Verica Trstenjak: “Obstaja možnost, da je tožba na sodišču EU lahko neuspešna” – Kdo bo potem sprejel odgovornost za naivnost slovenske zunanje politike in morebitni neuspeh na sodišču EU?

Se morda še spomnite soočenja v Polemiki na RTV maja leta 2010, ko je takratni premier Pahor dejal, da kot premier prevzema vso odgovornost za arbitražni sporazum, vendar gre po njegovih besedah za temelje slovenske državnosti, zato je prav, da o njem odločijo državljani. Nasproti Pahorju je takrat stal bivši premier Janez Janša, ki je dejal, da noben premier nima pristojnosti, da prevzame odgovornost za tako pomembno odločitev, ki bo po njegovih besedah državo zaznamovala bolj kot odločitev za priključitev EU. “Danes se nihče ne spomni, kakšne so bile vlade, ko so se koroški Slovenci odločili za Avstrijo,” je leta 2010 dejal Janša. Odločitev slovenske politike, da je brez rešene meje dovolila Hrvaški vstop v Evropsko Unijo, je ena najbolj katastrofalnih in usodnih potez slovenske zunanje politike po osamosvojitvi države. Pokazalo se je namreč, da je Hrvaška takrat ob pomoči Evropske Unije izigrala Slovenijo, sedaj pa so si veljaki v Bruslju po pilatovsko obrisali roke, češ da nimajo nič z arbitražnim sporazumom in da je to bilateralna zadeva Slovenije in Hrvaške. Neverjetno sprenevedanje Bruslja, ki je botroval arbitražnemu sporazumu, sedaj pa zavrgel svojega “otroka”.

Poglejmo samo primer spora med Grčijo in Makedonijo, kjer je več kot četrt stoletja Grčija blokirala pristopna pogajanja z EU in seveda tudi vstop Makedonije v Nato. Kljub temu, da je Grčija vmes bankrotirala in bi lahko EU zlahka dosegla s pritiskom na Grčijo, da Makedonija lahko začne pristopna pogajanja, tega ni storila. Nasprotno, Grčija je dosegla spremembo imena Makedonije v Republiko Severno Makedonijo. In slovenska zunanja politika bi se lahko kaj naučila od Grčije, ki je dosegla svoje. Zato ima slovenska politika jutri, ko se bodo sestali vsi predsedniki strank pravzaprav le dve možnosti, da sproži tožbo in napove blokado vstopa Hrvaške v Schegen in OECD. To seveda pomeni, da se bo Slovenija še naprej morala ukvarjati z varovanjem schengenske meje, vendar ji drugega očitno ne preostane. Pa da vidimo, ali bo to potem bilateralni problem med Slovenijo in Hrvaško, ko bodo birokrati iz Bruslja vsak dan pritiskali na Slovenijo, jih bomo lahko vsaj spomnili z njihovim stališčem glede izvajanja arbitražne sodbe.

Dr. Verica Trstenjak

Potem ko je včeraj postalo jasno, da bo Slovenija morala sama vložiti tožbo proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega in mednarodnega prava zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško in s tem posledično neizvrševanja implementacije, saj Evropska komisija ni podala mnenja v zvezi s tem, v slovenskem političnem vrhu še naprej prevladuje prepričanje, da bo sodišče EU v Luksemburgu razsodilo v skladu z mednarodnim pravom v slovensko korist in da bo tako Slovenija dosegla svojo pravico.

Slovenija je pred tremi meseci sprožila postopek po 259. členu Pogodbe o EU, vendar ni uspela, zato bo morala brez pomembne podpore EK sama podati v tožbo proti Hrvaški na sodišču EU v Luksemburgu. Vsi namreč v EU vedo, da je Evropska komisija predvsem politično in ne pravno telo EU. Seveda bi vsak laik pričakoval, da bo Komisija pri sprejemanju svojih odločitev upoštevala bolj mnenje svoje pravne službe, kot politike, vendar kot vidimo, temu ni nujno tako. Še bolj pa preseneča, da, pri tako pomembnih vprašanjih, kot je spoštovanje sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča med dvema državama članicama EU, Evropska komisija ostaja brez odločitve. Mednarodno arbitražno sodišče je odločilo na osnovi sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki mu je v pomembnem deležu botrovala prav Evropska komisija. Spor glede meje je z odločitvijo sodišča rešen, sicer Hrvaška ne bi bila članica Evropske unije, vsebina sporazuma pa ne bi bila del evropskega in mednarodnega prava. V veliko razočaranje pa je EK v zvezi s tem sporočila le, da je implementacija arbitražne odločbe problem dveh držav, ki ga morata rešiti sami preko pogovorov. Za nameček pa spet ponuja svojo pomoč, kot da jo Slovenija za to doslej še sploh ni prosila. Zato se poraja logičen zaključek, da EK deluje politično in na podlagi politične moči in osebnih prijateljstev liderjev znotraj EU.

Predsednik države Borut Pahor se je včeraj odzval z izjavo, da Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da bi se postavila na stran prava, da pa je kljub temu prepričan, da bo prej ali slej meja med sosednjima državama uveljavljena skladno z odločitvijo sodišča.

Predsednik vlade Miro Cerar pa je napovedal, da bo vlada v četrtek sprejela odločitev o tožbi proti Hrvaški, jutri pa bo sklical vodje vseh parlamentarnih strank in jih obvestil o vložitvi tožbe. Cerar je bil do odločitve EK še bolj oster kot Pahor, saj ji je očital, da ne izvršuje svoje dolžnosti, varovanja pogodb, k temu pa je dodal oceno, da je žal politika prevladala nad pravom. S tem je Cerar ciljal na neuradne informacije, da je EK politično naklonjena hrvaški vladi. Poleg tega pa naj bi pravna služba EK po poročanju naših dopisnikov kot tudi hrvaškega Večernjega lista pritrdila argumentom Slovenije, da ima pravno osnovo za tožbo ter priporočila EK, naj podpre Ljubljano, vsaj ko gre za ribištvo in Schengen.

Slovenski mednarodni pravniki podpirajo čimprejšnjo vložitev tožbe, mednarodna pravnica Dominika Švarc Pipan pa meni, da je: “Pravo na naši strani, z ali brez politične podpore EK, saj sodišče presoja po pravnih merilih, ne po političnih simpatijah. V tem trenutku bi si upal trditi, da ga ni Slovenca, ki se s tem ne bi strinjal.

Da pa ne bi bili na koncu presenečeni v svoji naivnosti prepričanja, da bo sodišče EU razsodilo v prid Slovenije in, da ni možen tudi drugačen izid, si poglejmo dosedanjo statistiko podobnih tožb, ki jo je za Večer predstavila dr. Verica Trstenjak, bivša generalna pravobranilka na sodišču EU: “Bolje je, da tožbo vloži tista vlada, ki bo zagovarjala Slovenijo pred sodiščem EU.” Trstenjakova meni, da obstaja možnost, da je tožba lahko neuspešna. Tudi statistika tovrstnih tožb ni na slovenski strani, ker ponavadi EK prevzame tožbo ali pa se spor že prej reši. Statistika namreč kaže, da so do sedaj na Sodišču EU dosegle epilog samo štiri tožbe, ko je ena država članica EU tožila drugo. Od teh je bila dobljena samo ena, pa še ta je imela podporo EK.

Pravni postopek bi lahko po oceni pravnih strokovnjakov trajal dve leti, kar pomeni do poletja 2020, če bo tožba v skladu z napovedmi premierja Cerarja vložena sredi julija. A to še seveda ne bo konec arbitražne sage, saj je znano, da Hrvaška ne spoštuje sodb mednarodnih sodišč. Če bo sodišče ugotovilo, da je Hrvaška kršila pravo EU, bo na potezi spet EK, ki je zadolžena, da spremlja spoštovanje sodb sodišč EU, piše Večer.