(V ŽIVO) Mit ali resnica o »mitingu resnice«

Letos mineva 33 let od preprečitve »mitinga resnice« v Ljubljani. Napovedan je bil za 1. 12. 1989 v organizaciji Odbora združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur. Miting je bil 6. 11. uradno napovedan in 20. 11. z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana prepovedan. Ker so kljub prepovedi organizatorji še vedno vztrajali na prihodu v Slovenijo, po nekaterih ocenah naj bi jih prišlo od 50 do 60 tisoč, so bili uvedeni posebni ukrepi.

V nekdanji Jugoslaviji je  konec osemdesetih  let postajala politična situacija vedno bolj negotova. Zvezni organi so bili nemočni in brez avtoritete, Jugoslovanska ljudska armada in njeni generali so začeli močno posegati v vodenje države. V Srbiji je na oblast prišel Slobodan Milošević, ki si je sprva skušal podrediti Jugoslavijo s ponovno centralizacijo. Srbska akademija znanosti in umetnosti je leta 1986 objavila memorandum, v katerem so akademiki jasno izpostavili srbsko vprašanje in se zavzemali za tako imenovano Veliko Srbijo. S pomočjo propagande v tisku in na televiziji so Srbe pripravili na novo politiko. Miloševiča so sprejeli kot absolutnega nacionalnega voditelja. Oblast si je Milošević dodatno utrdil z »mitingaškimi pohodi«.

Prvi miting je bil organiziran 9. julija 1988 v Novem Sadu. Pripravili so ga Srbi s Kosova pod vodstvom Miroslava Šolevića. Z mobilizacijo množic se je tedaj začela »protibirokratska revolucija« – rušenje političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji združitve vseh Srbov v eni državi. Sprva spontane mitinge je pod nadzor dobil Milošević; po poročilih Službe državne varnosti so voditeljem mitingov prenašali Miloševićeva navodila njegovi najožji sodelavci. Prvo je bilo na vrsti vojvodinsko vodstvo. Nato so sledili mitingi še v drugih vojvodinskih mestih (Pančevu, Novi Pazovi, Titovem Vrbasu). 10. januarja 1989 se je na mitingu v črnogorskem Titogradu pred skupščino zbralo 150.000 ljudi in vrglo tamkajšnje vodstvo. Nato se je organizacija mitingov selila še na ozemlje Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in prispela do Slovenije.

Slovenska javnost je bila z napovedjo mitinga v Ljubljani seznanjena 4. novembra 1989, ko je bila v časopisu Delo objavljena Tanjugova vest iz Prištine, da je Odbor združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur poslal slovenskim alternativnim zvezam in Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije pismo, v katerem jih je pozival, naj decembra dovolijo organizacijo mirnega protestnega zborovanja v Ljubljani. V Ljubljano naj bi prišli zato, da bi skupaj s slovenskim narodom spomnili na usodne zgodovinske trenutke iz preteklosti obeh narodov in tako spremenili grdo sedanjost. Prvi uradni odmev iz Slovenije naj bi bil izrečen 7. novembra na seji Izvršnega odbora Republiškega sveta Socialistične zveze delovnega ljudstva, na kateri so zavrnili pobudo o mitingu, saj so nasprotovali izvozu oziroma uvozu mitingov. Po oceni izvršnega odbora je bil tudi datum 1. december provokativen, saj na 1. december 1918 nekateri narodi in narodnosti nimajo lepega spomina. Že v prvih dneh po napovedi mitinga so se pričela v slovenskih medijih pojavljati odklonilna mnenja. Miting je bil uradno prepovedan 20. novembra z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana. Izvedbo odločbe so podprli vsi najvišji slovenski republiški organi (Skupščina, Predsedstvo, Izvršni svet) in družbeno-politične organizacije (Socialistična zveza delovnega ljudstva, sindikati …). Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Odbor za zaščito človekovih pravic, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza in Zeleni Slovenije so v pozivu slovenskim državnim organom in javnosti, objavljenem v Delu 28. novembra, zapisali: »Mitingarji in tisti, ki stojijo za njimi, naj se zavedajo, da bomo o tem, kakšno oblast bomo Slovenci imeli, odločali na svobodnih volitvah.« Pozvali so k splošni stavki.

Odzivi organizatorjev mitinga na odklonilna stališča – tako političnega vodstva kot večine prebivalstva – do organizacije mitinga v Sloveniji so se stopnjevali. V svojih izjavah so menili, da je slovenski narod »zaslepljen in zmanipuliran« skozi svoja sredstva javnega obveščanja, sicer pa dober, da mu vodstvo laže in da zato odklanja miting. Sekretar združenja Bužur Milanko Buljugić je izjavil, da bodo izvedli miting tudi za ceno žrtev, krivdo zato pa bo moralo prevzeti slovensko politično vodstvo. Bolj kot so bile bojevite izjave organizatorjev mitinga, bolj odločen je bil »ne mitingu« v Sloveniji.

Skupščina Socialistične republike Slovenije je 22. novembra na seji naložila državnim organom, da dosledno uresničujejo prepoved mitinga. Na zahtevo skupščine se je odzval republiški izvršni svet, ki je obravnaval razmere in sklenil, da bodo organi odločno zavarovali javni red in mir oziroma prepoved organizacije mitinga.

Predsedstvo Socialistične republike Slovenije je 27. novembra na seji ugotovilo, da so zaradi nadaljnjih priprav na miting, kljub njegovi prepovedi, nastale razmere, v katerih je treba za zavarovanje življenj ljudi in premoženja ter javnega reda sprejeti ukrepe skladno s prvim odstavkom 12. člena Zakona o notranjih zadevah. O tem je obvestilo Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije. V skladu s to ugotovitvijo Predsedstva Socialistične republike Slovenije je Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije naložil Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti. S tem je bil republiški sekretar Tomaž Ertl pooblaščen, da v primeru potreb z odredbami omeji ali prepove gibanje na določenih območjih, sestajanje občanov na javnih mestih, da se prepreči organiziran prihod na miting in njegova izvedba ter tako zagotovi spoštovanje prepovedi mitinga. Republiški sekretar je 29. novembra objavil tri odredbe o omejitvi gibanja, zborovanj in nastanitev v Sloveniji. Odredbe so začele veljati 30. novembra.

Ko so se »mitingarji« na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori mrzlično pripravljali na odhod, je 29. novembra Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Srbije z javnim pozivom naročila vsem organom in organizacijam v Srbiji, naj pretrgajo vse stike s Slovenijo. Takoj po objavi tega poziva je Božur na Kosovu sklenil, da miting resnice v Sloveniji odpove, s tem pa so kmalu soglašali tudi organizatorji mitinga v Vojvodini in Črni gori.

1. decembra se je na Trgu republike pred takratno skupščino zbralo le nekaj ljudi, večinoma takrat v Ljubljani živečih Srbov.

Pogovor o knjigi pisatelja Igorja Omerze “Udba in Akcija Sever.  Igor Omerza je pisatelj, ki je izdal preko 20 knjig (političnih trilerjev).Mit ali resnica o »mitingu resnice« (o preprečitvi mitinga Srbov, ki naj bi se zgodil 1. decembra 1989 z namenom prevzema oblasti nad Slovenijo)