Avtor knjige “Pravi obraz Janeza Stanovnika” Igor Omerza proti “kamnitemu” slavljenju Janeza Stanovnika

“Kamnito” slavljenje velikana slovenske proti-osamosvojitve in izdajalca krščanskih socialistov Janeza Stanovnika

Piše: Igor Omerza

Poleg Ljubljane je sedaj še Nova Gorica dobila doprsni kip velikega proti-osamosvojitelja Janeza Stanovnika. Razloga naj bi bila predvsem, prvič, da je bil izjemno zaslužen za priključitev Primorske k matični domovini in drugič, njegova stoletnica rojstva. Ob tej priložnosti je STA ponovno lažno poročala o njem, da je bil ob osamosvajanju Slovenije predsednik predsedstva RS. To veliko laž je ta agencija prvič plasirala v javnost tudi ob njegovi smrti, citiram: “ob osamosvajanju je bil predsednik predsedstva in takrat se ga je prijel vzdevek oče naroda.” Seveda Stanovnik ni bil predsednik Slovenije ob osamosvajanju, on sam in njegovo predsedstvo ni podpiralo idejo, željo ali zahtevo po samostojni slovenski državi! On sam pa je javno in tajno in goreče podpiral ohranitev Jugoslavije. Sicer menim, da to ni bilo izdajstvo, ampak le njegova napačna in zgrešena politika. Izdajstvo Stanovnika leži drugje! Poglejmo po vrsti, kot so hiše v Trsti!
Najprej o Stanovniku kot očetu naroda. Vzdevek oče naroda se ga je prijel že prej, pred osamosvajanjem, in tu gre zasluga tedniku Mladina (leta 1988), predvsem njegovemu zafrkantskemu, a zelo branemu Rolanju po sceni. Pozneje so ga “rolaši” prekvalificirali v Barbopapo, kar dokazuje, da je šlo pri tem “očetovskem” poimenovanju zgolj za duhovičenje. In kako bi Stanovnik lahko leta 1988 bil resnični oče naroda, ko pa je leto pozneje, marca 1989, v Ljubljani črnogorskemu novinarju Vladanu Mičunoviču dobesedno dejal: “Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.” Ta intervju je bil nato objavljen v Pobjedi 9. aprila.
Že v funkciji člana predsedstva socialistične Slovenije, natančneje 9. marca 1987, je Stanovnik, v razgovoru z generalnim konzulom ZDA, pisanje danes slavne in nacionalne in preroške 57-te številke Nove revije ocenil za “ekstremistično” in “slovensko vodstvo je odločno usmerjeno na kurs obrambe in ohranitve Jugoslavije za vsako ceno, ker se zaveda, da izven Jugoslavije za slovenski narod ni zgodovinske rešitve.”
Ko je postal dvoletni predsednik socialistične Slovenije je v nastopnem govoru, 6. maja 1988, v slovenski skupščini glede Jugoslavije izjavil: “Federativna, socialistična in samoupravna Jugoslavija je naša skupna domovina. Na tej opredelitvi stojimo in pademo.”
Glorifikacijo Jugoslavije je nadaljeval 28. junija 1988 v intervjuju za zagrebško revijo Danas. Na vprašanje novinarja Mirka Galića, zakaj slovenski politiki, Kučan in ostali, v zadnjem času tako pogosto poudarjajo, da je Slovenija za Jugoslavijo, in kaj misli o tej potrebi dokazovanja, je Stanovnik odgovoril: “V svojem nastopnem govoru sem
rekel, verjemite mi, da sem to rekel iz duše in srca, da jaz na jugoslovanski usmeritvi tako stojim kot padem. Lahko danes v mene strelja kdor hoče, toda od jugoslovanske usmeritve ne bom odstopil, dokler bom živ.”
V začetku julija 1988 je opravil intervju za Beograjsko Dugo. Pogovarjal se je z novinarjem Ratkom Kneževićem in med drugim dejal. “Slovenija najodločneje brani AVNOJ-ski koncept Jugoslavije. Vsak poskus menjanja teh odnosov v federaciji zadeva na zelo odločen plebiscitarni odpor Slovencev.”

Omenil sem že “samomorilski” intervju Stanovnika, ki je na dveh straneh izšel v nedeljo, 9. aprila 1989. Črnogorska Pobjeda je tega dne intervju najavila že na prvi strani in tako so lahko bralci že ko so prijeli časopis v roke, zagledali naslov intervjuja Jugoslavija je pitanje života i smrti (Jugoslavija je vprašanje življenja in smrti) in nekaj udarnih Stanovnikovih stavkov, kot npr. najbolj znanega in že poprej omenjenega, s katerim se je moral Stanovnik ukvarjati do smrti in težko, da bo kdajkoli pozabljen, namreč, da bi bila odcepitev Slovenije samomor. In na koncu intervjuja je k temu “samomorilskemu” zaklinjanju na Jugoslavijo dodal še naslednje visokoleteče misli: “Verjamem, da ima Jugoslavija gmotne in človeške vire, s katerimi se lahko vklopi v svetovne tokove. Toda ona mora, po mojem mišljenju, ostati neodvisna. V tistem trenutku, ko bi odšla na vzhod ali zahod, bi bil konec z Jugoslavijo. Jugoslavija je lahko Jugoslavija samo kot neodvisna, socialistična država. Jugoslavija se mora na nek način
profilirati v bodočnosti samoupravljanja – v tej najbolj genialni ideji, ki se je rodila pri nas.” Uf, kako ga je zgodovina povozila!
Čez deset dni, 20. aprila 1989, najdemo Janeza Stanovnika v Sarajevu. Tam je nastopil v prepolni dvorani Doma mladih. Zopet je glorificiral Jugoslavijo, kar je sicer bilo v mnogonacionalni BiH več kot pričakovano, citiram: “Jugoslavija je naša skupna domovina in na tej opredelitvi stojimo ali pademo. Jaz sem že dejal, da bi vsak poskus odcepitve bil samomor za slovenski narod. Jaz ne vem, kaj skriva knjiga zgodovine, toda na tem stališču stoji celo vodstvo.”

Konec aprila 1989 je Stanovnik govoril na slavnostni seji občine Vič – Rudnik. Tu je zopet ponovil svoj jugoslovanski lajtmotiv, da si “želimo tako Jugoslavijo, kakršno smo v osvobodilni borbi in preko AVNOJ- izborili, Jugoslavijo enakopravnih jugoslovanskih narodov, ki bo demokratična in socialistična … Za tako Jugoslavijo se borimo … mi
suverenost razumemo tako, kot smo jo razumeli in za kakršno smo se borili v osvobodilni borbi in kakršno je razumel in utemeljil tovariš Tito.
Ta suverenost pomeni, da so po našem jugoslovanskem pojmovanju suvereni narodi, suverenost naroda pa je zakoreninjena v spoštovanju človeških pravic.” Toda tov. Stanovnik, suverenost naroda gor ali dol, Titova Jugoslavija je množično kršila človekove pravice posameznika, pa najsi je bil kakršnekoli že narodnosti! In to od svojega nastanka pa vse do svojega bridkega konca!
In dalje: “V Sloveniji smo že v Črnomlju, med vojno, 19. februarja 1944. leta, sprejeli svečano deklaracijo o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva. Tam smo v bistvu napisali vse, kar se danes v civiliziranem svetu pojmuje kot osnovne človekove pravice. Napisali smo, da se borimo za pravico vesti, pravico besede, tiskane in govorjene besede, pravico zborovanja in pravico združevanja. Vse te pravice in več kot to, kar sem sedaj povedal, je lepo tam vklesano v osnovni temelj naše neodvisnosti in naše suverenosti.” Hm, ali je mogoče, da je Stanovnik trobezljal o vseh teh pravicah, ko pa je tajna politična policija komunističnega vrha (ponarodelo
Udba) desetletja preganjala, maltretirala, zapirala, ugrabljala in morila ljudi, ki so hoteli misliti s svojo glavo, in preprečevala svobodo govora, tiska in združevanja! Prav neverjetno, kaj si je ta človek privoščil!
Konec maja 1989, natančneje 24. tega meseca, najdemo Janeza Stanovnika v Titogradu. Tu je imel javno tribuno, ki je trajala dve uri. Tu je sedaj, med drugim, dejal: “Ko sem pred enim letom prevzemal ta mandat v Sloveniji, sem rekel, da je Jugoslavija naša skupna domovina in na tem vztrajam tudi sedaj … Moja teza je, da je odcepitev isto kot samomor. To bi bil samomor za vsako republiko, ne samo za Slovenijo. Jugoslavija je naša skupna usoda in namesto da se okoli tega pričkamo, lahko mnogo bolj produktivno uporabimo čas za to, kako rešiti probleme, kateri so v tem trenutku pred nami in kako bomo nadalje gradili to našo skupno domovino.”
V sredini septembra 1989 je Janez Stanovnik dal zadrskemu novinarju Šenolu Selimoviću daljši intervju za splitski časnik Slobodna Dalmacija. V njem je “svega i svašta”, tako kot se spodobi za zgovornega človeka, kar je Janez Stanovnik vsekakor bil. No, za namene tega prispevka me zanima samo “nacionalno-osamosvojitveni” del, ki ga je intervjuvanec uvedel že takoj na začetku, ko je močno poudaril svoje sicer že stalno in neomajno prepričanje, da je slovenska vizija Jugoslavije zgolj AVNOJ-ska Jugoslavija, torej Titova Jugoslavija: “Jaz od vedno menim, da izvorno suverenost Jugoslavije predstavlja suverenost vsake njene republike. Tako je to razumljeno pri AVNOJ-u in tudi sam sem dal podpis pod črnomeljskizbor, na katerem je bila vzpostavljena suverena slovenska država. Dokler sem živ, od mene ne more nihče zahtevati, da to negiram … Jaz sem, da se razumemo, celo svoje življenje vložil v to, da smo vsi v skupni federaciji, ki lahko obstaja samo kot država enakopravnih narodov. V tistem trenutku, ko bo princip enakopravnosti pokvarjen, Jugoslavije več ne bo.”
Prestavimo se sedaj v februar leta 1990. Konec tega meseca se je v Beogradu, v prostorih Slovenskega kluba, Janez Stanovnik sestal z Lawrenceom Eagleburgerjem, namestnikom državnega sekretarja za zunanje zadeve ZDA. Lawrencea je zanimalo, “če ima Slovenija bodočnost kot neodvisna država in kako bi reagirale zvezne institucije vprimeru poskusa odcepitve Slovenije.” Nič kaj “odcepitveno” navdušeni kranjski Janez je odgovoril takole: “Poudaril je, da bi odcepitev imela brez dvoma vrsto neželjenih posledic. Za sedanje politično vodstvo Slovenije odcepitev ne predstavja realno alternativo. Ravnanja zveznih institucij in vojske pa ni moč napovedati.”
Željo, da Slovenija ostane v Jugoslaviji, a ne več brezpogojno, je odhajajoči predsednik Janez Stanovnik izrazil tudi v govoru na zadnjem zasedanju Skupščine (29. marca 1990) pred parlamentarnimi volitvami, a AVNOJ-ska Jugoslavija je sedaj končno izginila z njegovega jedilnika in ostala je samo še Jugoslavija. AVNOJ-sko državo je Stanovnik omenil samo še kot zgodovinsko kategorijo.
*

To odločno Stanovnikovo zavzemanje za Jugoslavijo, je bila pač z današnjega vidika njegova velika politična napaka in zmota. Bolj vprašljivo z moralnega vidika je njegovo poveličevanje Udbe, ki si ga je privoščil na seji predsedstva 11. aprila 1990, torej že po zmagi Demosa na aprilskih volitvah. Tu je poudaril in ostal živ, da je SDV (beri Udba) imela “izreden pomen in izjemno vlogo … v zadnjih letih, v zadnjem desetletju, v preobrazbi naše družbe.”
Še bolj nemoralen je njegov tajni vstop v komunistično partijo (kandidat decembra 1943, vstop aprila 1944), ob tem da “njegovi” krščanski socialisti tega niso vedeli. V tem ni bil edini in to je bila podmukla politika vrha komunistične stranke, ki je tako vzdrževala “tajne” komuniste znotraj krščanskih socialistov.

Kocbek je o tem, takrat še ni vedel za Stanovnikovo izdajo, 15. novembra 1945 v svoj Dnevnik zapisal, da je slovenski politični prostor človeško in moralno zelo nečist, “da je danes cela vrsta intelektualcev menjala svetovni nazor iz zunanjih razlogov, ne iz razloga osebnega zakonitega procesa. To, da smo mnogi v sebi utrdili politično-družbeno spoznanje, je v redu, kajti to smo storili izkustveno in iz narod- no-moralnih, socioloških in političnih analiz. Pač pa je nekaj nemogočega, da so ljudje obenem s tem sprejeli diamat (dialektični materializem, op. I. O.) ali pa vsaj delajo videz, da so ga sprejeli. V zvezi s tem druga, bedna ugotovitev, da je med intelektualci razvito partijsko nikodemstvo (skrivaštvo, op. I. O.) odnosno pojav, da vstopajo tajno v partijo, na zunaj pa tega še nočejo ali ne smejo povedati. To je nekaj zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega, v jedru farizejskega. Izgleda, da je nekaj takih skrivačev celo med
krščanskimi socialisti … da slovenski intelektualec ne živi svojega procesa čiščenja, asimiliranja odprto, s premagovanjem trenj in ovir, ampak z njih izmikanjem, maličenjem, izdajanjem. Tiho masovno izdajstvo.”
Toda maja 1946 je očitno Kocbek odkril dvojno igro Janeza Stanovnika, ker nekje v tem pomladnem mesecu, natančnega dneva ni mogoče ugotoviti, zapiše naslednje pomenljive vrstice v svoj Dnevnik: “Ugotavljam na samem sebi sovraštvo ljudi, ki so duhovno glajhšaltali (so se uistousmerili, op. I. O.) in ne morejo v svoji sredini trpeti izjeme, ki jih demaskira in demantira (Mikuž, Jane Stanovnik, Fajfar itd.).” In šestega julija 1946 k temu doda, da so imeli sejo SNOS-a (Slovenskega narodno- osvobodilnega sveta) in sledeče kosilo, kjer je bil “Kardelj zopet do mene indeferenten, jaz pa tudi. Nekaj težkega, usodnega se tehta v njih, sicer bi ne mogli kazati takih mask, kajti to je najbolj naporno.” K temu Kocbek še trpko doda: “Majhne duše. Jane Stanovnik je storil vse, da me pri mizi kosila ni videl in ni moral pozdraviti.”
Kocbek je dnevniško in neprizanesljivo omenil političnega izdajalca Stanovnika tudi 2. aprila 1951, ko je šel v vladno hišo gledat ameriški film Tisoč in ena noč. Tam se je “videl in pozdravil s Kardeljevo ženo. Nekam bledo, hladno. Spremljal jo je Jane Stanovnik, pol paž pol mežnar …” *Več oz. mnogo več o vsem tem si lahko preberete v moji knjigi Pravi obraz Janeza Stanovnika. Branje priporočam zato, ker očitno ob njegovi stoletnici še vedno straši njegov napačno predstavljeni duh, saj drugače ne bi, poleg goriškega “kamna”, tudi Mladi forum SD čivknil pred kratkim, da “morda pa je čas, da se letališče Brnik (uradno Jožeta Pučnika) preimenuje v letališče Janeza Stanovnika, očeta naroda.”
Hm, Jožetu Pučniku lažni “janezovski” oče naroda ne seže do kolen oz. sploh do nikamor. Ne samo, da je Pučnika socialistični režim zaprl zaradi kritičnega razmišljanja, ampak je Jože tudi velikan slovenske osamosvojitve in bi si stokrat prej zaslužil v Novi Gorici spominsko obeležje kot izdajalec krščanskih socialistov in ljubitelj Udbe in velikan slovenske proti-osamosvojitve Janez Stanovnik – Jane.
Takšna poveličevanja ljudi, ki so pomagali vzdrževati nedemokratični jugoslovanski komunistični režim so nevarna, ker zakrivajo pravi obraz ponesrečenega družbenega eksperimenta in vzbujajo pri nekaterih željo za ponovno vzpostavitev propadlega socializma. Poleg tega je poveličevanje in slavljenje nasprotnikov slovenskega osamosvajanja škodljivo za ohranjanje temeljev slovenske države in povečuje možnosti za njen propad. Ne verjamem, da si večina Slovencev in Slovenk in državljanov naše težko in pravzaprav srečno pridobljene demokratične republike to želijo, saj smo predolgo bili ujetniki tujih narodov ter tujih medvojnih okupatorjev in domačih povojnih režimskih tlačiteljev ter njihove zasebne tajne politične policije, ponarodelo Udbe!