Forum : “Schellenburgovi socialisti” na križišču Nazorjeve in Litijske

Španski pisatelj Jorge Semprun je večino življenja preživel v izgnanstvu v Franciji. Kot člana komunističnega odpora so ga ujeli in odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče. Po vrnitvi v Pariz je vodil tajne operacije španske komunistične partije proti Francovemu režimu. Kot goreč povojni komunist je vedno bolj spoznaval, da to ideologijo ne vodijo v pravo smer.
Leta 1964 so ga izključili iz partije. Z vzpostavitvijo demokracije v Španiji pa je Semprun postal zelo zaželena oseba tudi v španskih kulturnih krogih. Tako mu je leta 1988 španski premier Felipe Gonzales ponudil funkcijo ministra za kulturo in literarne časti. Semprun je to ponudbo sprejel. Vendar se je v to politično pravljico samo nekaj mesecev kasneje vpletel nihče drug kot sam nadrealističen umetnik Salvador Dali. S svojo smrtjo. Temu največjemu španskemu umetniku je pripadal pogreb z državniškimi častmi. S prisotnostjo ministra za kulturo. In tukaj se začenjajo ministrove muke načelnosti in moralnosti. Semprun namreč ni
hotel niti slišati za Dalija. Še manj ga srečati. Imel ga je za človeka brez hrbtenice, politično predanega diktatorju Francu in preračunljivo neiskrenega podpornika takratne vladajoče ideologije. Semprun se kasneje v svojih esejih spominja tega ponižujočega trenutka, ko je po državnem protokolu moral pospremiti na zadnji poti človeka katerega je tako zelo preziral.To je bil tudi trenutek, ko je dojel, da politika ni za njega, niti on za politko. Leta 1991 je že odstopil s položaja ministra za kulturo.
V tem je očem skrito bistvo. Ko predstavljaš del vladajoče politike moraš delati tudi stvari, ki jih ne maraš ali celo nočeš. Ker te v to sili tvoja politična stranka. Ker te v to sili političen centralizem svobodne demokracije. Ker tako reče in zahteva tvoj vodja. Strankarski, poslanski ali vladni. Vse dokler te kompromisarstvo in politično laganje ter dogovorjeno kupovanje ne pripeljejo do točke, da se končno vprašaš ali sem to še jaz? Ali mi je tega res treba? Takrat se moraš globoko v sebi odločiti ali boš še kar vztrajal na kolenih političnih steroidov ali pa boš odšel pokončno. In čakal na novega Kučana, Pučnika ali Drnovška. Če ali ko bo. Moraš se zavedati, da ti ne bo prav lahko. Tvoji strankarski prijatelji ti bodo lepo poskrbeli za medijsko gnojnico. A ne Tatjana Bobnar, Mojca Pašek Šetinc, Dominika Švarc
Pipan, Miha Kordiš…
In točno na križišču Nazorjeve in Litijske ulice so se znašli socialni demokrati. Z novim sedežem njihove stranke SD v prestižnih najetih prostorih na Nazorjevi ulici kot bi tekmovali s Schellenburgovo elito kako se odmakniti od amorfne mase. S političnim in strokovno sramotnim nakupom propadajoče stavbe na Litijski 51 s strani njihove bivše pravosodne ministrice. S sodelovanjem bivšega glavnega tajnika stranke SD na obeh lokacijah. Pa tudi še na tretji. Levstikovi ulici. Tu so vpletli še njihov Inštitut 1.maj v nečedno najemno pogodbo, ki je pogojena s skrivnostnimi donatorskimi prispevki. Po teoriji političnega kaosa manjka samo še kakšno razkritje, da so ti donatorji morebitni prejemniki proračunskih sredstev iz strankinih ministrstev. Treba je priznati, da Tanja Fajon kot zunanja ministrica spretno pelje progresivno agendo voda, mir in čebele. Kot predsednica stranke SD pa je skupaj s svojim predsedstvom notranjo politiko zavozila. Z vstopom v vlado Roberta Goloba je postala stranka SD pragmatična in oportunistična predvsem za uresničevanje interesov vrha stranke. Ni ostalo prav veliko od njenih temeljnih načel in tudi od predvolilnih obljub. Uresničevanje pravice do stanovanja, nadzor nad cenami stanovanjskih najemnin, hitra dostopnost do zdravnika, spoštovanje pravne države, če omenimo samo nekatere. Zakaj niso socialni demokrati na strani stavkajočih javnih uslužbencev, sodnikov, tožilcev, zdravnikov, kmetov in vseh tistih ljudi, ki ne plešejo več. Izgleda, da je stranka SD postala neločljiv del vladajoče liberalne politične opcije. Niti jih ni sram, da se pehajo za tem, kako bi si pridobili čim več nepremičnin, namišljene politične slave in časti. Pri tem pa izgubljajo Človeka iz svojega političnega fokusa.
Vendar stranka SD ni osamljena. Tudi vrh stranke Levica je šel v pragmatizmu priklanjanja koalicijskemu vladanju predaleč. Oddaljil se je od strankine agende in pustil svoje članstvo zbegano in razklano. Vendar treba je priznati, da je koordinatorica Levice Asta Vrečko svetla točka Levice. Da odločno in dobro vodi kulturno ministrstvo. A to je in bo za stranko Levica daleč premalo. Brez Mihe Kordiša ne bo privlačila novih volivcev. Mogoče pa bo za nas vse kar dobro, da se ta stranka vrne v opozicijo.
Da se vrnemo nazaj k stranki SD, na križišče Nazorjeve in Litijske ulice. Na usodno razpotje socialnih demokratov. O sramoti Litijske 51 je odveč izgubljati besede. Zakaj je bilo potrebno najeti nove prestižne poslovne prostore v centru Ljubljane? Zakaj tisti na Levstikovi kar naenkrat niso bili več dovolj dobri? Ekonomske razlage in izračuni te preselitve ne podpirajo.
Ostane samo še ena razlaga. Prevladalo je »hohštaplerstvo« Schellenburgovih sosedov. Ta pa nikoli ni bil in ne bo smel biti blagovna znamka stranke SD. Prej, ko se bodo streznili bolje bo. Zato se lahko socialni demokrati na nek način hvaležni svoji bivši članici in pravosodni ministrici, da jim je boleče nastavila politično ogledalo. Ni več rdeče. Še je dovolj časa za vrnitev socialnih demokratov. Nazaj k ljudem in prepoznavanju njihovih problemov ter pričakovanj. Vendar o tem ne bi smeli več odločati tisti, ki so socialdemokracijo zavozili s »hohštapliranjem«.
Koalicijski vladi strank Gibanje svoboda, SD in Levica verjame le še tista manjšina, ki je prestrašena s prihodom desne stranke SDS na oblast. Veliko več je tistih, ki tej vladi ne verjamejo več. Ne nasedajo več odam radosti vladajočih politikov kaj vse bodo naredili za ljudi, da bodo plesali. Tudi ne zavajanjem, da vseh trideset let v samostojnosti ni bilo nobenih dobrih državnih politik. Ne zdravstvene, ne plačne, ne socialne, ne pokojninske, ne stanovanjske…Dokler seveda niso prišli ONI na oblast. Ne izpolnjujejo niti svojih obljub sodnikom. Ne izpolnjujejo niti lastnoročno podpisanih dogovorov. Ne izpolnjujejo niti ustavnih odločb. Mirno odirajo mlade družine z nezakonitimi stroškovnimi najemninami…Kakšna domišljavost, povedano z lepo slovensko besedo. Ali pa je to že karnadutost. Če predolgo plešeš se ti zavrti. Volilkam in volilcem se je že. Pa ne od plesa.

*avtor znan uredništvu je izkušen poznavalec nepremičninskega in politično-finančnega
slovenskega močvirja