Jože P. Damijan o tem, zakaj bo Evropa dvojni poraženec te geopolitične proxy vojne, med Rusijo in ZDA na tleh Ukrajine

Jože P Damijan na Damjan Blogu  povzema novi The Economis, ki  prinaša tudi osvežen globalni strateški pogled na posledice sedanje geopolitične vojne. Ugotavlja to, na kar opozarjajo tisti, ki niso zaslepljeni z lastno ideologijo ali iz medijev imputiranim pogledom na svet, ampak razmišljajo s svojo glavo: iz obeh velikih geopolitičnih vojn sedanjega trenutka bo kot luzer izšla Evropa. Prvič, sicer lepo in prav, da Evropa moralno in vojaško podpira Ukrajino ob tej ruski agresiji, toda iz te proxy vojne med Rusijo in ZDA, ki se odvija na ukrajinskih tleh, bo dolgoročno kot poraženec izšla Evropa. Zaradi visokih cen energentov bodo energetsko intenzivna podjetja svojo proizvodnjo premaknila v smeri ugodnejših cen energije in ob velikem trgu še dodatnih drugih spodbud (v Kitajsko in ZDA).Evropa se bo deindustrializirala in začela tako tehnološko kot gospodarsko zaostajati. Ob negativni demografiji bo na udaru model evropske socialne države.

Evropa kot dvojni poraženec te geopolitične vojne https://t.co/S00uRcmxnd

— Joze P. Damijan (@jdamijan) November 25, 2022

In drugič, tudi iz trgovinske in tehnološke vojne, ki so jo proti Kitajski sprožile ZDA, bo spet dolgoročno kot poraženec izšla Evropa, ki vztraja pri pravilih WTO. S kršenjem slednjih ZDA nimajo težav. ZDA so zastavile izjemno protekcionistično zastavljene ukrepe proti Kitajski, ki pa prizadenejo predvsem evropske države. In sicer tako prepoved izvoza čipov, in še bolj opreme za proizvodnjo čipov, kot nekaj-sto-milijardne subvencije za začetek proizvodnje tehnoloških izdelkov (čipov) in energetske opreme (od solarjev, baterij do e-avtov) v ZDA. Mnoga evropska podjetja svojo proizvodnjo baterij že prenašajo v ZDA.

V The Economistu sicer apelirajo na bolj uravnotežen strateški pogled ZDA, in sicer da ZDA ne bi smele imeti strateškega interesa za črpanje evropskih naložb in da bi tudi evropska podjetja morala biti upravičena do ameriških energetskih subvencij. V članku je sicer veliko bullshittinga in apeliranja na obojestransko koristnost evroatlantskega zavezništva, ki pa je seveda brezpredmetno, saj gre v konkretnem primeru obeh geopolitičnih vojn izključno za soliranje ZDA in za izključno zasledovanje zgolj lastnega geopolitičnega in ekonomskega interesa. Evropa je tukaj zgolj v funkciji statista, ali če hočete – koristnega idiota. ZDA pobirajo vse koristi – tako v tej vojni v Ukrajini (z izvozom energentov v Evropo in deindustrializacijo Evrope) kot v vojni s Kitajsko, kjer bodo ZDA z nedovoljenimi subvencijami počrpale investicije perspektivnih evropskih podjetij.

Če resnično želimo dobro Evropi, se mora ta končno osamosvojiti od ZDA, oblikovati svojo lastno varnostno arhitekturo in svojo lastno geopolitiko. Slednja pa mora vključevati pragmatično politiko odnosov in izkoriščanje geopolitičnega položaja – tako bližine Rusije kot vira poceni energije kot cenovne in tehnološke atraktivnosti Kitajske. Začasno sta to dve primerjalni prednosti pred tekmeci, dokler si EU z jasno definiranimi in centralno fiskalno podprtimi spodbudami ne zagotovi energetske neodvisnosti in tehnološke (vsaj) primerljivosti ali superiornosti pred obema strateškima tekmecema – pred ZDA in Kitajsko.

Ni mi jasno, kako to ni jasno evropskim “voditeljem”, ki so plačani za to, da delajo v korist blaginje in interesov evropskih subjektov. Tako nebogljene, intelektualno šibke, dezorientirane in podrejene evropske politične elite se ne spomnim. Mar ni vrhunska ironija, kadar je največ modrosti in vizionarstva skoncentrirano pri Orbanu? Orbanu!

Europe faces a crisis of energy and geopolitics that will threaten its global position https://t.co/h6w08jh9yR pic.twitter.com/oUaRy0OKOL

— The Economist (@TheEconomist) November 24, 2022

Evropa se sooča z energetsko in geopolitično krizo, ki bo ogrozila njen globalni položaj , ugotvljajo  pri  The Ekonomistu in pojasnjujejo zakaj:

“Naj vas ne zavede naval dobrih novic iz Evrope v zadnjih nekaj tednih. Cene energije so se znižale glede na poletje in zaradi lepega vremena je skladišče plina skoraj polno. Toda energetska kriza še vedno predstavlja nevarnosti. Cene plina so šestkrat višje od dolgoročnega povprečja. 22. novembra je Rusija zagrozila z zadušitvijo zadnjega delujočega plinovoda v Evropo, čeprav so raketni napadi povzročili izredne izpade elektrike po vsej Ukrajini. Evropsko skladišče plina bo treba ponovno napolniti leta 2023, tokrat brez kakršnega koli plina po ceveh.

Vojna ustvarja tudi finančne ranljivosti. Energetska inflacija se preliva v ostalo evropsko gospodarstvo in ustvarja akutno dilemo za Evropsko centralno banko. Za nadzor cen mora zvišati obrestne mere. A če bo šlo predaleč , bi lahko destabiliziralo šibkejše članice območja evra, ne nazadnje zadolženo Italijo.

Čeprav divja energetska kriza, je vojna razkrila ranljivost evropskega poslovnega modela. Preveč evropskih industrijskih podjetij, zlasti nemških, se je zanašalo na obilne vložke energije iz Rusije. Mnoga podjetja so postala tudi bolj odvisna od druge avtokracije, Kitajske, kot končnega trga . Obet prekinjenih odnosov z Rusijo, strukturno višji stroški in ločevanje Zahoda od Kitajske so pomenili obračunavanje v mnogih upravnih sobah.

Ta strah je bil povečan zaradi ameriškega gospodarskega nacionalizma, ki grozi, da bo v vrtincu subvencij in protekcionizma pritegnil dejavnosti čez Atlantik. Zakon o zmanjševanju inflacije predsednika Joeja Bidna vključuje 400 milijard dolarjev izročkov za energijo, proizvodnjo in transport ter vključuje določbe o izdelavi v Ameriki. Shema je v mnogih pogledih podobna industrijskim politikam, ki jih Kitajska izvaja že desetletja. Ko druga dva stebra svetovnega gospodarstva postajata vse bolj intervencionistična in protekcionistična, je Evropa s svojim nenavadnim vztrajanjem pri spoštovanju pravil Svetovne trgovinske organizacije o prosti trgovini videti kot naivnež.

Podjetja se že odzivajo na subvencije. Northvolt, cenjeno švedsko zagonsko podjetje za baterije, je dejalo, da želi razširiti proizvodnjo v Ameriki. Iberdrola, špansko energetsko podjetje, v Ameriki vlaga dvakrat več kot v Evropsko unijo. Številni šefi opozarjajo, da kombinacija drage energije in ameriških subvencij Evropo ogroža množično deindustrializacijo. BASF , nemški kemični velikan, je nedavno razkril načrte za “trajno” zmanjšanje svojih evropskih dejavnosti. Nič ne pomaga, da se tudi Evropa stara hitreje kot Amerika.

Izguba naložb dela Evropo revnejšo in daje občutek upadanja gospodarske moči. V primerjavi s svojo krivuljo BDP pred covidom se je Evropa odrezala slabše kot kateri koli drug gospodarski blok. Od 100 najvrednejših podjetij na svetu jih je samo 14 evropskih. Politiki bodo v skušnjavi, da bi opustili knjigo pravil in se odzvali z lastnimi subvencijami v vse večji oboroževalni tekmi korporativnih dobrot. Nemški minister za gospodarstvo je Ameriko obtožil, da “nabira naložbe”. Francoski predsednik Emmanuel Macron je pozval k »evropskemu prebujanju«.

Tako spor o subvencijah krepi tudi napetosti med Ameriko in Evropo. Ameriška finančna in vojaška podpora Ukrajini močno presega Evropo, in ko se obrača proti Aziji, da bi se soočila z izzivom Kitajske, Amerika zameri , ker EU ni plačala lastne varnosti. Večini članic Nata ni uspelo doseči cilja porabe 2 % BDP za obrambo. EU je bila osupljivo naivna glede ruske agresije . Čeprav je vojna povzročila združitev Amerike in Evrope po prelomih v letih Trumpa, obstaja nevarnost, da ju bodo dolgi konflikti in gospodarske napetosti postopoma spet razdvojili. Gospodu Putinu in kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu bi bilo to všeč.

Da bi se izognila nevarnemu razdoru, mora Amerika videti širšo sliko. Protekcionizem gospoda Bidna grozi, da bo Evropi izčrpal vitalnost, čeprav Amerika podpira ukrajinsko vojsko in armade tankerjev prečkajo Atlantik, da oskrbujejo Evropo z energijo. Glavni cilj Bidenomicsa je preprečiti Kitajski prevlado nad ključnimi industrijami: Amerika nima strateškega interesa za črpanje evropskih naložb. Evropska podjetja bi morala omogočiti upravičenost do njenih energetskih subvencij in globlje povezati čezatlantske energetske trge.

Evropa mora medtem zaščititi svoje gospodarstvo pred energetskim stiskom. Sheme, katerih namen je upravičeno subvencionirati potrošnike in podjetja za njihove osnovne potrebe po energiji, bi morale omejiti povpraševanje z zaračunavanjem višjih cen ob marži, kot v Nemčiji . Za znižanje dolgoročnih cen energije bi morala Evropa pospešiti revolucijo obnovljivih virov energije, obenem pa ohranjati energetske trge odprte za konkurenco. Prav tako se mora prilagoditi novi varnostni realnosti. To pomeni večjo porabo za obrambo, da bo lahko prevzela breme, medtem ko Amerika usmerja svoj pogled proti Aziji, “ piše The Economist.