Se sultanu maje prestol? Kako je Erdogan pripeljal Turčijo do točke brez vrnitve

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je prišel na oblast kmalu po finančni krizi leta 2001, ki je zapečatila kariere mnogih politikov.

Ko je v petek vrednost turške lire padla skoraj za osem odstotkov v primerjavi s prejšnjim dnem, je bila to največja devalvacija vrednosti na dnevnem nivoju, odkar je Erdogan prišel na oblast. Mnogi se sprašujejo, ali bo tudi sam padel.

V diplomatskem sporu z ZDA in nekaterimi evropskimi državami, turški vladar pripisuje vzroke za težke gospodarske razmere “gospodarski vojni”, ki jo vodijo tuje sile, vendar turško ljudstvo tega ne verjame – piše Politico, ki zagovarja stališče, da je turška vlada edini krivec.

Turkey's perfect storm https://t.co/p1L2gzCI8L

— SCF (@StockholmCF) August 13, 2018

Svetovna finančna kriza leta 2008 je zagotovila novim industrijskim državam, kot je Turčija, dostop do poceni kapitala in so tako zasebna turška podjetja najela tuje kredite v višini več kot 340 milijard dolarjev.

Te države imajo zdaj težave pri servisiranju dolgov v tuji valuti. Poleg tega je letos vrednost turške lire v primerjavi z dolarjem padla za 44 odstotkov, številna podjetja od bank zahtevajo refinanciranje dolga. Kriza se je razširila na finančni sektor v takem obsegu, da je Evropska centralna banka opozorila, da dolg evropskim bankam presega 166 milijard dolarjev.

Medtem je oblast v Ankari na podlagi spornih političnih razlogov aretirala več kot 50 zahodnih državljanov in zaposlenih, kot del Erdoganove kontraproduktivne politike “diplomacije s talci”, katere cilj je izsiliti koncesije s strani turških zaveznikov na Zahodu.

Taktika uporabe aretiranih, nedolžnih ljudi, kot adutov v pogajanjih, je ogrozila ne le ugled Turčije v svetu, ampak tudi sprožila najhujšo krizo med Washingtonom in Ankaro po 42-mesečem vojaškem embargu med leti 1975 in 1978, trdijo tuji investitorji.

Andrew Branson

Ko so turške oblasti leta 2016 aretirale Andrewja Bransona, duhovnika iz Severne Karoline, ki je v Turčiji mirno opravljal svoje delo več kot 20 let, si ni nihče mislil, da bi lahko ta primer izzval diplomatsko krizo ali pospešil gospodarski propad Turčije. Prizadevanja ZDA za osvoboditev Bransona, za katerega ZDA trdijo, da je nedolžen, in da je v zaporu zaradi absurdne obtožbe glede vohunjenja, terorizma in načrtovanja udara, – ne le, da so naletela na krut Erdoganov upor, temveč so spodbudila tudi protiameriško retoriko vodilnih turških uradnikov.

Rouhani in Erdogan

V času, ko so politiki na drugi strani Atlantika v fazi največje razdeljenosti v ameriški zgodovini, je Erdoganu uspelo skoraj nemogoče: združiti republikance in demokrate, pri čemer sta kongres in Bela hiša uvedla vrsto kazenskih ukrepov proti Ankari. Poleg predlagane zakonodaje v kongresu, katere namen je preprečiti dostop Turčiji do mednarodnih finančnih institucij in onemogočiti nakup ameriških lovcev F-35 Stealth, je Trump uvedel sankcije proti dvema turškima ministroma, hkrati pa podvojil carine na turško jeklo in aluminij.

Turško gospodarstvo je morda doseglo točko brez povratka. Tudi če Erdogan popolnoma spremeniti pristop in izpusti ameriške talce iz turških zaporov, ne bo mogel normalizirati dvostranskih odnosov z Washingtonom, niti stabilizirati gospodarstva.

Potem ko je Erdogan pomagal Iranu, da se je izognil ameriškim sankcijam v okviru celovitega načrta, ki je vključeval med drugim tudi mižanje visokih turških uradnikov v zvezi z džihadisti na turško-sirski meji, je povzročil nepopravljivo škodo ugledu Turčije med tujimi investitorji, da ne omenjamo diplomatskih odnosov, zaključi ameriški Politico.