“Scenarij samomorilskega gena leve sredine”: Nekdanja poslanka Svobode Mojca Pašek Šetinc na Facebooku o tem, zakaj afera Litijska “Janši tlakuje pot za vrnitev na oblast””

Nekdanja poslanka Svobode Mojca Pašek Šetinc je  na svojem Facebook profilu objavila daljši zapis z naslovom: “Ob prebiranju zadnje javnomnenjsko anketo Mediane za Delo doživljam svojevrsten Deja-vu”. V njem secira zadnjo politično krizo povezano z nakupom sodne stavbe na Litijski 51,  “ki nikomur ne koristi, ne lastnim strankam, ne koaliciji, predvsem pa ne koristi državi. Zato se veselijo in rajajo v taboru SDS, ki je pred štirimi leti na enak način prišla na oblast”.

Ob prebiranju zadnje javnomnenjsko anketo Mediane za Delo doživljam svojevrsten Deja-vu.

Preden sem se odločila za avanturo s politiko, za kar mi ni žal, saj gre za zelo poučno življenjsko izkušnjo, sem se s politiko bavila z zunanjega zornega kota. Skoraj 26 let sem namreč novinarsko specialistično pokrivala prav področje slovenske politike, delovanja političnih strank, njihovih internih spletk, vročih notranje strankarskih odnosov, njihovega nastajanja, rasti, vztrajanja, in usihanja do grenkih propadov. Še zlasti sem se poglabljala v mehanizem delovanja vlad. Ta mehanizem vodenja vlad se mi je zdel učinkovit zlasti v primeru Dr. Janeza Drnovška. Seveda dobro vem, kako so delovale pozneje nikoli dosežene replike njegovega sloga vladanja.

Od blizu, kolikor je novinarju dopuščeno, sem videla sestavljanja koalicij, neenakovrednih partnerstev, bitk med zavezniki in nasprotniki ter vedno v ozadju delujočih nenačelnih političnih spreg, vzniklih med posamezniki iz obeh političnih taborov, ko so se, kot se reče, povohali pri denarju.

Podobno destrukcijo, ki jo spremljamo te dni v levo sredinskem taboru, smo seveda doživljali vedno znova po odhodu Janeza Drnovška iz vodenja vlade in sestopa njegove LDS.z oblasti.
Masaker na levi sredini, ki ga zdaj doživlja SD, je podoben masakru, ki ga je prva doživela do takrat mogočna LDS, kjer so vsi po vrsti z obilno pomočjo medijev kupili Janševo predimenzionirano in napol izmišljeno formulo »klientelizma, nepotizma in korupcije« za njegov prvi pohod na oblast in privoščljivo tolkli po mrliču, dokler se jim ni par let pozneje zgodil razpad Pahorjeve vladne koalicije.

Ta scenarij sesuvanja leve sredine, ki se je zapisal kot nek samomorilski gen levega tabora, se je nato kar nekajkrat ponovil. Ob primeru razpada Pozitivne Slovenije, denimo. Ali pa na primeru razpada Cerarjeve SMC. Oba projekta, ki sta nastala kot antipod zgrešenim politikam Janeza Janše, njegovemu sesuvanju pravne države, osnovnih standardov demokracije in ne-ponujanju razvojnih reform, sta seveda lovila v bazenu volivcev nekdanje »slavne« Drnovškove LDS.

Scenarij samomorilskega gena leve sredine se je reproduciral tudi na primeru sesutja koalicije Marjana Šarca. Da, tudi LMŠ kamniškega župana in njegovih lokalnih frajerjev, – kot so poimenovali kar sami – , je stavil na volilni bazen LDS in poskušal vzvišeno »nadmudriti« levo intelektualno elito.

Zato se spomnimo, kako so razpadli. Začelo se je, ko sta se SMC in SAB z LMŠ poskušali neuspešno dogovoriti za skupni nastop na evropskih volitvah, pa jih je Šarec ob nasvetih svojega edinega »strateškega« prišepetovalca iz ozadja Damirja Črnčeca, arogantno zavrnil. Iz teh aroganc in začetnega nezaupanja se je rodila medsebojna užaljenost in obračunavanje, dokler se ni zgodil bridki Šarčev konec z njegovim kapricioznim odstopom po nasvetu velikega stratega Črnčeca, češ, bomo pa odšli na predčasne volitve in končno dobro zmagali. Prej poteptani parterji so Šarcu za kazen podprli JJ in ga še tretjič ustoličili na čelu vlade.

Zadnje dogajanje v koaliciji je dokončno razblinilo vse dvome o replikah vlad Janeza Drnovška. Govori o tem, kako nestabilne, neuporabne in nedosledne so vlade v katerih prevladuje moč neizkušenih politikov – novih obrazov, ljudi, ki s politiko do včeraj niso imeli veliko ali pa praktično nič za opraviti, zato stavijo na svoje politične stratege in strateginje in so s tem lahkoten plen v rokah teh škodljivcev in plenilcev. Nekateri med njimi prvič, nekateri pa že drug mandat zapored, v varnem ozadju lomastijo po slovenski politiki in državi.

To delovanje nikomur ne koristi, ne lastnim strankam, ne koaliciji, predvsem pa ne koristi državi. Zato se veselijo in rajajo v taboru SDS, ki je pred štirimi leti na enak način prišla na oblast.

Ključni problem slovenske politike, predvsem levo-sredinskega bloka ni v tem kdo bo koga in kdo bo iz tega potegnil večjo korist zase, temveč, da ne gre za kontinuiteto bleščeče preteklosti in še bolj, da gre za umanjkanje vsebine. Dejstvo je, da leva sredina že vrsto let na volitvah sicer zmaguje, vendar ne z resno ponudbo, ne z resnim političnim programom in ne z uresničljivo razvojno vizijo, temveč zgolj in samo na valu za levo uho lepo poslušljivega anti-Janša sentimenta in nerealnimi volilnimi obljubami. V tem smislu je vsak nov »levi« populist, z ekipo znanih prišepetovalcev v ozadju, ki se odrešeniško pojavi tik pred volitvami, zgolj zrcalna podoba »desnega« populista, ki ga je treba generalno premagati.

Zato se mi zdi, da je počasi napočil čas, da se nehamo ukvarjati s preteklimi zamerami do ljudi, ki so v politiki že kaj bili in kaj naredili. Morda prihaja čas za novo zgodbo, v kateri se ne bomo branili preizkušenih obrazov na levo sredinskem polu. Končno bi morala biti politika, torej vodenje in upravljanje države, v prvi vrsti veščina, ki zahteva znanje, izkušnje, osebno integriteto in odgovornost, ne pa golo preigravanje proslulih populističnih enodnevnic.