Nataša Pirc Musar na večerni molitvi Taizéjske skupnosti, na kateri se je v Ljubljani zbralo 8.000 ljudi
Evropsko srečanje mladih kristjanov, ki v zadnjem tednu leta poteka v Ljubljani, bo minilo v znamenju povezovanja in gostoljubnosti, so si bili enotni govorniki na današnji novinarski konferenci. Tokratno srečanje, ki ga je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja zasnoval ustanovitelj Taizéjske skupnosti brat Roger, se bo zaključilo danes.
Srečanje, 46. po vrsti, ki ga je v ljubljanskih Stožicah organizira Taizéjska skupnost, se je začelo v četrtek. Na njem je sodelovalo več kot 5000 mladih udeležencev različnih narodnosti in krščanskih denominacij iz 48 različnih držav. Tema letošnjega srečanja je bila Skupaj na poti.
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar se je na povabilo Taizéjske skupnosti srečala z mladimi, ki se udeležujejo letošnjega Evropskega srečanja mladih, ki poteka v Ljubljani in se ga udeležuje več kot 5.000 mladih verujočih iz vse Evrope. Predsednica republike se je udeležila današnje večerne molitve, na kateri se je zbralo 8.000 ljudi, in v pismu mladim sporočila, da je njihova vloga pri spremembah na bolje in prizadevanjih za mir povsod po svetu nenadomestljiva, so zapisali na spletni strani predsednice.
Mladim udeležencem in Taizéjski skupnosti @taize sem neskončno hvaležna za povabilo, da sem bila del današnjega večera, v katerem smo slišali pozive in sporočila miru v več jezikih. pic.twitter.com/YUfzwRuplJ
— Nataša Pirc Musar (@nmusar) December 30, 2023
Imam vero in zaupanje v mlade, da imajo voljo in moč narediti velik, celo odločilen korak v smer sodelovanja, medsebojnega razumevanja, odprave delitev, sprejemanja drugačnosti in raznolikosti kot sestavnega dela naših družb in razumevanja vključujoče vizije prihodnosti.
Več:… pic.twitter.com/zLRkV9ikk5
— Nataša Pirc Musar (@nmusar) December 30, 2023
Predsednica republike je zapisala, da letošnje srečanje poteka v obdobju številnih napetosti, delitev in oboroženih konfliktov, med katerimi nas še posebej zaznamujeta vojna v Ukrajini in izraelsko-palestinska vojna. Ob izrazih sočutja s trpečimi civilisti in obsodbi nehumanega ravnanja z njimi je poudarila, da je naše skupno poslanstvo zagotoviti pogoje, v katerih bomo ljudje živeli v miru in v varnem okolju, ki bo omogočal napredek in veselje za vse – predvsem pa za otroke, ki v vojnah najbolj trpijo, oropani brezskrbnega otroštva.
Tednik Družina je objavil zgodovino vezi med Slovenijo in Taizéjem in Slovenijo, ki segajo v leto 1963. Prvo srečanje skupnosti v Sloveniji je bilo leta 1987.
Naslovnica Družine s poročilom o taizéjskem srečanju v Ljubljani maja 1987 (molitev v tedaj novi draveljski cerkvi).
Zamisel o mednarodnem srečanju v Jugoslaviji je zelo podprl nadškof Šuštar, zanj pa so bili odprti tudi taizéjski bratje. Br. Luc je o svojem prvem obisku v Sloveniji in Jugoslaviji leta 1985 zapisal: »Presenetljivo je bilo odkritje, da sta sekularizacija in dvom v institucije iz leta 1968 tu manj vplivala na življenje Cerkve. Teža komunizma je upočasnila družbena gibanja. Klerikalizem je zaradi dolgotrajnih preizkušenj, ki jih je doživljala Cerkev, izgubil svojo ostrino. Komunistična ideologija se je zdela možgansko mrtva. Nikogar ni več motivirala. Zaradi tega je bilo pričakovati, da bodo ljudje po odprtju meja doživeli šok ob stiku s postreligioznimi družbami.« Poročal je o toplem sprejemu povsod, a tudi o boleči razdeljenosti med narodi. Upali so, da bo Ljubljana lahko prvi kraj srečanja mladih iz Vzhodne in Zahodne Evrope.
Ljubljanskega srečanja se je udeležilo okrog 5.000 mladih, poleg 3.000 Slovencev še približno 1.000 mladih iz drugih jugoslovanskih republik in še 1.000 iz 20 evropskih držav.
Srečanje je bilo znamenje občestva ne glede na veroizpoved ali narodnost. Brat Roger je ob koncu dejal: »To je samo prvi korak. Na tem romanju zaupanja, ko smo v Evropi, z Vzhoda in z Zahoda, kristjani slišimo notranji klic, naj prisluhnemo temu, kar prihaja tudi od neverujočih. Ko poslušamo, zaupanju dovolimo, da raste.«
Naslednje poletje je bilo v Taizéju še več mladih iz Jugoslavije. Doma pa so napetosti naraščale, česar so se zavedali tudi bratje. Ko so bili dan po božiču 1990 razglašeni uradni rezultati plebiscita, je bilo jasno, da smo se Slovenci skoraj soglasno odločili za odcepitev od Jugoslavije. Veselje nad tem je s sabo odneslo 2.000 Slovencev, ki so odšli na srečanje v Prago. Bratje, ki so čutili veliko naklonjenost do vseh narodov v Jugoslaviji, pa so ob njenem razpadu doživljali tudi žalost in strah. Še tik pred izbruhom tragične vojne v Sloveniji in na Balkanu – in celo med njo! – je nekaj mladih Slovencev na spodbudo bratov obiskalo nekatere bivše bratske republike, tudi Srbijo.