Noro res: Kako so mediji postali “žrtve lastnega uspeha”? – Najprej so tri dni “nabijali in strašili” s strelskim napadom, zdaj pa zahtevajo odgovornost za lastno histerijo

Komentar oziroma grožnja na spletu, da se bo podoben strelski pohod, kot se je prejšnji teden pripetil na Finskem, v sredo odvil na eni od slovenskih šol, je številne upravičeno  prestrašil.
Nič ni pomagalo, da so na policiji ocenili, da je napad malo verjeten ,v stilu: “Nočemo delati panike, želimo pa, da vsi delujemo preventivno.” Vendar je bilo prepozno in duh je ušel iz steklenice. Mediji ,predvsem edicije POP TV -ja, so tri dni nabijali in klicali hudiča ter ga slikali bolj črnega, kot v resnici je  in polnili polovico dnevnikov tako senzacionalistično, kot da se je napad že zgodil, oziroma je vsaj neizbežen.

V pomanjkanju dogodkov s katerimi je potrebno zapolniti prime time v državi, kjer lahko dnevno po vseh kriterijih zapolniš pet, morda deset minut v sili še hudič muhe žre. Tako so se novinarji zapodili v šole, intervjuvali ravnatelje in učence, policiste, varnostne strokovnjake, psihologe in tekmovali v tem, kdo bo bolj dramatično in predvsem senzacionalistično povzročil večjo paniko. .

Ko so nagnali strah v kosti, predvsem otrok in staršev in se v sredo ni zgodilo nič, pa so obrnili zgodbo in začeli iskati krivce zakaj je v državi taka panika in kdo je kriv, da je ljudem kri zaledeni v žilah in da si otroci enostavno niso več upali več v šolo.

Enostavno so se prelevili iz piromanov v  gasilce požara, ki so ga sami zakuhali in zahtevali odgovornost, In naslednja dva tri dni bomo gledali nadaljevanko v stilu turških serij o tem, zakaj je policija sploh obveščala javnost o nevarnosti strelskega napada.
Če bi se, bog ne daj, kaj zgodilo, pa bi bila tako ali tako kriva politika, oziroma bi zahtevali odgovornost celotne varnostne strukture države  – po liniji poveljevanja navzdol. Ni moj namen, da bi na tem mestu branil policijo, oziroma vodstva ministrstev za notranje zadeve in šolstvo, toda histerija, ki so jo sprožili mediji je šla tako daleč, da “ubogemu” ministru Poklukarju ni ostalo nič druge, kot da odreagira in zahteva notranji nadzor v policiji, saj se je sinoči že sam znašel na prangerju Uroša Slaka v stilu ali bo sam sprejel politično odgovornost zato, ker napada ni bilo, oziroma grožnja ni bila resna. Minister bi lahko sinoči predlagal naj  si v medijski hiši pogledajo večerne dnevnike, vsaj za tri dni nazaj.

Noro  res. Še najbolj noro pa bi bilo, če bi zaradi tega padale glave med nič krivimi in nič dolžnimi, ker “dežurni piromani “niso dobili “svojega kosa mesa”, čeprav so že “zavohali kri”.

To seveda ni edini primer medijskega  pristopa in obdelave tem, je pa najbolj simptomatičen in govori o tem kako deluje medijska mašinerija v državi.

Seveda svoj del krivde nosi tudi politika, ki zato, da bi prestrašila ljudi, dnevno lovi  vohune, kot v času najhujše hladne vojen in predstavlja situacijo, kot da je Ljubljana  Casablanca. Casablanca  sredi druge svetovne vojen,  ker je menda polna vohunov.