Zakaj je optimizem Janeza Janše realen, ko govori o “napredku v prihodnjih tednih”?
Današnje pismo kandidata za premierja in prvaka SDS Janeza Janše prinaša dve novi okoliščini. Če pustimo ob strani prvo, ki gotovo ni vsebinska, namreč, da predsednika države vljudno naslavlja z veliko začetnico, ko piše “Vam” samo na prvi strani zapisa, na drugi ostaja pri mali besedi “vam”, je nova vsebinska okoliščina optimizem. Optimistično ugotavlja namreč, da lahko prihodnji tedni prinesejo napredek. To je dobro. Pomeni, da obstaja neka komunikacija, ki jo mediji nismo zaznali, ne ugotovili.
Glede na reakcijo nekaterih medijev, recimo POP TV, ki že tri dni z neko dve leti staro zgodbo o Cerarjevem ministru Počivavšku in Janezu Zemljariču, bombardira svoje gledalce v prime time-u, morda Janša misli na del SMC, ki naj bi bil naklonjen pogovoru s SDS. Očitno je namreč, kot tudi pravi Janša v pismu predsedniku države, da v teh pogajanjih mediji opravljajo velik del posla za tiste, ki se s SDS nočejo pogajati. Žal v svoji vnemi tudi “imperialna TV” trobi v iste trobente in ne vidi, da gre za spin, ki je namenjen temu, da v prihodnjih štirih letih tudi ta televizijska hiša ne bo dobila proračunskih sredstev in oglaševanja.
Kljub vsemu je torej čas prinesel nek razvoj, ki pa še ni dovolj. Naše včerajšnje pisanje o tem, da bo prihodnje dni prišlo do proučevanja možnosti podpore Levice manjšinski vladi Marjana Šarca, je bilo odmevno. Informacije iz levih strank to večinoma potrjujejo, vendar je zanimivo, znotraj SMC in SD prevladuje mnenje, da je potrebno Levico dobiti v vlado, ne pa, da bi ostala zunaj. Mnenje, da mora Levica prevzeti svoj del odgovornosti in vstopiti v vlado, ne pa udobno sedeti na dveh stolih, prevladuje na levi strani političnega spektra. Kar je razumljivo. Ni pa nujno tudi uresničljivo, še posebej, ker se Levica zaveda svoje moči ob odsotnosti drugih alternativ, in ker se v svojem bistvu vstopa v vlado tudi sama boji. Ta “defloracija” ugodnega levičarjenja in kritizerstva namreč nima alternative znotraj te stranke, ki se bi šla revolucijo, revolucionarne oblasti pa ne, ker se je ne zna. Koncesije bi bile prevelike.
Del analitikov meni, da se utegne Tonin vrniti za pogajalsko mizo s Šarcem, češ, da odločitev, da odide, veljala samo za prvi krog. Tudi to je wishfull thinking ali kot bi rekli v našem južnem sosedstvu “što je babi milo, to joj se snilo”, ker po pravici povedano, kaj pa naj bi se spremenilo v drugem krogu, da bi Tonin potrkal na vrata LMŠ? Če si privoščimo malo cinizma, verjetno zaupanje, ki je bilo njegov glavi argument za odhod!
Zagata lobijev, ki pritiskajo na levo kompozicijo strank, postaja zoprna. Dobro, da večina dopustuje, verjetno ne morejo povsem brezskrbno ležati pod senčniki. Janša v pismu predsedniku direktno omenja njihov vpliv, bati se je, da se z njimi utegne zgoditi enako, kot z mediji pred osamosvojitvijo. Napovedan jim je bil labodji spev, izkazalo se je, da so eni od glavnih tvorcev volilnih rezultatov.
Drugi krog iskanja mandatarja se zato utegne končati enako kot prvi. Tretji prinaša to, čemur pravimo “konec špage” in samo soočenje s tem ali neko drugo zunanjo okoliščino, ki bi dovolj dramatizirala politično prizorišče, bo prineslo napredek. V drugem ali zadnjem krogu.
