Od Depale vasi do Trojan: Dosje sodne cenzure novinarja in zlorabe sodstva v primeru Vodušek – 2.del

V prvem delu zapisa: “Od Depale vasi do Trojan: Dosje sodne cenzure novinarja in zlorabe sodstva v primeru Vodušek” sem opisal okoliščine, zaradi katerih je prišlo do sramotne odločitve senata v Slovenj Gradcu, ki meče tudi slabo luč na slovensko pravosodje, ki je bilo zlorabljeno za obračun z mano kot novinarjem s 30 letnim novinarskim stažem, ki nikoli doslej ni bil kaznovan za novinarsko delo niti v kakšnem drugem postopku pred sodiščem. Groba zloraba sodne veje oblasti za obračun z novinarjem pa je po drugi strani tudi poskus legalizacije nezakonitega delovanje kriminalne združbe, zbrane okoli nekdanjega direktorja Uniorja Gorazda Korošca, ki si je nezakonito polnila žepe z državnim denarjem, zlorabilo tožilstvo in policijo ter sodstvo za obračun z novinarjem, ki ga ne samo pošilja v zapor, ampak mu tudi prepoveduje novinarsko delo.

V čem je problem politično zrežiranega sodnega pregona zoper mene kot novinarja. V tem, da so policija, tožilstvo in sodstvo dala prednost interesom ozke klike okoli nekdanjega predsednika uprave državnega podjetja Unior, Gorazda Korošca in direktorja hčerinskega podjetja družbe Rhydcon Vinka Stiplovška, ki sta dejansko delala kriminalna dejanja in bila za njih kasneje v postopku pravnomočno obsojena, ne pa interesom države in ljudstva, čeprav je bila sodba izrečena v imenu ljudstva. Kazenska ovadba proti novinarju se bo v nadaljevanju postopka pokazala precejšen strel v koleno za tiste, ki so zrežirali sodni pregon novinarja.

S tem je sodišče namreč Slovenijo uvrstilo med tiste države, ki kratijo svobodo medijev, zapirajo in eliminirajo novinarje. Le da je vse skupaj pri nas zavito v plašč montiranega kazenskega sodnega procesa. Trdno verjame in sem prepričan, da se bo našel senat in sodišče, ki bo pogledal vsa dejstva in anomalije ter nezakonitosti in kršitve v sodnem procesu ter razveljavil to sramotno sodbo sodišča, ki pomeni, kot sem napisal, ne samo obsodbe mene osebno in maščevanja za novinarsko delo, ampak tudi obsodbo celotnega slovenskega novinarstva.

Na čem utemeljujem to razmišljanje. Na dveh glavnih obravnavah in v kazenski preiskavi, kjer so bili zaslišani vsi akterji zgodbe, tako oba direktorja družb Gorazd Korošec kot direktor Rhydcona Vinko Stiplovšek, odvetniki odvetniške pisarne Joško Gregrorovič in Andrej Mlinarič kot tudi tajni delavec s kodnim imenom 515 Rud, šefi policije in vodja operativne operacije policije Boštjan Hmelak ter vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju Ivan Žaberl, se je namreč pokazalo, da niti ena od prič ni potrdila poskusa izsiljevanja v smislu kot mi ga je očitalo tožilstvo, “češ imam dokumente, in če ne boste poslovno sodelovali, bom kot novinar objavil sporne dokumente”.

Ravno nasprotno, vse priče – domnevni oškodovanci so potrdili, da nikoli nisem grozil, niti omenjal objave dokumentov v zameno za poslovno sodelovanje.

Ravno nasprotno, dokumentov pri hišni preiskavi tako doma kot v službi niso našli pri meni, prav tako so vse priče potrdile, da nikoli nisem pogojeval poslovnega sodelovanja z objavo spornih dokumentov, ki sem jih zgolj videl in jih niti nisem posedoval, saj sem originalni dokument vrnil novinarskemu viru, edino kopijo pa predal odvetniški pisarni Gregorovič Pungartnik na njihovo pobudo. Policija v preiskavi pri meni ni našla niti originala, niti kopije.

Vse priče tožilstva so potrdile, da z moje strani kot novinarja ni bila nikoli podana kakšna zahteva po denarju ali poslovnem sodelovanju kot tudi, da ni bilo z moje strani nikoli izrečeno, da bi v zameno za (ne)objavo ali prikrivanje dokumentov zahteval kakršnokoli uslugo ali poslovno sodelovanje v obliki oglaševanja ali kako drugače. Niti nisem kot diretor podjetja predlagal poslovnega sodelovanja, ampak mi je bilo ponujeno s strani odvetniške pisarne, ki je zastopala klienta Unior in Gorazda Kotrosca, na katero me je napotil Vinko Stiplovšek, diretor Rhydcona, hčerinskega podjetja Unior.

To potrjuje ne samo pričanja, ampak tudi dokument – dopolnitev kazenske ovadbe, ki jo je dal 6. 7. 2012 podal naznanitelj Jožko Gregorovič. Takole v piše Gregrorovič: “Kazensko ovadbo v zvezi z izsiljevanjem, ki smo jo podali 4. 7. 2012 na ODT Celje, dopolnjujem. Sredi junija letos me je poklical direktor podjetja Unior Korošec in mi predstavil težavo, s katero se srečuje firma in on osebno. Povedal mi je, da ga je Stiplovšek Vinko obvestil o telefonskem klicu Vladimirja Voduška, kaj bi lahko pomenilo za družbo Rhydcon in Unior, če bi fakture teh podjetij prišle v javnost. Pogledal sem fakture in njihovo vsebino in glede na to, da je bil sklep lastnikov družbe Rhydcon, da se financira nakup delnic, s katerim se je Unior obranil prevzema tujega lastnika, nima nič spornega oziroma škoda ne bi nastala. Od Korošca sem dobil nalogo, da pripravim osnutek pogodbe o oglaševanju na Info TV in sicer, pravni del. Kontakt Vodušku do mene naj bi posredoval Stiplovšek. Nekaj dni po tem, je prišel Vodušek v našo pisarno. Sprejela sva ga skupaj z odvetnikom Mlinaričem, ki je imel nalogo, da po pravni poti pregleda pogodbo, ki se je nanašala na oglaševanje. To pogodbo smo 4. 7. 2012 priložili k ovadbi ODT Celje,” konec citata.

Iz tega dokumenta jasno izhaja konstrukcija celotne zgodbe, ki pade na točki, da naj bi jaz zahteval poslovno sodelovanje, ampak je oglaševanje predlagal predsednik Uniorja, Gorazd Korošec, in da sem zato bil povabljen v odvetniško pisarno. Celotna aktivnost tako ideja o poslovnem sodelovanju kot vse ostalo je bilo ponujeno s strani Gorazda Korošca ter odvetniške pisarne, s katero me je povezal direktor firme Rhydcon, Vinko Stiplovšek.

Gorazd Korošec je na sodišču trdil, da je nalogo za poslovno sodelovanje odvetniški pisarni podal z namenom preiskave proti meni kot novinarju in da nikoli niso imeli namena poslovno sodelovati ampak, da so proti meni izvajali preiskavo, kar pomeni da so brez ustreznih odredb sodišča oziroma tožilstva prevzeli vlogo državnih organov, da bi dokazali izsiljevaje, ki je bilo po oceni tožilstva tako prikrito in tako sofisticirano in da ga je težko dokazati. Poleg tega so glavne priče tožilstva na sodišču skupaj z njihovimi odvetniki trdile, kar so mi povedali že v fazi novinarske preiskave, da jim dokumenti ne bi škodili tudi, če bi bili objavljeni, saj so imeli za vse pokritje nadzornega sveta in skupščine. V postopku se je jasno pokazalo, da so me kot novinarja glede dokumentov od pranju denarja med družbama Unior in Rhycon zavedli z lažnimi pojasnili, da gre za legalne posle, ki imajo pokritje v sklepih uprav skupščin in nadzornih svetov obeh družb. Pomislite, kakšna je njihova obrazložitev, da so se kot menedžerji v podjetju v stoodstotni državni lasti želeli obvarovati sovražnega prevzema Uniorja, ki so ga vodili in so tako, da so preko hčerinskega podjetja Rhydcon kupovali delnice Uniorja. Kot se je kasneje pokazalo so me zavedli in lagali glede legalnosti poslov, kjer so denar za plačevanje obresti za kredit za odkup delnic v Celjski banki plačevali tako, da so si izmišljali razne fiktivne storitve, ki naj bi jih Rhydcon delal za Unior, in da so preko tega prihajali do likvidnosti za plačevanje obresti, ker je prišla kriza in viškov denarja za plačevanje obveznosti naenkrat ni bilo več.

Poleg tega sta oba direktorja z izčrpavanjem podjetij obogatela, saj sta oba lastnika številnih apartmajev na Rogli ter lastnika plovil vse na račun izčrpavanja podjetij, od katerih je Unior v 100 odstotni državni lasti, Rhydcon pa posredno, saj je Unior v tem podjetju manjšinski lastnik. Medtem ko so podjetja, v katerih sta se tako Korošec kot Stiplovšek namesto države obnašala kot stoodstotna lastnika, so omenjena podjetja bila vedno bolj siromašna, oba direktorja pa sta zasebno bogatela, in da bi se obdržala na položajih, sta si medsebojno odkupovala delnice, da slučajno ne bi prišlo do menjave lastništva in ugotavljanja njune odgovornosti za nastali položaj. Takrat tega seveda nisem mogel vedeti, ampak se je pokazalo kasneje v sodnih postopkih, in ko so novinarji začeli pisati o tem.

Da bi me diskreditirali in kazensko ovadili ter preprečili preiskavo poslovnih spornih poslovnih dogodkov in praks v obeh podjetjih, predvsem pa odkrili vir, ki je dokumentacijo odnesel iz Uniorja, so mi akterji preko odvetniške pisarne ponudili poslovno sodelovanje in kasneje pogovore o poslovnem sodelovanju izkoristili, da bi me kriminalizirali, da bi tako pometli pod preprogo nezakonitosti, ki so se dogajale v obeh podjetjih, in ki bi lahko bile predmet resne preiskave. Tožilstvo in policija sta na podlagi krive ovadbe, ki ni imela nobene podlage v dejstvih, skočila name kot novinarja prinašalca slabih novic oziroma kot človeka, ki je videl preveč, da bi diskreditirali novinarja, medtem ko v Uniorju in Rhydconu praktično ni bilo resne preiskave kriminalnih dejanj.

Tako je obramba na sojenju v Slovenj Gradcu jasno dokazala, da sam kot obdolženi nikoli nisem in tudi nisem imel prav nobenega namena izsiljevati, kar je nadalje mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da sem že na prvem sestanku z Odvetniško pisarno Gregorovič-Pungartnik izročil dokumentacijo, kopijo dokumentov, s katero sem razpolagal in ki naj bi predstavljala domnevno sredstvo izsiljevanja. Obramba tako poudarja, “da volja obdolženega storiti in dokončati kaznivo dejanje ni nikoli obstajala, saj je obdolženi vse od trenutka, ko je stopil v stik z odvetniško pisarno, ni več razpolagal z dokumentacijo, ki naj bi bila sredstvo izsiljevanja”. Da je dokumentacija s strani obdolženega bila dejansko izročena, pa je potrdil tudi odvetnik v odvetniški pisarni Gregrorovič Pungartnik, Mlinarič Jernej, ki je na zaslišanju javno povedal, da mu je njegov šef Jožko Gregorovič naročil, naj dvigne dokumentacijo. Da dejanje, ki se obdolženemu očita, ni dokazano, nadalje izhaja tudi iz tega, da ni nobenega dokaza o tem, da naj bi obdolženi kadarkoli zahteval, da Korošec Gorazd v imenu svoje družbe z mano kot direktorjem družbe sklene prej omenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju”.

Iz dokaznega postopka lahko zaključimo, da niti kot novinar niti kot direktor družbe z Gorazdom Korošcem nikoli nisem bil v neposrednem in osebnem stiku, tudi sicer pa je tekom dokaznega postopka bilo dokazano, da je pobuda za sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju bila podana s strani Korošca, ko je slednji Gregoroviču naročil, da naj takšen osnutek pogodbe o poslovnem sodelovanju pripravi. Pobuda oziroma zahteva, da naj se sklene kakršnakoli pogodba ali, da naj se vzpostavi kakršnokoli poslovno sodelovanje s podjetjem Unior d. d., tako ni prišla s strani obdolženega torej z moje strani, temveč je dokazni postopek pokazal, da je takšen predlog podal Gorazd Korošec sam. Vinko Stiplovšek, ki se je sicer sestal z obdolženim maja 2012 je jasno povedal, da kot obdolženi na tem sestanku ni postavljal nobenih zahtev in, da kot obdolženi na tem sestanku s spornimi računi tudi nisem razpolagal.

Na izrecno vprašanje Stiplovšku, ali je na prvem ali drugem sestanku 31.05. 2012 ali na drugem 28. 06. 2012 kot novinar v zvezi z dokumenti postavil kakšno zahtevo, je Vinko Stiplovšek jasno odgovoril, da ne. Tako gre zaključiti, da na tem prvem sestanku nisem postavil prav nobene zahteve v zvezi s spornimi dokumenti, kasneje, torej po tem, ko je Stiplovšek z vsebino teh dokumentov seznanil Korošca, pa je pobuda za sklenitev za pogodbe o oglaševanju bila dana s strani Korošca in ne s strani Vladimirja Voduška.

Očitki iz obtožbe, da bi kot novinar ali kot direktor družbe v zvezi s spornimi računi postavljal kakršnekoli zahteve, so tako ostali nedokazani, saj je dokazni postopek kvečjemu pokazal, da sem se zgolj odzval na predlog Gorazda Korošca, da bi med njim oziroma družbo Unior in obdolženim lahko prišlo do poslovnega sodelovanja v smislu nudenja oglaševalskih storitev, zaradi česar sem se tudi obdolženi sestal z odvetniki iz odvetniške pisarne. Da je priprava takšne pogodbe predstavljala predlog Korošca in ne obdolženega, kot že povedano potrjuje in dokazuje tudi dejstvo, da Vodušek z Gorazdom Korošcem nikoli ni bil v neposrednem kontaktu. Očitno pa je, da je takšno nalogo in navodilo Jožko Gregorovič dobil od Korošca, še preden sem se kot obdolženi zglasil pri njem v pisarni, in da je to sploh bil razlog in povod, da mi je Stiplovšek Vinko dal kontakt od odvetnika Gregoroviča.

Na sodišču sem bil obsojen samo zaradi tega, ker sem videl neke dokumente, za katere so akterji trdili, da niso sporni tudi, če bi bili objavljeni in zato, ker sem se kasneje kot direktor pogovarjal o poslovnem sodelovanju v odvetniški pisarni, ki mi je v imenu klienta Uniorja ponudila poslovno sodelovanje. Sodišče oziroma senat, ki mi je sodil v Slovenj Gradcu je kljub nespornim dejstvom enostavno namerno spregledal pričanje ključnih prič pred sodiščem in slepo sledil obtožnici ter konstruktom, ne da bi upošteval realna dejstva in pričanje domnevnih oškodovancev na sodišču.

Celotna aktivnost je bila tako na strani odvetniške pisarne oziroma njihovih naročnikov kot tudi kasneje na strani tajnega sodelavca Rudija s kodnim imenom 515, ki mi je bil predstavljen s strani registriranega tajnega sodelavca policije Vinka Stiplovška kot pooblaščenca družbe Unior oziroma direktorja Gorazda Korošca, ki naj bi s pooblastilom o usklajevanju podpisal pogodbo o oglaševanju. Tajni sodelavec je kasneje s kršitvijo zakona in prekoračitvijo pooblastil – z izzivanjem kriminalnega dejanja – spravil v neprijeten položaj tako policijo kot tožilstvo, ki je celotno dogajanje na Trojanah izpustilo iz izreka obtožnice, ga pa je spretno uporabljalo v obrazložitvi obtožnice, kljub zavedanju o nezakonitosti njegovega početja.

Kljub dejstvu, da tajni delavec ni imel odredbe za kakršnokoli predajo denarja, do katerega je prišlo na osnovi njegove pobude in ponudbe, je najprej sodišče v Celju, kasneje pa tudi predsednica senata v Slovenj Gradcu Valerija Matvoz Jeromelj, zavrnila izločitev nezakonitih dokazov. Žal, pa v fazi medijskega umora, pod pritiskom dela javnosti in pritiskov na sodišče, tudi senat Višjega sodišče v Mariboru ni prepoznal spornosti in nezakonitega delovanja tajnega delavca policije, ki je deloval brez ustrezne sodne odredbe in na svojo roko oziroma po navodilih vodje operativne operacije Boštjana Hmelaka, tudi sam storil kaznivo dejanje.

To so pravna dejstva, ki jih ni mogoče izbrisati iz spisa ali spregledati in bodo odločilno vplivala na kasnejše sodne instance oziroma na odločanje drugih sodnih senatov, saj sodnega senata v Slovenj Gradcu ni zanimala materialna resnica in razsodba, ampak zgolj potrditev obtožnice, kjer je sodnica zavrnila praktično vse predloge obrambe glede dokazov, kot tudi ovirala obrambo pri zasliševanju prič in vseskozi ščitila priče, predvsem iz vrst policije in tožilstva, da bi tako prikrili nezakonita ravnanja.

V svojem pristranskem vodenju postopka je okrožna sodnica in predsednica senata šla celo tako daleč, da je zaradi tega, ker je v postopku zaradi bolezni prišlo do trimesečnega zamika in ponovne glavne obravnave, zahtevala poleg sodnega izvedenca medicinske stroke, ki naj bi preveril ali se lahko udeležujem glavnih obravnav ali ne, iz čistega maščevanja, angažirala tudi sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotavljal prištevnost v času domnevnega kaznivega dejanja. Pozor tega ni zahtevala obramba, v sodni praksi običajno izvedenca medicinske stroke zahteva obramba v smislu ugotavljanja olajševalnih okoliščin.

V tem primeru pa je izvedenca zahtevala sodnica iz čistega maščevanja, ker se zaradi zdravstvenih težav nisem mogel udeleževati glavne obravnave. Tudi če pustimo ob strani pravna dejstva, je sodnica v sodnem postopku večkrat pokazala, da je le ta ne zanimajo, da jih ne zanima materialna resnica, ampak se je od vsega začetka vedla tako in dajala vtis pristranskosti, ne pa nepristranskosti v sodnem postopku, kjer bi sodišče moralo zavzeti enake vatle do tožilstva kor tudi do obrambe. Vendar glede na izkušnje, ko sem ob neki priložnosti na Okrožnem tožilstvu v Celju srečal sodnika Višjega sodišča v Celju, ki je očitno obiskal tožilstvo oziroma tožilca, s katerim se je očitno dogovarjal, kako bo potekal konkretni sodni postopek.

V primeru Vodušek je torej vsaj na prvi stopnji v Slovenj Gradcu šlo zgolj za potrditev konstrukta obtožnice, ne da bi se za trenutek ustavili pri dejstvih, in da bi bil deležni poštenega sojenja, kjer bi predvsem sodnica morala prevzeti aktivno vlogo pri iskanju resnice in pravičnega sojenja. Glede na to, da je šlo za montiran politični proces, je seveda veljalo, da, če dejstva niso v skladu s konstruktom, tem slabše za dejstva. V vsem tem času, več kot sedem let je minilo od dogodkov ob aretaciji na Trojanah, se mi postavlja vprašanje, kako je mogoče z vplivanjem na sodišče doseči sodbo, ki nima nikakršne potrditve v dejstvih in v pričanjih ključnih prič, torej domnevnih oškodovancev doseči obsodilno sodbo. Odgovor na to vprašanje se skriva v naročenih sodbah in dirigiranem sojenju in poteku sodne obravnave zaradi diskreditacije in eliminacije novinarja in končne rešitve primera Vodušek tako, da se mu poleg obsodbe prepove še novinarsko delo.

Tako se potrjujejo informacije, po katerih agenti, nekdanji upokojeni policisti ali sodelavci nekdanjih tajnih služb kot kurirji hodijo v odmevnih sodnih procesih do sodišč in sodnikov ter predsednikov senatov in naročajo koga je treba sodno eliminirati oziroma ga ne samo profesionalno, ampak tudi eksistenčno uničiti in onemogočiti. Gre za očitne eklatantne kršitve človekovih pravic in z ustavo zajamčenih svoboščin pod krinko neodvisnega sodstva, ki deluje na podlagi naročil in montiranih političnih procesov. Tak proces bi se moral v normalni državi končali že v fazi kazenske ovadbe, saj je v mojem primeru ni bilo nobenih dokazov o izsiljevanju, ki bi bili onkraj razumnega dvoma. Šlo je za zrežirano zadevo ljudi, ki imajo vpliv, denar in predvsem moč, ki so z zlorabo policije, tožilstva in pa sodišča dosegli pregon popolnoma zakonitih in legalnih dejanj, pa naj si gre za preiskovalno novinarstvo kot tudi pogovore o poslovnem sodelovanju, pri katerih ni bilo nobenih groženj ali pritiskov, še manj pa je šlo za poskus izsiljevanja. Vse je bilo v skladu s pogodbami, ki smo jih imeli v tem času tudi z drugimi podjetji, z običajnimi popusti in protikorupcijsko klavzulo in podobno.

Nanizal sem samo nekaj detajlov primera sramotnega sojenja, medtem ko bom seveda celotno ozadje z imeni in priimki in konstrukcijo realnosti s strani tajnih delavcev in sodelavcev policije opisal v knjigi, za katero se naslov ponuja sam od sebe in sicer, Od Depale vasi do Trojan.