In memoriam: Nataša Vodušek (1967 – 2021)

Nagovor Vere Kozmik Vodušek, na odprtem grobu, ob smrti naše sodelavke Nataše Vodušek:

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: “Memento móri!”

To pretresljivo pesem je napisal France Prešeren, pesnik, ki je napisal tudi Zdravljico. Himno naše države, v službi katere je bila pomemben del svojega življenja tudi Nataša. S predanostjo ji je ob mnogih uradnih priložnostih prisluhnila in verjela vanjo, da bi jo, na koncu, ta neprijazno pustila ob cesti in ji zaprla vrata.

Natašo sem spoznala pred dobrimi 20 leti. Srečali sva se v Ženevi, v spletu naključij. Pogovor z njo mi je takrat vlil pogum za nadaljevanje mojega življenja, česar ji s pogovori v zadnjem času nisem mogla vrniti. Bolezen je bila močnejša.

Njeno življenje za nazaj sem sestavljala po koščkih, pravzaprav ni velikokrat govorila o njem. Vem pa, da je bilo vse kaj drugega kot umirjeno in enostavno. Bilo je polno izzivov, preobratov, zahtevnih in težkih situacij, nemalokrat tudi zame nerazumljivih odločitev. Ampak – le zakaj bi bile razumljive zame? Bile so pač njene in odločitve je vedno sprejemala sama – odločno in brezkompromisno. In predvsem ne vedno samo zase, vedno je razmišljala tudi o družini: o Dejanu, Sari, Mini, Sergeju, Olegu, mami, očetu. In predvsem o Vladotu, ki ga je vedno podpirala in ga imela neizmerno rada. Tudi v situacijah, ko bi mnoge med nami ne zmogle več.

Kako naj v nekaj besedah, v kratkem nagovoru ob grobu, človek zaobjame življenje? Ne more! Pa tudi če bi ga lahko – le zakaj bi ga? Življenje je pač nekaj, kar traja natančno toliko časa, kot živimo. Potem ostanejo spomini! Natašo bomo ohranjali vsak v svojem spominu, vedoč, da je bilo njeno življenje sestavljeno iz mnogih srečnih in nesrečnih dogodkov, da je bilo polno zahtevnih in presunljivih trenutkov in zavedajoč se, da ga sicer ne moremo ohraniti v celoti, da pa bo za vedno zaznamovalo tudi življenja mnogih izmed nas.

Nataša se je rodila leta 1967 v Šempetrski bolnišnici pri Novi gorici očetu Stankotu in mami Marici. Bila je prvi otrok v oficirski družini, ki se je pogosto selila – najprej so živeli v Vipavi, potem v Postojni, da bi se v osemdesetih preselili v Ljubljano.

Po  Poljanski gimnaziji se je vpisala na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je doštudirala mednarodno politologijo. Že v prvem letniku je spoznala študenta četrtega letnika, ki je postal ljubezen njenega  življenja. To je bil Vladimir Vodušek.

Nataša je bila, kot rad pove Vlado, najlepša, ne smo v svoji generaciji, tudi na Fakulteti. Markantna črnolaska, s temnimi očali  in črnim plaščem in očarala je vse okoli sebe, najbolj pa – očitno – njega.  Kmalu sta se poročila, prav na zadnji dan leta 1987, da bi 1988 začela kot par za vse življenje. Še isto leto se jima je rodil Dejan in ker je Vlado postal dopisnik TV Slovenije, so se vsi trije preselili v Beograd. Nataša je nadaljevala študij, čeprav seveda ni mogla sodelovati na predvajanih. V eni roki je držala Dejana v drugi pa deblo knjigo Pribičevića “Socializem – svetski proces”. Na izpite se je z vlakom vozila v Ljubljano in vse izpite opravila v roku in z odliko.

Po vrnitvi v Ljubljano je tudi Nataša začela iskati službo. Začela je v agenciji Pristop, na Radio Slovenija je delala zunanjepolitične feljtone in se v iskanju redne službe zaposlila na Ministrstvu za obrambo. Kmalu zatem se je rodila Sara, Nataša pa je v gradnji kariere pristala na Ministrstvu za zunanje zadeve – postala je konzulka v Švici. To je bilo naporno obdobje, polega zahtevnega dela v službi je morala skrbeti za dom: sin Dejan se je vpisal v ameriško mednarodno šolo, hči Sara pa je bila doma z babico Marico in se vključila v tamkajšnji vrtec. Vladimir je ostal v Sloveniji in še naprej delal kot novinar. Bilo so razseljeni, pa vendar – vse se da, če se hoče. In Nataša ni nikoli pristajala na zaključke v stilu »To je pa pretežko!«

Po končanem mandatu so se Nataša, babica, Dejan in Sara vrnili v Ljubljano in končno zaživeli kot družina. Preselili so v večje stanovanje in se trudili ustvariti trdne materialne temelje za življenje. Po nekaj letih v Ljubljani je Nataša postala veleposlanica Republike Slovenije V Bosni in Hercegovini. Z mamo, sinom in hčerko se je spet selila – odpotovala je v Sarajevo.

V Sarajevu sta prišel do izraza Natašina narava in značaj, ambasadorsko mesto ji je bilo pisano na kožo. Ker je odlično obvladala srbščino, angleščino in nemščino, preglavic pa ji niso delali niti italijanščina, francoščina in španščina, je delo opravljala z lahkoto. Vedno je imela poleg družine pred očmi tudi interese države, ki jo je poslala na službovanje v tujino. Bila je uspešna in mnogim to ni bilo všeč, predvsem pa ji tega niso privoščili. Šlo je za nemirnem čas na Balkanu, ko so ostale ambasade krepile varovanje, ona pa je ostala brez varovanja in brez osebnega šoferja. Prvo pravilo je, da v tujini država na vsakem koraku spremlja in podpira svoje diplomatske predstavnice in predstavnike, to v Natašinem primeru ni bilo dejstvo. Namesto tega ji je bilo vrženo veliko polen pod noge, kar je zaključilo njeno diplomatsko kariero in na koncu tudi službovanje na Ministrstvu za zunanje zadeve.

Čas zaključevanja službovanja na ministrstvu je bil res težek, vendar ga je Nataša prenašala stoično in mirno, kljub temu, da je bila pod stalnim pritiskom javnosti in to ne samo v službenih, ampak tudi v čisto zasebnih zadevah. A Nataša ni nikoli priznavala porazov, borila se je za Vladota in za svoja otroka. Cena za to je bila visoka, račun je bil izstavljen tudi s težko in zahrbtno boleznijo, ki jo je zadela leta 2019.

Nataša je bila zanesljiv človek, bila je ženska, na katero si se lahko zanesel tako v službi kot zasebno. Bila je stroga do sebe in brezkompromisna do drugih. Ni dopuščala napak, ne pri sebi in ne pri drugih. Levinja po horoskopu in levinja v vsakdanjem življenju. Bila je dominantna, vstopa na svoje ozemlje ni dopuščala nikomur. Če ni bilo vse tako kot bi moralo po njenem biti, je to dala jasno vedeti, vsiljivce je hitro postavila na primerno razdaljo.

Tako kot v vsakem odnosu je tudi pri Nataši in Vladotu prihajalo do vzponov in padcev. Oba sta bila uspešna in javno izpostavljena in zato predmet zavisti mnogih. Vse, kar sta gradila in za kar sta se borila – vsak po svoje in skupaj, so jima nemalokrat porušili in vendar sta vedno znova in znova sestavila skupno zgodbo, zgradila nove temelje, postavila nove okvirje.

Nataša ni nikoli priznala, da ji je težko, svoje težave je zaupala le malokomu. Čeprav glasna, ni nikoli povedala vsega. Tudi zaradi osebnega ponosa ni nikoli priznala, da jo lahko težave, ki so družino nenehno pobijale na tla, sesujejo. Vendar je bila cena, ki jo je na koncu plačala, visoka. Previsoka. In plačala jo je z boleznijo in veliko prezgodnjo smrtjo.

Tudi v času težke bolezni je predano sodelovala v vzpostavljanju osnov za svoje in življenje svojih bližnjih. Umik v »razkošje zasebnosti«, ki ji je bil zaukazan in odrejen, ko je izgubila službo na Ministrstvu za zunanje zadeve, je pomenil umik v težko delo na kmetiji na Slapah in za pozicioniranje družinske medijske zgodbe – Topnewsa. Tudi zato, da bi omogočila prihodnost družini sina Dejana in Mine in svojih vnučkov Sergeja in Olega. Za njih je bila pripravljena delati in narediti vse.

Rojena daleč od krajev, kjer smo v teh trenutkih, daleč od krajev, kjer je v svojem prekratkem življenju živela, je imela nadvse rada Štajersko, Slape in Ptujsko goro. Rada je delala na vrtu in na Topnewsu, kjer je bila lektorica in zunanjepolitična analitičarka. Zunanja politika je pač bila njena ljubezen, vedela je kako se svet vrti na diplomatskem parketu, zato je mednarodno dogajanje z zanimanjem spremljala in ga jasno komentirala.

Nataša je znala premagovati ovire življenja in vedela je, da odnehati pomeni priznati poraz. Ampak levinje porazov ne priznavajo. In danes moram tu jasno povedati, da, čeprav se mogoče komu zdi drugače, je Nataša dobila bitke svojega življenja. Razen tiste, ki je pač ne more dobiti nihče – bitke s smrtjo. Priznam, da sem v zadnjih mesecih pomislila – joj, Nataša, ne matraj se vendar! Če ne gre, ne gre! Vendar je Nataša ostala Nataša tudi potem, ko so ji odkrili težko bolezen, prestala je operacije in mnoge zahtevne terapije in ves čas ostala – Nataša. Na svoj način je iskala izhod, najbrž drugače kot bi ga iskal kdo drug, zvesta sebi in svojim načelom. Kot da ni hotela priznati, da obstaja en zakon, ki je nad vsemi drugimi – zakon narave. Ampak bolezen je zmagala in smrt je prišla tako kot vedno – prehitro in brez milosti.

Natašo je bila zelo družaben človek, družba v okolici je dajala smisel njenemu življenju. Rada je bila v družbi, rada je poslušala glasbo, rada je gledala filme, rada je imela izzive. Ko ni zmogla več drugih, je reševala križanke in sudoko, do zadnjega trenutka je viharila svoje možgane. Rada je dihala zrak in imela ljudi okoli sebe. Rada je živela.

Smrt je nekaj, kar ultimativno poseže v naša življenja. Ko se rodimo, začnemo umirati, le da se tega ne zavedamo in ne vemo, kdaj se bo zgodila. In kljub temu, da je smrt edina stvar, za katero vemo, da se bo zgodila, se z njo težko soočimo, nanjo nismo nikoli pripravljeni, vedno nas doleti nepripravljene in povzroča stiske in bolečine.

Natašina smrt je bolečina in stiska, ki jo težko prenašamo. Hčera, sestra, mama, žena, prijateljica, znanka, sorodnica – vse to je bila in vse to pušča za seboj. Vsi, vsak v svoji vlogi, bo moral živeti naprej. In preživeti. Tudi zato, ker bi Nataša tako hotela. Saj veste: ona, je levinja! Ker ona se ni nikoli umaknila in ni nikoli priznala poraza. Vsak od vas se je bo spominjal na svoj način in živel naprej. Ker je tako prav! Ker nihče, ki umre, ne želi, da bi umrli tudi drugi, ampak želi, da bi vsi živeli naprej.

Vera Kozmik Vodušek

Ptujska gora, 6. november 2021