(V ŽIVO) “Življenja drugih” – Ob 100-letnici velikana slovenske osamosvojitve Franceta Bučarja nova knjiga Igorja Omerze o akciji “Tikveš”

Ob stoletnici rojstva Franceta Bučarja bosta dva pomembna spominska dogodka. Prvi bo 1. februarja, v Muzeju VSO, Cankarjeva 11, Ljubljana, ob 18. uri, kjer bo pisatelj Igor Omerza predstavil svojo 20 knjigo po vrsti z naslovom “Velikani slovenske osamosvojitve in Udba – France Bučar – Tikveš”.

Prihaja moja nova “osamosvojitena” knjiga. Ob 100-letnici velikana slovenske osamosvojitve Franceta Bučarja, najbolj zalezovanega posameznika v zadnjih letih propadlega socialističnega režima. Ubaši so ga zalezovali pod kodnim imenom Tikveš. Ni jim pomagalo! pic.twitter.com/MkvLpOH9nE

— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) January 27, 2023

Tikveš je bilo namreč kodno ime pod katerim je Udba obilno zalezovala prof. Bučarja. Drugi dogodek je “Simpozij ob stoletnici rojstva Franceta Bučarja”, ki se bovršil 2. februarja v dvorani Slovenske matice, na Kongresnem trgu 8, Ljubljana, od 9. ure dalje in kjer bo uvodoma nastopila tudi Bučarjeva najnoveša “parlamentarna” naslednica Urška Klakočar Zupančič.

Pisatelj Igor Omerza nam je povedal, da je bil France Bučar najbolj zalezovan posameznik v socialistični Sloveniji in to v zadnjih letih delovanja propadlega režima. Prej je to neslavno mesto, vse do svoje smrti v letu 1981, zasedal Edvard Kocbek. Prvo udbovsko omembo Bučarja najdemo 23. maca 1975. To je obdobje, ko je Bučar zaradi svojih za režim spornih javno objavljenih stališč že bil v politični nemilosti in na izhodnih vratih iz poučevanja na Pravni fakulteti. No, zadnji udbovski dokument zomembo F. Bučarja je datiran na 20. marec 1990. Sestavil ga je udbovec Vasja Leskovec, podpisal pa šef novogoriške tajne policije Danilo Zorn.

Trikrat je bil v nevarnosti, da ga zaprejo. Prvič, ko je pripravljal leta 1983 knjigo “Utvara in resničnost”. Udba ne bi bila Udba, če se ne bi dokopala do rokopisa te knjige in njen analitiki so izdelali oceno z grozečim zaključkom: “Bučarjev rokopis ni znanstvena analiza, temveč zasnutek propagatorskega spisa kontrarevolucije, ki na več mestih odkrito namiguje na rušenje jugoslovanske države in zlasti družbenopolitičnega socialističnega samoupravljanja … V Bučarjevem rokopisu je več kot dovolj elementov za kvalifikacijo po 114. (Kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve), 133. (Sovražna propaganda) in 157. členu (Žalitev SFRJ) Kazenskega zakona SFRJ.”

Drugič je bil pred vrati zapora zaradi svojega prispevka v legendarni 57. številki Nove revije (februar 1987). Tretjič se je znašel na tankem zaporniškem ledu potem, ko je v Strasbourgu 20. januarja 1988 nastopil pred sekcijo evropskega parlamenta. Nastop je bil za tiste čase, glede na možnost represalij doma, radikalen in neustrašen, saj je France Bučar med drugim dejal, da je finančna pomoč Jugoslaviji in podobnim državam nesmiselna in škodljiva, ker jim omogoča nadaljevati “protidemokratično prakso upravljanja svojih ljudstev”!!! Zaradi tega je Jože Smole 11. marca 1988 na posvetu slovenskih zadružnikov v Murski Soboti dejal: “Zame je to, kar je naredil France Bučar v tem govoru v sekciji evropskega parlamenta, enako nacionalnemu izdajstvu.”

Zato ni nič čudnega, da je v Beogradu, ko je tam 7. aprila 1988 potekal sestanek zveznega notranjega ministra z republiškimi in pokrajinskimi notranjimi sekretarji takole govoril naš “notranjik” Tomaž Ertl: “Mi smo dali (slovenskemu političnemu vrhu) samo v preteklem letu o meščanski desnici 127 informacij, o Ruplu 34, o Hribar Spomenki 27, o Bučarju 47, Blažiču 20, Pučniku 4, Ošlaku 5, od teh novih družbenih gibanj – o Hrenu 17, Janši 10, Mastnaku 14, Tomcu 7 … Na temelju teh informacij moram reči, da so se zelo trudili, predvsem v socialistični zvezi in v centralnem komiteju, da se preprečijo nekatere nespremenljive objave …”

Pisatelj nam v predstavitvi obljublja še veliko več podrobnosti o tem glomaznem udbovskem zalezovanju Franceta Bučarja alias Tikveša, saj pravi: “Udba je bila vele specialistka za spremljanje “življenja drugih”.