(VIDEO) Kakšen je realni in najverjetnejši scenarij do izvolitve mandatarja?

Datumi so pravzaprav že jasni. V ponedeljek 23. julija bo predsednik države seznanil državni zbor, da v prvem krogu nihče, niti Janez Janša, niti Marjan Šarec, nimata potrebne večine za izvolitev. Od 27. julija začne teče drugi, 14-dnevni krog za izvolitev mandatarja v državnem zboru, ki se izteče nekje do 10 avgusta. Kot vse kaže, tudi v drugem krogu mandatarja ne bo, in ko se o tem seznani državni zbor, to pa je glede na praznike ter sobote in nedelje nekje 14. ali 15 avgusta. Ponovne volitve predsednika vlade se opravijo potem najprej v 48-ih urah in najpozneje v sedmih dneh od sklepa državnega zbora, kar pomeni nekje 21. ali 22. avgusta, ko v primeru, da ni izvoljen mandatar, pade zastava za nove volitve.

Glede na včerajšnje informacije, da je odločitev NSi veljala samo za prvi krog, in da bi se v drugem krogu NSi lahko vrnila za pogajalsko mizo, je zdaj že jasna taktika Mateja Tonina. Jasno je namreč, da niti po drugem krogu NSi ne bo šla v koalicijo šestih strank oziroma pet plus ena, ampak se bo samo taktično pogovarjala in tako skurila še prihodnjih 14 dni za pogajanja s Šarcem ter izvedla tudi notranji referendum, za katerega pa že vnaprej vedo, da ne bo uspel, in da sploh ni namen vodstva NSi, da bi uspel, ampak predvsem, da se “neproduktivno” porabi tako kot sedaj prvi mesec še prihodnjih štirinajst dni za to, da enostavno Šarec tudi po drugem krogu nima potrebne večine za izvolitev. Scenarij je jasen in sicer, da se pokuri tudi 14-dnevni rok za izvolitve mandatarja v drugem krogu, in da enostavno zmanjka časa, da pridemo do tretjega kroga. To je jasno včeraj povedal tudi Dejan Židan predsednik SD-ja, ki je tako kot večina političnih akterjev dejal, da bomo vlado dobili šele v tretjem krogu, ter da se želi stranke pripeljati v časovno stisko 48-ih ur oziroma sedmih dni, ki bodo odločilni za izvolitev mandatarja.

Scenarij je zanimiv predvsem v kontekstu možnega dogovora z Levico o podpori mandatarju Marjanu Šarcu, ki v zadnjem krogu ne bo imel več časa, da bi se karkoli produktivnega dogovoril z Levico o morebitni podpori za mandatarja in bi pod težo časovne stiske moral mandatarstvo prepustiti Janezu Janši. In prav neverjetno ali pa malo verjetno je, da takšnega scenarija v štabu Marjana Šarca niso spregledali razen, če so v ozadju morda kakšni drugi dogovori, za katere pa javnost v tem trenutku ne ve, oziroma lahko o njih samo domneva.

Ob tem je zanimivo, kako malo volje do oblasti, ki leži “takorekoč na cesti”, je prisotne v nekaterih strankah, kot da bi jih bilo strah prevzemati odgovornost, predvsem v kontekstu špekulacij o morebitnih prihodnjih volitvah, bodisi predčasnih ali rednih. Politika pač zahteva odločnost in v tem kontekstu ima Borut Pahor prav, ko govori o močnih liderjih, ki stojijo za svojimi stališči tudi, če se včasih pokaže, da morda niso imeli prav, ali pa da za svoje odločitve nosijo posledice, ki pogosto niso samo pozitivne, ampak tudi negativne. Kot da ne bi šlo za nadzor nad razdelitvijo 9-ih milijard proračuna letno in možnosti, da se “napoji žejno strankarsko infrastrukturo z dobro plačanimi mesti v državni upravi in podjetjih”. Ob tem je zanimiva ocena enega od poznavalcev – “insajderja” v večih vladah, da je vsak štiriletni mandat težak približno milijardo evrov, ki ponikne v močvirju javnih naročil in drugih poslov z državo.

Problem, ki se je včeraj nakazal, je izredno jasen, da tako SD kot SAB in nekatere druge stranke v primeru, da bi Šarca podprla Levica Luke mesca želijo, da le ta vstopi v vlado in prevzame odgovornost za vladanje. Kot je v neformalnih pogovorih dejal eden od akterjev: “eno je govoriti doma, drugo pa v Bruslju”. Naj recimo Luka Mesec prevzame recimo resor za delo družino in socialne zadeve, je bil odločen Židan. Tudi Marjan Šarec je stalno poudarjal, da bo na kandidaturo pristal šele v primeru, če bo imel več kot 46 zagotovljenih glasov za izvolitev s podpisi poslancev in sestavljeno koalicijo. Večina strank, iz tako imenovane peterice, namreč ne pristaja na formulo manjšinske vlade oziroma na takoimenovani “portugalski scenarij”, po katerem bi Levica ostala zunaj in bi samo podprla mandatarja in vlado, medtem ko bi bila še naprej v (o) poziciji, da si ne maže rok z oblastjo in se samo krepi v opoziciji oziroma kot je bilo mogoče slišati na hodnikih DZ-ja. Levica mora v tem primeru “izgubiti politično nedolžnost” in se soočiti z realnostjo, sicer bo imela podrobno pozicijo kot Zmago Jelinčič, ki nikoli ni bil vladna stranka, pa je skoraj dvajset let v parlamentu. In prav v tem je bila njegova formula uspešna.

Tu pa že nastane problem. In če pogajanja z Levico ne bodo dala rezultatov, tudi v drugem krogu ne bo mandatarja, smo pred tretjim krogom, kjer pa politični strategi že delajo na scenarijih, po katerih bi predsednik vlade bil Janez Janša, kjer bi sestavili prav tako koalicijo treh oziroma štirih strank, v katero bi morale vstopiti vsaj dve ali tri stranke takoimenovanega sredinskega bloka, ki bi imele vsaj toliko glasov, kot jih ima SDS. V primeru, da bi recimo v Janševo koalicijo vstopil trojček LMŠ SMC in SAB, bi le ta imel 28 glasov plus 25 SDS, kar je več kot kot dovolj za stabilno vlado. Vprašanje je le, ali bo Janša pristal na takšen scenarij, ali bo rajši s SDS odšel na volitve.

Paradoks, ki bi se ob tem zgodil, je seveda v dejstvu, da bi v tem primeru NSi in Matej Tonin ostala ne samo brez mesta predsednika parlamenta, ampak tudi brez ministrskih mest v koaliciji Janeza Janše. Dejstvo je namreč, da takoimenovane sredinske ali levosredinske stranke ne bodo vstopile v Janševo vlado, če bodo preglasovane, oziroma če ne bodo imele enakopravne pozicije znotraj vlade, čeprav je danes eden od znanih poslancev SDS-a dejal ,”da bodo v tretjem krogu še prosili Janšo, če lahko vstopijo z njim v koalicijo”. Morda pa gre pri vsem skupaj za taktiko v smislu, mi smo pač naredili vse, kar je v naši moči, vendar se žal ni izšlo po naših načrtih, zato je zdaj v “cajtnotu” pač potrebno sprejeti nekatere drugačen odločitve, kot smo jih obljubljali pred volitvami.

Janša ima prav, ko pravi, “da lahko do resnega poskusa oblikovanja stabilne vlade zaradi vsega naštetega očitno pride šele potem, ko bodo prej izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke nestabilne vlade.” In tako se bo, vsaj po naših informacijah, tudi zgodilo, saj vsaj pri nekaterih posameznikih in strankah na levici prihaja do spoznanja, da je boljše imeti Janšo na vladi kot predsednika vlade, kot pa, da vlado prevzame nekdo drug iz SDS-a oziroma, da Janša in SDS ostaneta in se krepita v opoziciji. Do sedaj je namreč bilo tako, da so bili vsi predsedniki vlad praktično “skurjeni na oltarju domovine” in, da je le redkim uspelo politično preživeti, saj so kot recimo Miro Cerar, kljub relativno ugodnemu gospodarskemu položaju države, enostavno izgubili volitve.

Omenjeni scenarij ima sicer še nekaj podvariant, po katerih bi vlado vodil kateri drugi lider v takoimenovani tehnični ali projektni vladi do volitev, recimo kateri od liderjev sedanjih strank ali bivših predsednikov vlade, vendar je vse bolj realno, da bo vlado vodil Janša, ki bi se mu tako, kot je bilo slišati v neformalnih pogovorih, “postavile meje” predvsem pa oblikovala takšna večina, v kateri noben ne bi imel prevladujoče večine, niti ministri Janeza Janša in SDS, niti ministri iz drugih strank, ki bi se iz peterice pridružili tej vladi oziroma vladni kompoziciji. In v tej konstelaciji sploh ni nobenih zagotovil, da bo v takšni vladi tudi NSi Mateja Tonina, ki bo v prihodnjih 14-ih dneh ponovno iznašel formulacijo, kako se po izrečenih stavkih o nezaupanju vrniti na pogajanja s Šarcem pod hipoteko referenduma, za katerega pa v NSi vnaprej vedo, da ne bo uspešen, in bodo tako dobili alibi za to, da pač dokončno ne morejo v takoimenovano sredinsko koalicijo, čeprav so naredili vse in se do konca trudili.

Ob tem se postavlja še drugo vprašanje, kakšna je kredibilnost vodstev strank, ki niso sposobne ali nočejo stati za svojimi odločitvami. To ni problem samo NSi-ja, ampak je šibka avtoriteta vodstev prisotna tudi pri drugih strankah, kjer vsaj v razvitih demokracijah velja, da vodstvo zastopa neko stališče, in če trdno stoji za svojimi stališči, in jih zna obrazložiti javnosti, jim bo sledilo tudi članstvo in volivci, sicer pa je itak bolje, da odstopijo in prepustijo mesto drugim, ki so sposobni za sabo potegniti članstvo oziroma bazo. In v tem smislu je pravzaprav še najbolj stabilno vodstvo SDS-a, saj si ne predstavljam, da bi recimo kak organ stranke ali bog ne daj članstvo odločalo, kako se bo ravnalo vodstvo in predsednik stranke Janez Janša.