Gregor Golobič o zmagi Janeza Janše in o tem kako je nastala hegemonija na desnici
Sestavljanje koalicije, ki je iz dneva v dan bolj podobna kakšni turški nadaljevanki z naslovom “Pomagajmo Janezu sestaviti koalicijo. Oglasil se je tudi nekdanji generalni sekretar LDS-a Gregor Golobič, ki je v intervjuju za večer razkril nekatere do sedaj neznane epizode iz sestavljanja Drnovškovih vlad. Janez Janša seveda ni Janez Drnovšek, pa vendarle to ne pomeni, da mu na koncu ne bo uspelo sestaviti koalicije. Če pogledamo zgodovino koalicijskih pogajanj v Sloveniji in seveda sestavljanja vlad, je Drnovšek vedno imel v koaliciji eno ali dve desni stranki. Njegova specialnost so bile levo desne oziroma ideološko raznobarvne koalicije. Danes bi lahko temu rekli mavrične koalicije.
Da bi Janez Janša sestavil ideološko enobarvno koalicijo, je nemogoče, saj sta SDS in naravna zaveznica krščanskodemokratska NSi v parlamentu zasedli le 32 poslanskih mest. Janša bi torej moral poleg nacionalistov Zmaga Jelinčiča, ki podobno kot NSi ne zavrača vnaprej sodelovanja z SDS, v koalicijo zvabiti še kakšno stranko z leve sredine, ki premore vsaj deset glasov. Velike ali ideološko raznobarvne koalicije so bile značilne prav za Janeza Drnovška, saj so vse segale čez ideološko središče, z izjemo prve v prehodni vladi, ko je zamenjal na čelu vlade Demosovega premierja Lojzeta Peterleta s konstruktivno nezaupnico. Zakaj se zdi danes to tak problem? Gregor Golobič za Večer pojasnjuje, zakaj se zdi danes to problem? “Za tango sta potrebna dva,” odvrne dolgoletni Drnovškov politični sopotnik Gregor Golobič. Pojasni, da je prva Drnovškova velika koalicija, ki je segala čez ideološke okvirje, nastala, ko še ni bilo na desnici vzpostavljenega hegemona, torej izrazito močne stranke, ki bi nadvladovala preostale na desnici in jih skušala držati v podrejenem položaju. Povrhu takratna Pučnikova SDSS s štirimi poslanci v parlamentu leta 1993 ni bila desna stranka, temveč je bila Socialdemokratska stranka Slovenije in je bila v resnih razgovorih s socialnimi demokrati, da bi se združili v eno socialdemokratsko stranko. “To je bil Pučnikov projekt in po moji oceni največja stvar, kar jo je Pučnik pustil za seboj, a ni uspela in je prezrta, pozabljena s to hagiografijo, ki jo zganjajo do onemoglosti,” ocenjuje Golobič in dodaja, da je danes v Janševi hegemonizaciji desnice zasidrana “blokovska patologija za vsako ceno”: “In ta se samo še stopnjuje. Janša misli, da če si bo pred volitvami malo nadel ovčjo kožo, bo uspel. Ne bo, ker z radikalizacijo vleče glasove nase in prazni SLS in NSi. To je glavni problem. Govori se, kako je levica razsuta, razdrobljena in fragmentirana. Vendar je to normalno stanje. Nenormalno je na desnici, kjer sta prisotni absolutna hegemonizacija in eliminacija neposlušnih. To je problem, s katerim imamo opravka v Sloveniji.”
Zakaj se zdi danes to tak problem? “Za tango sta potrebna dva,” odvrne dolgoletni Drnovškov politični sopotnik Gregor Golobič. Pojasni, da je prva Drnovškova velika koalicija, ki je segala čez ideološke okvirje, nastala, ko še ni bilo na desnici vzpostavljenega hegemona, torej izrazito močne stranke, ki bi nadvladovala preostale na desnici in jih skušala držati v podrejenem položaju. Povrhu takratna Pučnikova SDSS s štirimi poslanci v parlamentu leta 1993 ni bila desna stranka, temveč je bila Socialdemokratska stranka Slovenije in je bila v resnih razgovorih s socialnimi demokrati, da bi se združili v eno socialdemokratsko stranko. “To je bil Pučnikov projekt in po moji oceni največja stvar, kar jo je Pučnik pustil za seboj, a ni uspela in je prezrta, pozabljena s to hagiografijo, ki jo zganjajo do onemoglosti,” ocenjuje Golobič in dodaja, da je danes v Janševi hegemonizaciji desnice zasidrana “blokovska patologija za vsako ceno”: “In ta se samo še stopnjuje. Janša misli, da če si bo pred volitvami malo nadel ovčjo kožo, bo uspel. Ne bo, ker z radikalizacijo vleče glasove nase in prazni SLS in NSi. To je glavni problem. Govori se, kako je levica razsuta, razdrobljena in fragmentirana. Vendar je to normalno stanje. Nenormalno je na desnici, kjer sta prisotni absolutna hegemonizacija in eliminacija neposlušnih. To je problem, s katerim imamo opravka v Sloveniji.”
Zametki nadvlade SDS na desnici
Po volitvah leta 1992, ko še ni bilo na desnici hegemona, ki bi nadvladoval preostale “partnerje”, se je Drnovšek po besedah Golobiča s krščanskim demokratom Lojzetom Peterletom zlahka dogovoril za sodelovanje. Koalicijo so po manjših preigravanjih sestavili s Peterletovimi krščanskimi demokrati (SKD) in Združeno listo Socialnih demokratov (ZLSD). Sprva ni bilo zraven Pučnikove SDSS, katere član je bil tudi Janša. “Spomnim se, da sem iz naše pisarne na TR3 pod pazduho odnesel laserski tiskalnik, ker na vladi niti printerja niso imeli, da smo natisnili cel dokument. Ko je imel Drnovškov varnostnik v rokah kuverto, da jo odnese v parlament, je v zadnji sekundi poklical Peterle. Povedal je, da je pod strahotnimi pritiski – to danes seveda zanika – iz tujine. In da ne zdrži. Pove, da če ne bo Janša v vladi obrambni minister, odstopa od koalicijske pogodbe,” pripoveduje Golobič o preobratu v koalicijskem pogajanju s Peterletom. Drnovšek osebno ni bil za to, vendar je sklenil vprašati koalicijske partnerje iz ZLSD, kaj o tem mislijo, da v vlado vstopi SDSS in Janša kot obrambni minister.
Na veliko presenečenje Drnovška in LDS so se v ZLSD strinjali z vstopom SDSS v vlado. Bili so namreč v zaključni fazi pogovorov z Jožetom Pučnikom o združitvi v veliko socialdemokratsko stranko evropskega tipa. Tranzicija bi se po njihovi oceni s tem končala. V ZLSD so ocenjevali, da bo združitev v eno stranko lažja, če bodo oboji v vladi. A se je vse izjalovilo, saj je SDSS imela zelo hitro volilni kongres, na katerem je skupina delegatov, “po naključju in spontano” predlagala Janšo za predsednika. Janša je dal soglasje h kandidaturi, nato pa gladko zmagal. Pučnik pa ni bil več v nobenem organu stranke. SDSS se je kmalu preoblikovala v Slovensko demokratsko stranko in se priklopila na Evropsko ljudsko stranko, pomahala v slovo socialni demokraciji in začela krepiti svoj položaj kot desnosredinska stranka. Janša je torej prišel skozi stranska vrata v vlado, postal obrambni minister – in vse ostalo je zgodovina, od Depale vasi do danes.
Desnica še nikoli ni imela večine v parlamentu
Skozi stranska vrata je torej Peterle pripeljal Janšo v vlado. Janša je prevzel stranko, šel v totalno vojno, ki je rezultirala v Depali vasi, skozi to se je tudi Cerkev opredelila in podpirala SDS do današnjih dni. “Nastala je hegemonija na desnici, ki od takrat naprej onemogoča, da bi plesali tango, ker sta za to potrebna dva,” še Golobič zaključi misel o nastanku hegemona na desni.