Kdo je Cristina Mittermeier, ki je leta 2017 objavila fotografijo izčrpanega polarnega medveda na neplodni arktični tundri –  Kako lahko fotografija in pripovedovanje apatijo spremenita v podnebno akcijo

Cristina Mittermeier je morska biologinja in aktivistka, ki je bila pionir na področju ohranitvene fotografije. Leta 2014 je soustanovila SeaLegacy, mrežo pripovedovalcev zgodb, ki spodbujajo skupnost, osredotočeno na obnovo zdravja oceana. Leta 2020 je Mittermeierjeva napovedala Only One , ki uporablja moč medijev, da navdihne posameznike, da sprejmejo ukrepe za obnovo oceanskega življenja, letos pa se usklajuje z Rolexovo pobudo Perpetual Planet o skupnih prizadevanjih za ohranjanje naravnega sveta. Call to Earth je pobuda CNN v sodelovanju z Rolexom.

This image of an emaciated polar bear on a barren Arctic tundra sparked a global conversation about the climate crisis.

But the photographer who took it says we need more than one catalytic moment to fuel collective action to save the planet. #CallToEarth https://t.co/PgrNdsi1i6

— CNN International (@cnni) November 10, 2021

“Večino svoje kariere sem preživela kot pripovedovalec zgodb, pri čemer sem uporabljala osupljive vizualne podobe in prepričljive osebne zgodbe, da bi ganila ljudi. Selitev ljudi je točno tisto, kar je potrebno za reševanje našega planeta. Ne moremo si privoščiti, da bi več stali pri miru, kaj šele da bi šli nazaj.
Prepogosto je resnična grožnja podnebnih sprememb lahko oddaljena ali prevladujoča – zaveznike, ki jih potrebujemo, oropa njihovega občutka nujnosti in njihovega zagona za ukrepanje. Toda videla sem, kako lahko pripovedovanje apatijo spremeni v dejanje. Vzpostavljanje povezave s pripovedovanjem zgodb je ključ do sproščanja kritičnih podnebnih ukrepov v tem desetletju. Leta 2017 sem objavila fotografijo izčrpanega polarnega medveda na neplodni arktični tundri, ki sem jo uporabil kot vstopno točko v pogovor o podnebnih spremembah. Milijoni ljudi so videli to podobo in posledično globalni dialog je omogočil vpogled brez primere v delo, ki je še vedno potrebno za ustvarjanje dovolj velikega gibanja za aktiviranje rešitev.

Zajetje celo majhnega dela zgodbe tega polarnega medveda je bilo dovolj, da sproži globalni pogovor, na katerega sem upala, vendar potrebujemo več kot en katalizatorski trenutek, če želimo pomagati spodbuditi resnične kolektivne akcije za reševanje našega planeta. Lani sem sodelovala s partnerji pri ustanovitvi Only One Collective, organizacije, ki izkorišča neverjetno vizualno pripovedovanje zgodb za izgradnjo ogromne baze podpore za ohranjanje oceanov in podnebne ukrepe. Sodelujemo z lokalnimi voditelji, znanstveniki in inovatorji, ki razvijajo in izvajajo kritične rešitve, in poskrbimo, da dobijo občinstvo, ki si ga zaslužijo, hkrati pa to občinstvo mobiliziramo za ukrepanje.
Srečala sem se z voditelji z vsega sveta, ki delajo na fronti sprememb, in njihovo navdušenje in predanost sta nalezljiva. Imela sem priložnost, da se učim od skupine mladih na južno pacifiškem otoku Mo’orea, ki se imenujejo Vrtnarji koral in ki so prevzeli obsežno delo obnove grebena na svojem otoku. Čas sem preživela z avtohtonimi skupnostmi v Srednji Ameriki, ki so se borile proti ogromni količini oceanske plastike, ki je naplavila obale njihovih domov. To so ljudje, ki se vsak dan soočajo z akutnimi podnebnimi vprašanji in razvijajo rešitve, ki jih svet potrebuje. To so ljudje, ki jih moramo vsi poslušati.

Poznamo široke poteze, kaj se mora zgoditi, če želimo rešiti naš planet. Zmanjšati moramo emisije ogljika, da ohranimo globalno segrevanje na 1,5 °C, in narediti več, da ohranimo vrste in habitate, ki ohranjajo naš planet zdrav – zaščititi vsaj 30 % svetovnega oceana do leta 2030 . Dobra novica je, da lahko rešitve, ki temeljijo na oceanu, pomagajo doseči več kot 20 % zmanjšanja emisij, ki jih potrebujemo. Mangrovi gozdovi so le en primer, kako lahko morsko življenje deluje kot zelo učinkovite “ogljične spužve” – shranjujejo kar 10-krat več ogljika na hektar kot deževni gozd. Podobno impresivne številke veljajo za ležišča morske trave in druge oblike morske vegetacije. Morske živali, kot so populacije kitov in morskih psov, so tudi impresivni ponori ogljika z neverjetnim podnebnim potencialom, ki ga šele začenjamo razumeti.

Imamo potencial, da vidimo resničen vpliv v naših življenjih. Do leta 2030 lahko oživimo oceanske ekosisteme, da absorbirajo skoraj 4 milijarde ton ogljikovega dioksida na leto – to je enakovredno, da bi 2 milijardi avtomobilov na leto odstranili s ceste. Toda ta prizadevanja so bila kronično premalo financirana. Pospešiti moramo naložbe v projekte z modrim ogljikom, kot so morska trava, morske alge in gozdovi mangrov, ter pospešiti sprejemanje projektov obnovljive energije, ki temeljijo na oceanu.

Izvedljivost drugih rešitev, ki temeljijo na naravi, kot so pogozdovanje morskih alg in bakterije, ki jedo plastiko, se še ocenjuje, vendar obstaja velik potencial in pripravljen za
Upam, da bomo v naslednjem desetletju lahko z novo energijo in pozornostjo k temu vprašanju, vložkom in rešitvam z velikim vplivom, ki jih že preizkušajo skupnosti na prvi liniji in lokalni voditelji, lahko znatno pridobili. Fotografija in pripovedovanje zgodb imata ključno vlogo pri spodbujanju financiranja in zagovorništva, ki ga potrebujemo, in hvaležena sem, da lahko igram vlogo pri podpori teh ključnih priložnosti.

Naloga ni lahka, skoraj enako zahtevno pa je tudi fotografiranje. Zajem dovolj močne slike, ki takoj prikaže nujnost, je kot poskušati fotografirati počasi premikajoči se cunami. Sprva neopazno se naše obale spremenijo in temperatura se v oceanu dvigne le še za nekaj stopinj. Potem nenadoma orkani postanejo norma, požari uidejo izpod nadzora in žive morske pokrajine se spremenijo v bela pokopališča .

Te slike zdaj vidimo skoraj vsak dan, vendar ne vzpostavljamo potrebnih povezav. Čas je, da se zavemo, da nimamo več razkošja, da bi sedeli in razpravljali o “kaj če” te svetovne krize. Naslednje poglavje življenja na Zemlji bo opredeljeno z dejanji, ki jih izvajamo zdaj, in da bi spoznali, kaj je mogoče, mora biti ocean na vrhu našega seznama rešitev,” je za CNN zapisala Cristina Mittermeier v članku;  “Kako lahko fotografija in pripovedovanje apatijo spremenita v podnebno akcijo”.