je prišel neposredno iz pisarne Andreja Babiša, ki je lastnik Lid’s News.

V dneh, ko so bile države pod sovjetskim nadzorom, so bili mediji v državni lasti pod popolnim nadzorom komunistične partije. Danes pa za razliko od takrat moč kapitalizma daje politikom velik vpliv na tisk. Preko Srednje Evrope časopise in televizijske postaje kupujejo oligarhi, povezani z vladajočimi strankarskimi politiki. V nekaterih primerih je oligarh in politik isti človek.

Babiš, drugi najbogatejši človek na Češkem, je Lidovo Novino kupil leta 2013, ko je začel svojo drugo kariero v politiki.

Časopis je bil priljubljen Vaclavu Havlu, dramatiku, disidentu in nazadnje predsedniku, kot tudi drugim med češko inteligenco. Babiševo nakupovanje, ki je vključevalo množični trg, televizijsko postajo in radijsko postajo, ga je uvrstilo med največje medijske barone v državi. Zanikal je, da je imel kakršenkoli vpliv na uredniško vsebino, uredniki časopisov pa vztrajajo, da se Babiš ne vmešava v uredniško politiko.

Za zadaj so češki mediji svobodnejši od tistih v drugih državah v regiji. Babis je zaenkrat šibkejši od svojih kolegov na Madžarskem ali Poljskem, poleg tega pa je vpleten v korupcijski škandal, ki ogroža njegovo vlado.

Jaroslav Kmenta, nekdanji češki preiskovalni novinar za “Mlado fronto dnes”, ni optimističen. Babiš je pameten človek in pot do vedno večje moči je postal način, ki ga najpogosteje uporablja.

“Samo počakajte nekaj let. To je samo začetek,” je dejal češki novinar.