Melonijeva za odvzem odlikovanje Titu, ki mu ga je oktobra 1969 , med obiskom v Beogradu, podelil italijanski predsednik Giuseppe Saragat

Predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni je včeraj  ob italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in množični odhod Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije, položila venec k osrednjemu spomeniku na te dogodke pri nekdanjem rudniškem jašku oziroma fojbi v Bazovici. Dan spomina sicer danes obeležujejo s slovesnostmi po vsej Italiji.

Meloni je dejala, da je k spomeniku v Bazovici prišla že mnogokrat, tudi kot mlado dekle, čeprav so takrat na tiste, ki so se spominjali povojnega trpljenja Italijanov, kazali s prstom, jih obtoževali in jih izolirali, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa. Dan spomina, ki ga v Italiji na dan podpisa pariške mirovne pogodbe obeležujejo od leta 2005, je po njenih besedah enkrat za vselej pometel z zaroto tišine o teh dogodkih. A za večdesetletno pozabo ni opravičila, je menila.

Kot je še dejala, so se danes prišli poklonit vsem Istranom in Dalmatincem, ki so se zato, da bi še naprej ostali Italijani, odločili zapustiti domove, zemljo in premoženje. Edino, česar jim Titovi komunisti niso mogli vzeti, je njihova identiteta, je zatrdila.

V Bazovici sta premierko med drugimi spremljala zunanji minister in podpredsednik vlade Antonio Tajani in minister za kulturo Gennaro Sangiuliano. Vence so položili tudi predsednik Furlanije-Julijske krajine Massimiliano Fedriga, tržaški župan Roberto Dipiazza in predstavniki več organizacij, ki negujejo spomin na odhod Italijanov iz Istre in Dalmacije.

Dipiazza je po poročanju Anse med drugim izjavil, da prikrivanje zločina pomeni ponovno storitev zločina. Zahvalil se je poslancem desne sredine iz Furlanije-Julijske krajine, ki so v poslanski zbornici vložili predlog zakona, s katerim bi odvzeli državno odlikovanje Josipu Brozu Titu, katerega je označil za krvnika. Tudi Meloni je ob robu slovesnosti v Bazovici podprla odvzem odlikovanja Titu, še poroča Ansa.

Med simboli begunskih in drugih organizacij, ki so jih razobesili ob spomeniku, Ansa izpostavlja prapor mornariške pehotne enote 10. MAS. Gre za enoto, ki se je tudi po kapitulaciji Italije v sodelovanju z nemškimi okupatorji bojevala proti italijanskim in jugoslovanskim partizanom, pri tem pa zagrešila več vojnih zločinov.

Iz Trsta je danes na pot po Italiji krenil poseben vlak z multimedijsko razstavo o dnevu spomina. Pred odhodom si ga je ogledala tudi Meloni.

V petek je predsednik italijanske republike Mattarella med drugim dejal, da Italija odgovarja za fašizem, ki je prispeval k začetku uničujoče in bratomorne svetovne vojne. Dodal pa je, da razlogov za povojne poboje ni mogoče reducirati na maščevanje za fašistične zločine.

Predsednik poslanske zbornice Lorenzo Fontana pa je v petek izjavil, da so bili Italijani, ki so stoletja miroljubno živeli v Istri, v letih 1943 in 1945 žrtve enega najbolj krutih zločinov 20. stoletja.

Dan spomina, uveljavljen leta 2005, se je v tem času postavil predvsem kot dan relativizacije grozot fašizma z domnevnim titoističnim terorjem, je v izjavi za javnost zaapisal poslanec Levice Matej T. Vatovec.

“Italijanski predsednik Sergio Mattarella je v včerajšnjem nagovoru pred praznikom poudaril, da se je skozi leta okoli trpljenja Italijanov pod jugoslovanskimi partizani dvignil zid molka in pozabe. V mislih je imel predvsem mit o fojbah, v katerih naj bi bilo pobitih na tisoče Italijanov, čeprav zgodovinske raziskave tega nikakor ne morejo potrditi. Še več, italijanski zgodovinarji, ki se s temo resno ukvarjajo, so preganjani. Proti Ericu Gobettiju, enemu izmed glavnih raziskovalcev območja, je bil letos organiziran celo poziv k javnemu pogromu. Pred bazoviško fojbo sta taisti Mattarella in nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor položila venec. S tem je italijansko relativistično mitologijo Slovenija tudi potrdila.”

Vatovec je spomnil, da je ena od zavez pariških mirovnih pogodb tudi vsakršna prepoved obujanja fašizma in organiziranja strank s takšno ideologijo. “Italiji je na tem področju mojstrsko uspelo spodleteti, saj se neofašizem iz dneva v dan krepi, med drugim s shodi, na katerih ne manjka rimskih pozdravov, in vse pogostejšo javno retoriko tovrstnih organizacij.” Prepričan je, da je italijanskim desnim vladam uspelo “okoli fašizma dvigniti zid relativiziranja in preusmerjanja”.

Komisija italijanskega senata za kulturo je sredi julija lani že obravnavala predlog o odvzemu viteškega reda velikega križa, s katerim je Tita leta 1966 odlikoval tedanji italijanski predsednik Giuseppe Saragat.

Za postopkom stoji senator vladnih skrajno desnih Bratov Italije Roberto Menia, znan po tem, da je ostro nasprotoval zaščitnemu zakonu za Slovence v Italiji. Prvi je podpisan pod predlog, s katerim zahtevajo odvzem omenjenega odlikovanja Titu v fazi priprave predloga zakona o spodbujanju poznavanja tragedije fojb in eksodusa Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije med mladimi, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa.

Parlament lahko kvečjemu spremeni zakonska pravila o odlikovanjih iz leta 1951, ki določajo, da mora predsedstvo republike na predlog ministrskega sveta preklic priznanja predhodno najaviti odlikovancu. Tega ne morejo sporočiti pokojniku in ker je Tito že zdavnaj pokojni je zadeva brezpredmetna, razen če se ne spremeni zakonodaje.

Tita je med obiskom v Beogradu italijanski predsednik Giuseppe Saragat 2.oktobra 1969 odlikoval z viteškim redom, ki nosi uradni naziv »cavaliere di gran croce dell’Ordine al merito della Repubblica italiana«, kar je najvišje priznanje za tuje državljane. Predlog predvideva možnost odvzema odlikovanj vsem, ki so odgovorni za zločine proti človečnosti, ne glede na to, ali so tako kot Tito že pokojni.

Italijanski desničarji Titov režim krivijo za množične poboje Italijanov v Istri in okolici Trsta med drugo svetovno vojno in tik po njej, kot tudi za eksodus več sto tisoč Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po vojni. Menia je ob uvrstitvi predloga na dnevni red senatne komisije izrazil zadovoljstvo, saj da gre za zgodovinsko zahtevo “svojcev žrtev Titovega pokola istrskih, reških in dalmatinskih ezulov”. Predlog po njegovih besedah zavezuje vlado, da sproži postopek za odvzem odlikovanja Titu. Primorski dnevnik ob tem spominja, da je desnica v preteklosti že večkrat zahtevala odvzem odlikovanja Titu, ki je umrl leta 1980.

Po navedbah časnika so vsi njeni poskusi spodleteli iz političnih in proceduralnih razlogov. Zakon iz leta 1951 namreč izrecno določa, da pokojnim odlikovancem ni mogoče preklicati oziroma odvzeti državnega priznanja.

Za to je potreben poseben sklep vlade, ki ga mora z uredbo potrditi predsednik republike, odvzem odlikovanja pa mora nato biti objavljen v uradnem listu. Zakon iz leta 1951 ob tem obvezuje vlado, da mora o preklicu odlikovanja predhodno obvestiti odlikovanca, ki se lahko pritoži. Pokojnik pa tega ne more narediti.

Seznam Titu podeljenih odlikovanj in priznanj Iz Wikipedije ki jih je prejel Josip Broz Tito.

Odlikovanja
Jugoslovanska
red velike zvezde Jugoslavije (1954)
red svobode (1947)
red nacionalnega heroja (1944, 1972, 1977)
red heroja socialističnega dela (1950)
red nacionalne osvoboditve (1945)
red vojaške zastave (1954)
red jugoslovanske zastave s prepasico (1954)
red partizanske zvezde z zlatim vencem (1945)
red republike z zlatim vencem (1960)
red za nacionalne zasluge z zlato zvezdo (1945)
red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1945)
red ljudske armade z lovorjevim vencem (1954)
red za vojaške zasluge z veliko zvezdo (1954)
red hrabrosti (1945)
Tuja
Avstrija – red velike zvezde za pomembne zasluge Republike Avstrije s prepasico (9. februar 1965)
Afganistan – velika ovratnica reda Almara s prepasico (1. november 1960)
Belgija – veliki križ reda Leopolda s prepasico (6. oktober 1970)
Bolivija – velika ovratnica andeškega orla (29. september 1963)
Brazilija – velika ovratnica nacionalnega reda južnega križa (19. september 1963)
Bolgarija:
red Svoboda ljudstva 1941 – 1945 1. razreda (25. november 1947)
red 9. september 1944 1. razreda z meči (25. november 1947)
red Georgija Dimitrova (22. september 1965)
Burma – velika ovratnica reda Aga Mah Tiri Tudama (6. januar 1955)
Kambodža:
kraljevi red Kambodže 1. razreda s prepasico (20. julij 1956)
velika ovratnica nacionalne samostojnosti (17. januar 1968)
Kamerun – veliki križ reda za zasluge za Kamerun s prepasico (21. junij 1967)
Centralnoafriška republika – veliki križ reda za zasluge s prepasico (3. maj 1972)
Čile – velika ovratnica reda za zasluge za Republiko Čile (24. september 1963)
Demokratična republika Kongo – red za zasluge za Kongo s prepasico (10. september 1975)
Češkoslovaška:
red belega leva 1. razreda s prepasico (22. marec 1946)
vojaški red belega leda Za zmago 1. razreda (22. marec 1946)
red vstaje slovaškega ljudstva 1. razreda (22. marec 1946)
vojaški križec za zasluge 1939 – 1945 (22. marec 1946)
češkoslovaški vojaški križec 1939 (22. marec 1946)
red belega leva 1. razreda z ovratnico in prepasico (26. september 1964)
Danska – viteški red slona s prepasico (29. oktober 1974)
Egipt – velika ovratnica reda Nila (28. december 1955)
Etiopija:
velika ovratnica reda kraljice Sabe s prepasico (21. julij 1952)
vojna medalja svetega Gregorja z listi zmage (21. julij 1954)
medalja za obrambo domovine s petimi palmami zmage (21. julij 1954)
Finska – poveljniški veliki križ reda bele vrtnice Finske z ovratnico in prepasico (6. maj 1963)
Francija:
vojaški križec s palmo 1930 – 1945 (7. maj 1956)
medalja za vojaške zasluge (7. maj 1956)
veliki križ reda legije časti 1. razreda s prepasico (7. maj 1956)
red za zasluge v boju 1. razreda (29. junij 1956)
veliki križ nacionalnega reda za zasluge s prepasico (6. december 1976)
Nemška demokratična republika:
red velike zlate zvezde prijateljstva med narodi s prepasico (8. junij 1965)
red Karla Marxa (12. november 1974]], [[12. januar 1977)
Zvezna republika Nemčija – red velikega križca specialnega razreda za zasluge za Zvezno republiko Nemčijo s prepasico (24. junij 1974)
Združeno kraljestvo – vitez velikega križca reda kopeli z ovratnico in prepasico (17. oktober 1972)
Grčija – veliki križec reda rešitelja s prepasico (2. junij 1954)
Gvineja – veliki križec bojevnika za neodvisnost (7. januar 1961)
Madžarska:
madžarski veliki križec z zvezdo reda madžarske republike s prepasico (7. december 1947)
madžarski red zastave ljudske republike Madžarske z briljanti 1. razreda (14. september 1964)
madžarski red za zasluge za ljudsko republiko Madžarsko 1. razreda (7. december 1947)
Indonezija:
red za hrabrost (28. december 1958)
red velikega heroja (7. april 1960)
red velike zvezde republike Indonezije z briljanti 1. razreda (16. junij 1961)
Iran:
velika ovratnica reda Pahlavi s prepasico (3. junij 1966)
spominski red 2500-letnica iranskega imperija (14. oktober 1971)
Irak:
red Al Rafidaina 1. razreda s prepasico (14. avgust 1967)
vojaški red Al Rafidaina 1. razreda s prepasico (7. februar 1979)
Italija – red velikega križca za zasluge Republike Italije z ovratnico in prepasico (2. oktober 1969)
Japonska – velika prepasnica najvišjega reda krizanteme (8. april 1968)
Jordanija – red Ben Alija z ovratnico in prepasnico (11. februar 1979)
Kenija – velika ovratnica reda zlatega srca Kenije 1. razreda (18. februar 1970)
Demokratična republika Koreja:
red heroja republike s prepasico (25. avgust 1977)
red državne zastave 1. razreda (25. avgust 1977)
Kuvajt – veriga Mubaraka (3. februar 1979)
Liberija – najvišji red viteštva pionirjev Republike Liberije s prepasico (14. marec 1961)
Libija – red republike s prepasico (november [[1973)
Luksemburg – red viteza zlatega leva hiše Nassau s prepasico (9. oktober 1970)
Mavretanija – red velikega križa Mavretanije s prepasico (5. september 1968)
Mehika:
ovratnica nacionalnega reda azteškega orla (30. marec 1963)
medalja za neodvisnost (15. oktober 1963)
Mongolija – red Suha Batorja (20. april 1968)
Maroko – velika ovratnica reda Mehamedija (1. april 1961)
Nepal – red Ojasvi-Rajanje z ovratnico in prepasnico (2. februar 1974)
Nizozemska – veliki viteški križec nizozemskega leva 1. razreda s prepasico (20. oktober 1970)
Norveška – veliki križec reda svetega Olafa z ovratnico in prepasnico (13. maj 1965)
Pakistan – red Nišana Pakistana najvišjega razreda (13. januar 1961)
Panama – red Manuela Amadorja Guerre z ovratnico (15. marec 1976)
Poljska:
red križca Grunwalda 1. razreda (19. oktober 1945)
medalja zmage in svobode 1945 (16. marec 1946)
partizanski križec (16. marec 1946)
red velikega križca za vojaške zasluge 1. razreda s prepasico (16. marec 1946)
red velikega križca za oživitev Poljske s prepasico (25. junij 1964)
red velikega križca za ožitivev Poljske (4. maj 1973)
Portugalska:
velika ovratnica reda svetega Jaga s prepasico (23. oktober 1975)
velika ovratnica reda Don Henrihota s prepasico (17. oktober 1977)
Romunija:
ovratnica reda Karola prvega (16. december 1947)
red viteza Mihaela 1. razreda (19. december 1947)
red viteza Mihaela 2. razreda (19. december 1947)
red viteza Mihaela 3. razreda (19. december 1947)
red zvezde socialistične republike Romunije 1. razreda (18. april 1966)
red zmage socializma (16. maj 1972)
San Marino – veliki križec reda za civilne in vojaške zasluge za San Marino s prepasico (25. september 1967)
Senegal – nacionalni red leva s prepasico (30. avgust 1975)
Sirija – nacionalni red of Omay najvišjega razreda s prepasico (6. februar 1974)
Somalija – red somalske zvezde s prepasico (26. marec 1976)
Sudan – velika ovratnica reda časti (12. februar 1959)
Švedska – kraljevi red Serafim najvišjega reda s prepasico (29. februar 1959)
Togo – veliki križec reda reke Mono s prepasico (23. junij 1976)
Tunizija – velika ovratnica reda neodvisnosti (9. april 1961)
ZSSR:
red Suvorova (september [[1944)
red zmage (29. september 1945)
spominska medalja 20. obletnica Velike domovinske vojne (30. junij 1965)
red Lenina (5. junij 1972)
red oktobrske revolucije (16. avgust 1977)
Venezuela – ovratnica najvišjega reda osvoboditelja (17. marec 1976)
Zambija – red velikega poveljnika in odlikovanega borca za svobodo 1. razreda s prepasico (8. februar 1970)