Nova fronta na družbenih omrežjih -Tokrat je povezana z glasbo in polemiko ali ima narodnozabavna glasba “avtokratske in fašistoidne zametke”
Vse skupaj se je začelo na Valu 202, kjer so predstavili prvo študijo simbolnega imaginarija sodobne slovenske narodno-zabavne glasbe. Dr. Petra Stankovića, sicer raziskovalca popularne kulture, ki je še posebno osredotočen na film in glasbo, dela na kulturološki katedri ljubljanske fakultete za družbene vede.
Stanković je skrbno analiziral nekaj najpopularnejših narodno-zabavnih skladb in njihovih videospotov ter v njih prepoznaval skupne značilnosti, ki zaznamujejo ta glasbeni žanr. “Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve”, je med drugim zapisal Stanković in s tem razburil podpornike trenutne oblasti in vlade. Odzval se je tudi Janez Janša.
“Nekoč so slovensko narodno glasbo preganjali fašisti, nato so jo zasmehovali komunisti, danes pa kar profesorji iz FDV Ljubljana s pomočjo nacionalnega radia RTV Slovenija. A slovenska glasba in Slovenija bosta obstajali tudi potem, ko za FDV nihče več ne bo vedel,” je na Twitterju zapisal Janša.
Nekoč so slovensko narodno glasbo preganjali fašisti, nato so jo zasmehovali komunisti, danes pa kar profesorji iz @FDVLjubljana s pomočjo nacionalnega radia @RTV_Slovenija. A slovenska glasba in 🇸🇮 bosta obstajali tudi potem, ko za FDV nihče več ne bo vedel. pic.twitter.com/tcJlKDVbOc
— Janez Janša (@JJansaSDS) February 2, 2022
Ni nas sram slovenskih pesmi. Sram nas je takih s FDV ja. Širitev domačo pesem. https://t.co/0NX2yTcRND
— Igor Pirkovič (@IPirkovic) February 2, 2022
Tisti, ki imajo našo narodno glasbo za fašistično naj se poberejo tja, kjer takšne glasbe nimajo za svojo narodno glasbo. Točno tako in nič drugače. Ničelna toleranca za blatenje slovenske narodne biti.
— Špela Slovenija🇸🇮 (@SpelaSlovenija) February 3, 2022
ČE PRAV RAZUMEM
Kdor pravi, da smo poslušalci narodnozabavne glasbe fašisti, naj se pobere, južnjak in zapusti našo rasno čisto deželo, njega in njemu podobne bomo drugače zaprli, tu smo en narod, povezani kot snop in imamo enega vključujočega vodjo Benit…, pardon, Ivana.
— Arjan Pregl 🇸🇮🎨🇸🇮🍄🇸🇮🔨🇸🇮☀️🇸🇮🐛🇸🧜♂️ (@PreglArjan) February 2, 2022
Noben vam ne brani, da jo poslušate, noben tudi ni rekel, da ste fašisti, KER poslušate to glasbo. In ja, naj se spoka, so mu rekli … pic.twitter.com/UNC6jbXmMi
— Arjan Pregl 🇸🇮🎨🇸🇮🍄🇸🇮🔨🇸🇮☀️🇸🇮🐛🇸🧜♂️ (@PreglArjan) February 2, 2022
Glede na številne zapise in odzive na družbenih omrežjih , ki jih je sprožil zapis na MMC in nastop Petra Stankovića na Valu 202 spodaj povzemamo še del zapisa, ki je sprožil prvi vihar predvsem pri podpornikih sedanje vlade.
Glejte dokaze, komonajzarji.
Komonistični klavec Tito, polpismeni profesorji FDV in levuharski vlačugarski novinarji RTV zatirajo narodno zabavno glasbo.
Surovo izživljanje nad glasbeniki je izvrstno opisala izredna razumnica Alenka Puhar v knjigi Titova poslednja polka. Berite! pic.twitter.com/XHOPl7A4RU— Zgodovinska dejstva (@ZDejstva) February 2, 2022
Osnove družboslovnega raziskovanja
Teza: "Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve." Stanković
Njena empirična validacija ⬇️ pic.twitter.com/wQrz47F6jx
— Uroš Esih (@UrosEsih) February 2, 2022
“Osnovni gradniki sobodnega narodno-zabavnega simbolnega imaginarija so torej romantična ljubezen, urejenost, novodobna duhovnost, pri kateri je na prvem mestu uspeh, uspešnost kot temeljna sodobna vrednota ter nekateri znaki modernosti. Ti pa so vselej skrbno izbrani; izdatna pazljivost je namenjena temu, da se v tej simboliki ne pojavlja nič preveč urbanega oziroma da ni ničesar, kar bi motilo iluzijo miru našega urejenega, uniformnega in homogenega podalpskega raja.
“Ni tujcev, ni gejev, ni lezbijk, ni čefurjev, ni pankerjev, ni hipijev, ni nikogar, ki bi bil drugačen. Simbolni imaginarij sodobne narodno-zabavne glasbe v primeri s klasičnim, ki se je izrazito oziral na preteklost in podeželje, kaže več znamenj sodobnosti, modernosti. Moje ključno spoznanje pa je, da so ta znamenja modernosti artikulirana izrazito tradicionalno. Imamo raznovrstnost na površini, vendar je ta svet zelo povezan in enoten. Temu bi lahko rekel navidezna modernizacija. Simbolne strukture sodobne narodno-zabavne glasbe ostajajo izrazito tradicionalne.”
Razvoj narodno-zabavne glasbe pri nas lahko torej, čeprav z zadržki, opišemo kot hkratni produkt modernizacije in retradicionalizacije oziroma še bolje – neotradicionalizacije. Ko smo že pri vračanju h koreninam – in v preteklost: ne le na ravni glasbene umetnosti, temveč umetnosti na splošno je v Sloveniji v obdobju, ko je oblast prevzela skrajna desnica, opaziti izrazito krčenje, celo zatiranje različnih oblik neodvisnega ustvarjanja. Pod trenutno oblastjo imata narodno-zabavna glasba in kultura vse bolj privilegiran položaj.
“S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito unifromno: ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve”.
