Slavnostna govornica pod Najevsko lipo letos Urška Klakočar Zupančič

Srečanje pod Najevsko lipo v občini Črna na Koroškem, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo več kot 200 ljudi, med njimi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, je danes potekalo ob razmislekih o pomenu ohranjanja slovenskega jezika in kulture, sodelovanja ter tudi kritik zaradi centralizacije države, kot jo občutijo na Koroškem.

“Kultura je stvar, ki združuje. In kultura je tisto, kar moramo negovati in spodbujati,” je ob tradicionalnem, letos že 32. vseslovenskem srečanju pod Najevsko lipo dejala predsednica DZ. Bila je ena od osmih sodelujočih na razmisleku pod lipo z naslovom Brezmejna kultura in tudi slavnostna govornica na osrednjem delu srečanja.

Tam se je v nagovoru zbranim pod velikim šotorom sprehodila skozi minulo več kot 700-letno zgodovino, ki je tudi čas, v katerem je rasla Najevska lipa in bila tako na nek način priča dobrim in slabim časom. Klakočar Zupančič je ob tem dejala, da so spopadi in morije stalnica ter da smo še ne tako dolgo nazaj sočustvovali in trepetali z narodi nekdanje Jugoslavije, danes pa sočustvujemo s slovanskimi brati v Ukrajini.

“Kot ljudje se lahko le sprašujemo – zakaj. Kaj moramo narediti, da bo konec grozot in da bomo lahko živeli v solidarnosti, sožitju, svobodi in predvsem v miru? Kdo ve? Mogoče bo Najevska lipa priča tudi takšnim časom,” je dejala Klakočar Zupančič in izrazila upanje, da bomo takšnim časom priča tudi mi sami.

Gostiteljica srečanja, županja Občine Črna na Koroškem Romana Lesjak je ocenila, da je srečanje pod Najevsko lipo pomembno ne le za občino Črna, ampak tudi za Koroško in Slovenijo.

Izrazila je obžalovanje, da je bilo letos toliko odpovedi na vabila na srečanje. “Tisti, ki nas predstavljajo, so pravzaprav dolžni sodelovati z ljudstvom, so dolžni priti sem in nas poslušati, tudi kritične misli so izredno pomembne,” je dejala Lesjak in izrazila hvaležnost vsem, ki so prišli na srečanje. Med njimi so bili poslanec DZ Jani Prednik, evropski poslanec Milan Brglez, župana Slovenj Gradca in Mežice Tilen Klugler in Mark Maze ter in slovenski veleposlanik v BiH Damijan Sedar.

Županja Črne je prepričana, da bi država morala več pozornosti nameniti obmejnim občinam, da bi te bile poseljene. Po njenih besedah so največji problem ceste in telekomunikacije.

Položaja in vloge obmejnih območij pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture so se dotaknili tudi drugi sogovorniki na razmisleku pod lipo. Med drugim je župan avstrijske občine Globasnica Bernard Sadovnik dejal, da mora biti ohranjanje slovenščine in slovenske kulture onstran slovenske meje “državniški interes, in ne samo manjšinski interes”.

Po Sadovnikovih besedah je čezmejno sodelovanje tudi temelj ohranjanja slovenskega jezika, kot dober primer uveljavljanja rabe slovenščine v avstrijskem prostoru pa je izpostavil čezmejni projekt Geopark Karavanke. Zavzel se je za več čezmejne kulturne izmenjave na ravni šolarjev in društev in poudaril tudi pomen ohranjanja spomina na žrtve upora na avstrijskem Koroškem. “Brez naših prednikov, ki so dali življenja, danes ne bi imeli državne pogodbe in kot manjšina ne bi bili zaščiteni in nenazadnje ne bi bili v Evropi,” je dejal.

Koroški Slovenec Manuel Jug, ki je predsednik Zveze slovenskih organizacij, je poudaril pomen zagotavljanja pogojev za delovanje društev in organizacij, pesnik in pisatelj Marko Kravos pa je med drugim dejal, da je z obmejnimi prostori kakor s človeško kožo, ki je občutljiv organ in stična točka s soseščino.

Sicer pa je predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič na razpravi o brezmejnosti kulture izpostavila ugotovitev, da pod Najevsko lipo ni signala mobilne telefonije, in požela aplavz zbranih z idejo, da bi lahko v plenarni dvorani DZ enostavno ukinili signal za telefone. “To bi bilo super. Ker potem bi bili vsi primorani poslušati, se gledati med sabo, se pogovarjati,” je dejala predsednica DZ. Govor predsednice DZ objavljamo spodaj v integralu.

Črna na Koroškem, 1.7.2023

Spoštovane gostje in spoštovani gosti, 

ob letu osorej smo se, kar se dogaja že od leta 1993, spet zbrali pod Najevsko lipo, drevesom, ki ima največji obseg debla v Sloveniji in je staro 700 let. 700 let! Si lahko predstavljate, koliko je 700 let? Veste, kaj se je na ozemlju današnje Slovenije dogajalo v teh letih? Vabim vas, da se mi pridružite pri potovanju skozi teh sedem stoletij. V čas, ko je bila Najevska lipa zasajena, le poganjek, ki je brstel iz zemlje. V čas, ko je svet sanjal pozne srednjeveške sanje. V čas, ko so v Evropi rasli gradovi, na katerih so fevdalci preštevali svoja posestva, pod njimi pa so tlačani opravljali tlako. V čas, ko je človekovo zavest zaposlovala vera v enega in edinega Boga, ki bo v onostranstvu poslušnim, služečim in pobožnim namenil zveličanje, heretikom pa večni ogenj v peklu. V čas, ki se je zaradi prihoda črne smrti – bubonske kuge, ki so jo italijanski trgovci prinesli s Krimskega polotoka, vedno bolj sesedal sam vase. Ob tem je vedno bolj vznikal nov čas, v katerem je človeški duh ušel iz steklenice in se začel spraševati o smislu obstoja na zemlji ter resnični božji volji. V času mladosti Najevske lipe so razmah humanizma, renesanse, reformacije in spoznanja iz Novega sveta, ki ga je odkril Krištof Kolumb, temeljito pretresli in spremenili dotedanjo podobo sveta. 

V začetku 14. stoletja je avstrijska rodbina Habsburžanov pridobila že dobršen del današnjega slovenskega ozemlja in, če gre verjeti strokovnjakom, ki so ugotavljali starost mogočnega drevesa, v senci katerega danes stojimo, se je Najevska lipa rodila enkrat v tistem času. Če bi drevo lahko govorilo, bi nam povedalo, kaj vse je videlo v 700 letih svoje rasti. Ljudstvo, ki je živelo na tem ozemlju, je svojo narodno zavest izpričalo šele 500 let po njegovem rojstvu. Najevska lipa je videla, da slovenskih korenin niso imeli samo podložniki, ampak tudi mogočni in vplivni plemiči. V letu 1323, torej pred točno 700 leti, je bil prvič omenjen celjski grad oziroma celjska posest, kasneje last celjskih grofov, ki imajo posebno mesto v slovenskem zgodovinopisju in bi lahko, če usoda ne bi hotela, da izumrejo, vladali tudi drugim delom Evrope. Najevska lipa bi nam lahko povedala tragično zgodbo Veronike Deseniške, ki se je poročila s Friderikom II. Celjskim, vendar je svojo ljubezen zaradi prenizkega stanu morala plačati z življenjem. Friderikov oče Herman II. Celjski je snaho obtožil, da ga je hotela zastrupiti in da je s čarovništvom uročila Friderika. Veronika je doživela in preživela prvi čarovniški proces na Slovenskem. Bila je oproščena, vendar se Hermanova jeza ni ohladila. Veroniko Deseniško je dal ubiti tako, da so jo utopili v kadi. 

Za celjske posesti so se v 15. stoletju spopadli Celjani in Habsburžani, ti pa so se zapletli še z ogrskim kraljem Matijem Korvinom, ki je bil znan tudi kot zaščitnik krščanskih dežel pred turškimi vpadi. Ljudstvo na Štajerskem in Koroškem ga je imelo rado in mu je nesmrtnost podelilo v pripovedkah o kralju Matjažu. Ena od pripovedk govori o kralju Matjažu, ki je bil dober kralj, ki je siromakom nudil pomoč in zaščito. Koval je zlatnike, zato so bili na Koroškem takrat zlati časi. Drugi vladarji so mu bili nevoščljivi in so svoje vojske združili proti njemu. Kralj Matjaž se je hrabro boril, vendar mu je na koncu ostalo samo še sto vojakov. Z njimi se je skril v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V votlini se je Matjaž usedel za kamnito mizo in zaspal. Legenda pravi, da se bo, ko mu brada zraste sedemkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred jamo sredi zime zrasla lipa, ki bo cvetela od polnoči do ene ure zjutraj, potem pa se bo posušila. Matjaž bo takrat s svojimi vojaki prišel iz jame, premagal svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal. Na Koroško se bodo vrnili zlati časi. Morda je lipa, o kateri govori legenda, prav Najevska lipa, katere korenine segajo v Matjaževo votlino. A je Matjažev čas prišel, a je 100 let dovolj, da njegova brada zaokroži okoli mize …? To lahko presodite sami, zagotovo pa smo vedno bolj budni mi. 

Najevska lipa je gledala vpade Turkov, ki naj bi po eni od legend jedli pod lipo z zlatimi žlicami, ki so jih zakopali pod korenine, ko so morali bežati pred vojsko kralja Matjaža. Turki so vpadali v naše dežele v 15. in 16. stoletju, konec 17. stoletja pa so bili po obleganju Dunaja končno premagani. Ljudstvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo Turkom izpostavljeno na milost in nemilost. Pohodi so bili roparski, saj so Turki požigali vasi, pobijali ljudi, ugrabljali mlade fante in jih vzgojili v janičarje, zasužnjevali ter kradli živino, pridelke in denar. Ljudje so se pred njimi skrivali v jamah ter okoli cerkva, za zaščito pa so si zgradili tudi tabore. To so bile večinoma cerkve na strmih hribih, okoli katerih so kmetje zgradili obzidje. Ko so se Turki bližali, so ljudje na hribih prižigali kresove in s tem opozarjali na nevarnost. Da se Turki že prej niso nevarno približali Dunaju, je zaslužno tudi kmečko prebivalstvo na Slovenskem. Tako je slovenski literarni junak Martin Krpan, ki pooseblja slovensko klenost in moč v boju s Turki, na Dunaju premagal strašnega velikana Brdavsa, ki mu nihče drug ni bil kos, celo cesarjev sin ne. Martin Krpan, ki je kot za šalo na cesti prestavil svojo kobilico, otovorjeno s soljo, je na cesarjevo povabilo prišel na Dunaj, kjer je v orožarni vsako orožje zdrobil v prah. Da bi prišel do orožja, je posekal najlepšo lipo na dvornem vrtu in si naredil kij ter se s tem zameril cesarici. Krpan je s svojim orožjem premagal Brdavsa in za nagrado dobil dovoljenje za tovorjenje soli in vrečko zlatnikov. Najevska lipa pa še stoji in raste.

Propad fevdalizma so zaznamovali upori slovenskih kmetov proti samovolji zemljiških gospodov. Čez slovensko ozemlje je v velikem hrvaško-slovenskem kmečkem uporu šla vojska Matije Gubca in Ilije Gregoriča, kasneje pa je kmečko gibanje in boj proti izkoriščanju tlačanstva zajel velik del dežele Kranjske in tudi Štajersko. Čeprav je bil upor zatrt, uporniki pa usmrčeni, poti nazaj ni bilo več. 

Tak je bil čas, v katerem se je Najevska lipa razrasla v mogočno drevo. Veronika Deseniška, kralj Matjaž, Martin Krpan in Matija Gubec, pa so bili znanilci novega časa, ko je lipa doživela in preživela svojo mladost in zrelost. Celjski grofje so izumrli, Turki so bili premagani, na slovenskem ozemlju pa se je z razmahom reformacije začela vse bolj prebujati narodna zavest. Najevska lipa je doživela izdajo prve knjige, napisane v slovenskem jeziku, s čimer je bil postavljen eden najpomembnejših temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in bujenje narodne zavesti. Prišli so razsvetljeni vladarji, ki so uvedli obvezno osnovno šolo, s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev pa se je, kot tudi pri drugih narodih in narodnostih v Evropi, začelo oblikovanje ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda. V letu pomladi evropskih narodov 1848, je nastal prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo. Ko se je to zgodilo, je bila Najevska lipa stara že dobrih 500 let.

Ostalo nam je še 200 let, ki bi jih še morali razkriti skozi prizmo zgodovine. To pa so leta, ki so jih zaznamovali težki časi; nenehne vojne, med njimi dve največji – svetovni. Ti najbolj grozni časi, ki lahko doletijo posameznika in družbo, so se, vsaj za nas, zaključili leta 1991. Ampak to ne pomeni, da so grozote, spopadi in morije, izginile. Na žalost niso spomin preteklosti, temveč opomnik sedanjosti in opozorilo prihodnosti. Spopadi in morije so stalnica. Videvamo jih nenehno in jih kot zavedna čustvena bitja tudi občutimo. Še ne tako dolgo nazaj smo sočustvovali in trepetali z narodi nekdanje Jugoslavije, ki so v 90-ih letih živeli v vojni, danes pa sočustvujemo s Slovanskimi brati v Ukrajini. Kot ljudje se lahko le sprašujemo – zakaj? Kaj moramo narediti, da bo konec grozot, in da bomo lahko živeli v solidarnosti, sožitju in predvsem v miru. Kdo ve? Mogoče bo Najevska lipa priča tudi takšnim časom, in upam, da bomo tem časom priča tudi mi sami.

Zato vam na koncu iskreno in iz srca želim vse dobro. Vse dobro vam, ki ste se zbrali tukaj, in vse dobro vsem ljudem po svetu. Naj spet pridejo zlati časi. Zaslužijo si jih vse žrtve zgodovine, predvsem pa si svetle obete zasluži prihodnost. Naj bo vsa temačnost le stvar preteklosti, naša prihodnost pa jasna. 

Hvala vsem. Za vabilo, za pozornost, za podporo in predvsem za vso pozitivnost, ki jo današnja družba, zbrana okoli Najevske lipe, izžareva. V prispodobi in dobesedno. Zaslužimo si svetlo prihodnost. Ta je odvisna od vseh nas in od vsakega posameznika posebej.