Zvezde in izjave: “Nisem pričakovala, da bomo prodali pravzaprav vse, kar se da prodati, celo zemljo” – Spomenka Hribar razočarana nad tem, “kar danes vidi, da je bilo narejeno v teh 30 letih”

“Lahko rečem, da sem nad tem, kar danes vidim, da je bilo narejeno v teh 30 letih, razočarana. Nisem pričakovala, da bomo prodali pravzaprav vse, kar se da prodati, celo zemljo. Tega ni bilo v nobenem načrtu,” ugotavlja Spomenka Hribar v izjavi z TV Slovenija . Celotno izjavo z MMC RTV-ja objavljamo spodaj v integralu.

Oglas, ki ga je v nemškem Bildu, časniku s 4,5 milijonsko naklado pred 33 leti objavil moj stric Pavel in povabil tam živeče Slovence, da se udeležijo plebiscita v domovini.🇸🇮 pic.twitter.com/5RfmKKjrN2

— Peter Hrastelj (@hrastelj) December 22, 2023

Zakaj in kako je prišlo do tega sporazuma o sodelovanju vseh političnih strank za plebiscit?
Demos je imel v svojem programu osamosvojitev in ustanovitev lastne države, opozicija pa ne. Med Demosom in opozicijo seveda v tem primeru dolgo ni bilo nobenega soglasja, recimo pri glasovanju o proračunu za vojsko je bilo samo nekaj glasov več, da smo prišli do tega denarja za vojsko, kar je bilo absolutno potrebno – ker smo pričakovali oziroma sekretar za obrambo Janez Janša je pričakoval tudi spopad z Jugoslovansko ljudsko armado. Med Demosom in med opozicijo je bilo torej, kot rečeno, veliko nezaupanje, tako glede na preteklost takratne pozicije kakor tudi na Demosovo ravnanje, ki je bilo velikokrat preveč radikalno in sektaško v odnosu do opozicije.

To nezaupanje je šlo tako daleč, da je bil upravičen strah, da nam ne bo uspelo doseči soglasja pred plebiscitom. Večkrat smo imeli tudi nočne seje, ki jih je skliceval takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, na katerih smo se tudi več ur, do dveh, treh zjutraj, pregovarjali in pogovarjali, tako da je bila pravzaprav resna težava, kako nam bo to uspelo.

Tistega dne, ko naj bi glasovali o zakonu o plebiscitu, mi je prišlo na misel, da bi bilo dobro, da bi pred glasovanjem sprejeli sporazum med strankami, ker bi bilo potem lažje. Napisala sem koncept, osnutek, ga pokazala kolegom v skupščini, predvsem vodjem poslanskih klubov. Pokojni Miran Potrč je dodal bistveno alinejo, in sicer da si nobena stran stran ne bo lastila prestižne zasluge za pozitivni izid plebiscita. To smo potem takoj hitro dali prepisati, sekretar za informiranje je sklical medije in pred zasedanjem vseh zborov skupščine smo to tudi slavnostno podpisali. To je bilo to.

Povedali ste, da je Miran Potrč dodal del, da si nobena stranka ne bo lastila uspeha za izid plebiscita. Zakaj?
Zaradi tega, ker si je Demos tako zelo prizadeval, oziroma bom rekla, nekateri znotraj Demosa tako zelo prizadevali, da bi bil plebiscit izključna zasluga Demosa, s tem da bi odrinili takratno opozicijo z možnostjo recimo nekega konstruktivnega sodelovanja pri oblasti. Šlo je za oblast kot tako.

Danes se velikokrat omenja ta čas kot neki sanjski čas plebiscitne enotnosti, koliko je v resnici bil tak in koliko ni bil in kako ga torej vi vrednotite?
Govori se o veliki enotnosti. Ta velika enotnost je pravzaprav prišla čisto na koncu s tem sporazumom, prej je ni bilo. Ljudje pa k sreči, bom rekla, niso vedeli, ni bila tako zelo razširjena ta vest, da da je med pozicijo in opozicijo tako velik razkol. Bil je pa razkol, to pa to lahko rečem iz svojih izkušenj.

Kaj pa je bilo tisto, pri čemer sta šli koalicija in opozicija najbolj narazen? Datum plebiscita in večina, ki je potrebna za uspeh plebiscita, ali še kaj drugega torej?
Vse težave so se pravzaprav osrediščile na vprašanje, koliko glasov mora biti, da bomo rekli, da je plebiscit zakonito izvolil oziroma se odločil za osamosvojitev. Torej kvorum je bil središčni problem.

Demos je v nekem strahu, da plebiscit ne bo uspel, vedno bolj nižal ta kvorum, recimo do 50, medtem ko je opozicija vztrajala pri tem, da mora biti tako visok, da bo res tudi na zunaj videti, da gre za zakonito odločitev celotnega prebivalstva, in to je bilo pozitivno. Sama ocenjujem ta prispevek takratne opozicije kot pozitiven, čeprav sem se takrat tudi sama jezila nanje, saj smo se pogajali, pogajali, pa ni nikamor šlo.

Na plebiscitni večer ste rekli. “Jaz sem danes srečna, jutri pa bo nov dan in bo treba delati.” Kako ste videli potem tisto pot do finala, do samostojne Slovenije, in kako vidite Slovenijo danes?
Rekla sem, da bo treba delati, ampak seveda nisem si mogla predstavljati, niti koliko bo dela niti kakšen izkupiček bo pravzaprav, ki ga vidimo danes. Lahko rečem, da sem nad tem, kar danes vidim, da je bilo narejeno v teh 30 letih, razočarana. Nisem pričakovala, da bomo prodali pravzaprav vse, kar se da prodati, celo zemljo. To ni bilo v nobenem načrtu, nikomur, tudi Demosu ne.

Ne vem, kako se je to zgodilo. Nekaj je pač to, da je prevladala kapitalistična logika, to je gotovo glavno, je pa potem tudi to, da so se moralna merila porušila in je pravzaprav izbruhnil ta egoistični element pograbiti čim več. To, kar je bilo pravzaprav na neki način ves čas v socializmu preprečevano, recimo obrtniki so lahko imeli približno pet delavcev, potem je pa zavladala kapitalistična logika, pri nas je pa seveda postala najprej anarhija. Tega nisem pričakovala in mislim, da tudi večina v Demosu tega ni pričakovala.

Kaj pa ta tako opevana plebiscitna enotnost, koliko jo pogrešate in pri katerih projektih bi bila potrebna, če sploh? Ali v bistvu v neki parlamentarni demokraciji razlike in ostri politični boji niso nič posebnega?
Pogrešam, bi rekla, ta osnovni napor za to, da bi skupno kot narod, kot prebivalci Slovenije, delali za naše dobro in za prihodnost. Pogrešam spravo med ljudmi, ker spravo je treba razumeti v tem, da zadeva nas danes tukaj, da mi stopimo skupaj, da mi delamo čim bolj v korist tega naroda in naših potomcev, to je sprava. Kar zadeva preteklost, je pa treba imeti tak odnos do nje, da pustimo mrtve na miru.

Vaš najljubši spomin na plebiscitni dan, na 23. december leta 1990?
Prav ta razglasitev izidov, to je bil trenutek, ki je neponovljiv, ki je res bil osrečujoč za vse prisotne. Tega se ne pozabi.