(VIDEO) Zakaj tako Šarcu kot Mescu odgovarja, da sploh ne podpišeta protokola o sodelovanju?
Po včerajšnjem kriznem sestanku, po katerem je Luka Mesec napovedal, da prihodnji teden ne bodo podpisali protokola o sodelovanju, Marjan Šarec pa sestanka sploh ni komentiral, lahko skoraj s 100 odstotno gotovostjo napovemo, da protokol o sodelovanju sploh ne bo podpisan.
Razlogov je več, vsekakor pa to ustreza obema stranema, saj je bilo sodelovanje med Levico in Šarcem konzumirano v trenutku potrditve mandatarja ter seveda v tem, da se je Levica vzdržala pri imenovanju ministrov. Je pa res, da se je šele prejšnji teden začelo govoriti o tem, da protokol o sodelovanju ni bil podpisan, ampak zgolj parafiran. Do sedaj se je namreč verjelo, da so poleg koalicijske pogodbe podpisali tudi protokol o sodelovanju. Pred dnevi pa so začeli govoriti, da je protokol samo parafiran, ne pa podpisan. . Vendarle pustimo formalnosti. Dejstvo, je da Levica sporazuma ne bo nikoli podpisala, saj se bo s tem izognila očitkom in dilemi, ali je pozicijska ali opozicijska stranka. Poleg tega pa Šarcu pravzaprav odgovarja, da do podpisa sporazuma sploh ne pride, saj se bo tako izognil očitkom, da je Levica ni samo koalicijska, ampak kot je dejal Janez Janša nad-koalicijska stranka.
Imenovanje Črnčeca je pravzaprav dober izgovor za oboje. Šarec ne bo odstopil od njegovega imenovanja, čeprav bi mu Črnčec naredil uslugo, če bi sam odstopil in samo takšna opcija pride v poštev, saj si Šarec ne more privoščiti, da bi na zahtevo Levice razrešili svetovalca za varnost, po drugi strani pa Levici odgovarja, da se distancira od Šarčeve koalicije, v kateri tako ali tako nima nobenega ministra ali državnega sekretarja in bi bila zgolj kot pomožen glasovalni stroj za podpiranje tistih zakonov, pri katerih je potrebnih 46 glasov, večina zakonov se namreč sprejema z navadno večino. Tudi če bi Levica glasovala skupaj z opozicijo, praktično ne bi ogrožala sprejemanja zakonov z navadno večino. Tako, da se pravzaprav pri vsem skupaj lahko strinjamo s tistimi, ki pravijo, da če omenjenega zapleta med Levico in Šarcem ne bi bilo, bi si ga bilo pravzaprav potrebno izmisliti oziroma ga inscenirati.
Tako je Luka Mesec včeraj dejal, da so se “Za podporo Šarcu za mandatarja odločili zato, da na oblast ne bi prišla politika sovraštva in hujskaštva. Ta politika pa pri nas ni omejena zgolj na SDS, ampak jo utelešajo tudi ljudje, kot je Črnčec”. Na vprašanje, ali je možno zgladiti nesporazume, pa je odgovoril, da je poteza s Črnčecem gotovo postavila pod vprašaj sodelovanje Levice z vladnim peterčkom. “Zato nadaljujemo pogovore, da bomo videli, ali je možno zaupanje vzpostaviti,” je pojasnil. Zatrdil pa je, da pri tem ne gre za vprašanje, kaj lahko Levica iztrži, ampak za uveljavljanje načel in “spoštovanja civilizacijskih standardov ter za to, da se riše jasna meja, kaj je v vladi, ki naj bi bila levosredinska, sprejemljivo in kaj ne”.
Državni zbor namreč tako ali tako sprejema odločitve, če je zagotovljena sklepčnost – kvorum – relativna večina, torej večina glasov navzočih poslancev za sprejemanje navadnih zakonov. Absolutna navadna večina: večina glasov vseh poslancev je potrebna zgolj pri imenovanju (predsednik vlade in ponovnem odločanju o zakonu na zahtevo DS – relativna večina).
Problem bi lahko nastal tam, kjer je potrebna kvalificirana večina in pri tistih zakonih, ki bi jih državni svet z vetom zavrnil, saj je za njihovo potrditev potrebnih prav tako 46 glasov. Tu pa se že odpira prostor za morebitni ponovni vstop Nove Slovenije v igro, ki bi lahko sprejela podobno vlogo, kot jo je imela Levica , če že ne bi vstopila v vlado Marjana Šarca. Morda pa prav v tem grmu tiči zajec, da bi Šarec vseeno kot rezervno stranko rad videl NSi oziroma Tonina kot pa levico Luke Mesca.
Mesec je sicer potrdil, da so ta teden v Levici od novinarjev prejeli več vprašanj glede proračuna. A od vlade glede tega niso še nič izvedeli, “kljub temu, da je to ključen akt, pri katerem se po protokolu o sodelovanju pričakuje podporo Levice”. Šarcu so po Mesčevih navedbah povedali, da je Levica do zdaj svoje dolžnosti po parafiranem protokolu izvajala, “za drugo stran pa tega ne moremo tako jasno reči”.
