Zmaga svobode tiska in klofuta za “strateške” (SLAPP) tožbe proti novinarjem

Datum 6. junij 2022 si velja zapisati v koledar. Pa ne zato, ker je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu včeraj izreklo oprostilno sodbo zoper mene, to je pravzaprav pri celotni zadevi še najmanj pomembno, ampak zato, ker je šlo pri celotni zadevi za tipični napad na svobodo tiska in na svobodo izražanja, kot ustavni človekovi pravici.

Slovenjgraško sodišče je odločalo o veliko večjem primeru, kot se zdi na prvi pogled. Odločalo je o tem ali lahko uspejo močni, vplivni ter bogati posamezniki z zvezami v organih pregona s tako imenovanimi strateški tožbami (SLAPP tožbami, kar v angleškem prevodu pomeni klofuta), katerih edini namen je utišanje in ustrahovanje kritičnih glasov javnosti predvsem novinarjev, nevladnih organizacij in civilne družbe.

Njihov skupni imenovalec je ta, da tožniki (v konkretnem primeru ovaditelji) z njimi ne dolgi rok morda sploh ne morejo in niti ne želijo zmagati, ampak želijo spraviti žrtev v dolgotrajni in drag sodni postopek, obenem pa te tožbe pomenijo grožnjo drugim novinarjem, ki bi si drznili sploh kaj vprašati, bog ne daj kritizirati ali pa sploh pisati o kriminalnih rabotah, v konkretnem primeru “kovačev” iz Uniorja.

Gre za čustveno in finančno izčrpavanje tarče s ciljem znebiti se nadležnih novinarjev, jih utišati in zagotoviti negativni učinek, ter jih diskreditirati  v javnosti, v smislu “odlazi prokleta činjenico,” samo zato, ker sem v roke dobil dokumente o njihovih kriminalnih dejanjih in za katere so ves čas trdili, da imajo za njih “pokritje” svojih lastnikov, torej države, skupščine, nadzornih svetov in uprav.

Sodišče v Slovenj Gradcu je včeraj vrnilo “čast in dobro ime” sodstvu in opralo madež, ki je bil narejen v prvem sojenju, kjer je senat odločil, da sem storil kaznivo dejanje že s tem, ko sem pri novinarskem preverjanju dejstev “kovače” iz Uniorja vprašal, kaj sploh pomenijo dokumenti in za katere so ves čas trdili, da niso posledica kriminalnih dejanj.

Mene so pretentali, niso pa mogli očitno pretentati svoje vesti in so odšli na policijo in na tožilstvo, kjer so hoteli dobiti alibi za svoja kazniva dejanja in doseči maksimalno ugoden dogovor z tožilstvom, v zameno pa so jim z lažno ovadbo ponudili “nekaj velikega,” ponudili so jim »trofejo« novinarja Vladimirja Voduška.

Novinar Dela in urednik Sobotne priloge Ali Žerdin je dan po spektakularni aretaciji na Trojanah 13.07. 2012 (tuji mediji so poročali o aretaciji “na mejnem prehodu” Trojane pri Celju) v Sobotni prilogi objavil portret tedna z naslovom: “Vladimir Vodušek – Lastnik, urednik, direktor, skorajda medijski mogotec,” zapisal:

“Če se bo izkazalo, da so razlogi, zaradi katerih je policija tega dne aretirala Vladimirja Voduška, utemeljeni, bo ta dan z najbolj umazanimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega novinarstva… Če bi bili sumi ovrženi, bo 12. julij z umazanimi črkami zapisan v zgodovino organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj”.

Včeraj  je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, v senatu sodnice Marjete Vezonik, nedvoumno potrdilo slednje.