(VIDEO) “To je popoln norec. Kar zahteva v svojem članku je tako tuje socializmu … da jo bo fant nujno moral dobiti po glavi” – Iz predavanja Igorja Omerze na simpoziju o Jožetu Pučniku, kjer Udba decembra 1964 zapiše komentar Josipa Vidmarja na Pučnikov članek o kmetijstvu v Perspektivah

Na Slovenski matici se je danes nadaljeval dvodnevni simpozij “Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu,”  ki ga je organiziral Muzej slovenske osamosvojitve. Danes je na predavanju z naslovom “Jože Pučnik in Udba” nastopil  Igor Omerza. Na posvetu, ki je posvečen spominu na osamosvojitelja Jožeta Pučnika, je včeraj filozofinja in sociologinja Spomenka Hribar na nekdanjega premierja Janeza Janšo usmerila več ostrih kritik in med občinstvom požela glasno negodovanje, njen govor je bil tudi večkrat prekinjen. Janša, ki je bil prav tako eden od govornikov, je njene očitke zavrnil.

Na posvetu o očetu 🇸🇮 države dr. Jožetu Pučniku in zakaj v naši državi še ni prišlo do sprave, ki jo je Pučnik zasledoval vsa leta po osamosvojitvi.

Z uvodnim nagovorom tudi PRS @BorutPahor. pic.twitter.com/wwXUJeGkFi

— Andrej Hoivik 🇸🇮 (@andrejhoivik) October 3, 2022

Današnje predavanje pa je zanimivo predvsem zato, ker je pisatelj Igor Omerza  napovedal dve novi knjigi, prva izide 3. novembra (dvorana VSO, Cankarjeva 11, Ljubljana, ob 18. uri) in nosi naslov Kocbek, Pahor, Jančar in Udba, druga pa v začetku naslednjega leta: Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, podnaslov: Jože Pučnik Psevdomarksist.

Psevdomarksist v podnaslovu je oznaka udbovske obdelave Jožeta Pučnika. In celotno njegovo predavanje je bilo sestavljeno iz nekaterih delčkov omenjene in prihajajoče “udbovske” knjige o Pučniku. Vsi dokumenti objavljeni v tej knjigi, razen parih, ki so bili že objavljeni v njegovih prejšnjih delih o Udbi, bodo sedaj (ob izidu) prvič objavljeni. Omerza tudi pove, da se Pučnik v udbovskih dokumentih pojavi prvič 14.maja 58 in zadnjič 20. aprila 90. Gre torej za 32 let zalezovanja Pučnika.

In dalje: za obdobje 58 do 65 je ohranjenih veliko udbovskih omenjanj Pučnika. Po letu 65 se začnejo udbovske informacije o Pučniku redčiti, nikoli več, niti približno, ne dosežejo intenzivnosti obdobja 58–65. Nekaj je gotovo posledica masovnega uničevanja udbovskih dokumentov predvsem marca, aprila in maja 1990 in to predvsem za zadnja leta delovanja propadlega socialističnega režima. Kaj vse je bili rečenega v Omerzinem polurnem predavanju lahko vidite v spodnjem videu. Zato naj izpostavimo samo nekatere predavateljeve pasuse in teze

Prvič. V Udbinem Letnem poročilo za leto 58 piše: “Preiskava (Pučnika)je trajala 55 dni. Zaslišanih je bilo 73 prič” in sicer 48 v Ljubljani, 28 v Mariboru, 3 v Celju, 3 v Gorici, 2 v Beogradu in l v Bileći … “ Tožilstvu so bili predani: Jože Pučnik in Jože Močnik (oba v zaporu), Veljko Rus, Taras Kermauner in Veno Taufer (vsi trije na svobodi).”

Drugič. Po maju 59 je okoli Pučnika, ki je čemel v sodnem zaporu v Ljubljani, zavladal nekakšen mir, vsaj tako izgleda po dostopni udbovski dokumentaciji. Šele konec novembra 59, ko je bil že slabe tri mesece v mariborski kaznilnici, najdemo udbovske novice o Jožetu Pučniku. Ker gre za zelo natančna vsebinska in nepopustljiva in preroška stališča Jožeta Pučnika, to pomeni, da so ga udbovci v zaporu “obiskovali” in ga spraševali o njegovih stališčih. In zakaj preroška? Zato ker je tajnim policajem v zaporu dejal, da takoj, ko pride iz zapora, bo, citiram Udbo, “pisal članke in razgaljal nepravilnosti tiste kaste, ki v imenu Programa ZK dela samovoljno in pravi, da ga od tega cilja ne more nič odvrniti, pa čeprav bo čez nekaj mesecev spet v arestu.” In tako se je tudi res zgodilo!!?

Tretjič. Prej preden je Veljko Rus odšel od doma na zoprn in nevaren razgovor k notranjemu ministru Kaduncu, piše Udba, očitno so imeli
prisluškovalne naprave pri družini Rus doma, je “mati tarnala, kaj bo, če bo Veljko zaprt, oče pa je dejal: ‘Prava reč, kaj pa je to. Začelo se je. Če se je začelo, se je pač začelo … Komunist je šele pravi komunist, ko je enkrat zaprt. Sedaj bo tudi tako postalo’ … ‘Je bilo in bo tako na svetu. Jezus je bil tudi 13 let star, pa je vse stare učil’.”

Četrtič. Udba decembra 64 zapiše komentar Josipa Vidmarja na Pučnikov članek o kmetijstvu v Perspektivah: “To je popoln norec. Kar zahteva v svojem članku je tako tuje socializmu … da jo bo fant nujno moral dobiti po glavi.”

Petič. Udbovci poročajo maja 64: Na prihajajoči skupščini ZŠJ na Ekonomski fakulteti bosta “Stane Kaluža in Vili Kovačič”, dandanes bolj znan kot državljan K, “napadla sklep DZS zaradi ukinitve gostoljubja ‘Perspektivam’. Verjetno bosta to priliko uporabila za glorifikacijo ‘Perspektiv’ in eventualne napade na našo družbeno ureditev.”

Šestič. V Letnem poročilo Udbe za leto 64 piše: “V obdelavi Psevdomarksisti koristimo zdaj tehnična sredstva na 4 stanovanjih nosilcev obdelav. Samo iz enega, najbolj komunikativnega mesta smo prejeli preko 1.000 strani poročil.” (!!?)

Sedmič. Udbovci biltensko poročajo konec septembra 67: “Bivši perspektivaš Jože Pučnik, ki zdaj živi v Hamburgu, je pred kratkim vrnil jugoslovanski potni list. Sedaj je honorarno zaposlen pri hamburški televiziji kot pomožni delavec, ves prosti čas pa posveča študiju.”

Osmič. V istem biltenu najdemo še tole: “Pred odhodom iz Ljubljane se je Pučnik razšel s skoro celotnim krogom perspektivašev. Povod za to je dal Dominik Smole, ko ni hotel skrivati nekega Pučnikovega prijatelja, ki je pobegnil iz mariborskega zapora. Na Smoletovo stališče se je postavil tudi Taras Kermauner. Pučnika je to zelo prizadelo in je očital Smoletu, da je nemoralen.”

Devetič. Osebni dosje Pučnika je imel številko 5854. Ob tem dodajam, da je iz popisa dosjejev v Arhivu Slovenije razvidno, da je vseboval Pučnikov dosje 664 posnetkov in da je bil “črtan”. Kot toliko drugih! Škoda!

Desetič: V poblaznelo udbovskem iskanju avtorja neke anonimke, se je aktivno vključil tudi Slavko Belak, v Udbi specializiran za kulturnike. In Belak je v uradnem zaznamku 22. junija 77 zapisal: “Mislim, da avtorja ni nujno iskati med pogumnimi, saj je pisec dovolj zavaroval svojo identitetoin je lahko tudi sicer plašljiv … nekateri so se posrali že ko so slišali zamikrofone pri Kocbeku (Pučnik!).” (!!?) Uf, tale je pa bosa. Če se pa kdo ni bal režima, je to v prvi vrsti bil prav Jože Pučnik. On je bil še prevečpogumen človek, ki se je dal zaradi svojih stališč celo dvakrat zapreti in bo to nevarnost izzival tudi leta 87!

In zaključek pisateljevega predavanja: Morda se bo z leti še kaj našlo, a tudi to kar je ohranjeno, predvsem mislim na obsežno udbovsko zalezovanje Pučnika v letih 58 do 65, podaja dokaj dobro in izčrpno sliko o “proti-pučnikovskemu” delovanju te mračne in tajne stalinistično- socialistične asociacije, ki je desetletja (od 41 do 90) tako neusmiljeno in brezsramno posegala v življenje drugih, jih ob tem fizično uničevala ali onemogočala ali šikanirala ali psihirala ali pognala iz Slovenije ali preprečevala njihovo obiskovanje domovine. Koliko je pri tem trpelo Pučnikovo srce, ki ga je prekmalu pustilo na cedilu, je nemogoče natančno oceniti, je pa gotovo, da je to gromozansko in dolgoletno “udbovsko-zaporsko” nasilje skrajšalo življenje Jožeta Pučnika, tega izjemnega človeka in velikana slovenske osamosvojitve!

Na posvetu o Jožetu Pučniku je pisatelj in raziskovalec udbovskega arhiva mag. Igor Omerza kritično obregnil bo spomenike Janezu Stanovniku in Petru Božiču. V svojem predavanju “Jože Pučnik in Udba” je med drugim pokazal na Stanovnikovo zagovarjanje Pučnikovega zapora (decembra 1964) in pri tem dodal: “Res pravi človek, med drugim tudi udboljubec in fanatični nasprotnik osamosvojitve, da se mu v demokratični in samostojni Slovenijipostavljajo spomeniki! In da je podmladek politične stranke pred kratkim celo resno predlagal, da se Letališče Jožeta Pučnika preimenuje v Letališče Janeza Stanovnika! Če bo šlo tako naprej bomo preje imeli spomenik ‘Udbi’ kot pa ‘Osamosvojitvi’, saj ima v Ljubljani npr. udbovski špicelj Peter Božič že dva spomenika,” zaključuje  Igor Omerza.