Robert Polnar, ki se ne želi ukvarjati z ljudmi “evidentno z najnižjega družbenega dna,” spet presenetil s filozofskim traktatom: “Če bi bili nosilci oblasti brezgrešne osebe, natančneje, če bi bila človeška bitja povsem brez napak, potem demokracija sploh ne bi bila potrebna”
Devet ur trajajoča razprava v DZ, na kateri so obravnavali “predlog priporočila dela opozicije v zvezi z zaskrbljujočimi razmerami v državi in nujnosti predčasnih volitev,” je minila tudi v znamenju obtoževanja o tem kdo je kriv oziroma, kdo bi moral prevzeti odgovornost za pisemske grožnje.
Razpravo so zahtevali v opozicijskih LMŠ, SD, SAB, Levici in NeP, kjer ocenjujejo, da je za zaskrbljujoče stanje v državi kriva vlada, ki mora odstopiti. Državni sekretar Franc Kangler, ki je zastopal vladno stran je je med drugim dejal: “V Sloveniji danes nekatere, ki podpirajo koalicijo, izsiljujejo na način, ki ni vzor za demokracijo in demokratični način. Da nekomu pošiljaš kuverte, naboj, da pritiskaš in izvajaš pritiske na družinske člane, s tem, da želim nedemokratično na nedemokratični način zrušiti Vlado, ki je bila izvoljena demokratično ni primerljivo”.
Že pred včerajšnjo izredno sejo je odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je obravnaval predlog priporočila v zvezi z zaskrbljujočimi razmerami v državi in nujnosti predčasnih volitev in zavrnil priporočilo opozicije k odstopu vlade kot nepotrebno. “Morebitne predčasne volitve bi lahko izkoristili organizatorji nasilnih protestov za dodatno poslabšanje varnosti. Odstop vlade pa bi tudi znatno oslabil možnost države za obvladovanje širjenja epidemije Covid-19 ter s tem povzročil preobremenitev in kolaps sistema javnega zdravstva”.
Na Policijski uprave Ljubljana so sicer včeraj potrdili, da so jih v ponedeljek v popoldanskem času in danes dopoldan obvestili še o treh pisemskih ovojnicah, ki so jih prejeli politični predstavniki. Skupno se trenutno preverja osem pisemskih pošiljk. Tudi v zadnjih treh primerih so pošiljke zasegli in zavarovali.
Prejem pošiljke z nabojem na domači naslov je včeraj potrdil tudi poslanec DeSUS Robert Polnar.
Robert Polnar: "V petek sem dobil ovojnico z nabojem. Ne bom zahteval pregona. Naj se tisti, ki jo je poslal, pride z mano pogovoriti na štiri oči." @24ur @24ur_com pic.twitter.com/qu2QF1i0bq
— Metka Majer (@MetkaMajer) October 26, 2021
Vendar za razliko od ostalih Polnar odstopa od kakršnegakoli pregona zoper storilca, v kolikor bi ga policija odkrila. “Če tega človeka moti, kar počnem v državnem zboru, ga pozivam, da pride do mene in se bova pogovorila na štiri oči,” je še dejal. Sicer pa Polnar, ki rad nastopi z globokimi filozofskimi in sociološkimi analizami tudi včeraj ni razočaral.
V svoji predstavitvi stališča poslanske skupine je Polnar razmišljal, da če bi bili nosilci oblasti brezgrešne osebe, potem demokracija sploh ne bi bila potrebna. “Vsako dejstvo iz življenja visokih javnih uslužbencev mora biti obravnavano z najstrožjimi merili zaradi moči, ki jim je zaupana in s katero razpolagajo. Za razliko od drugih državljanov so dolžni trpeti neprestano, pa tudi pretirano kritiko. V demokraciji si namreč oblast in moč ne zaslužita zaupanja, ampak nasprotno,” je dejal. Ob tem pa je poudaril, stvari niso nikoli enostavne, demokracija pa je zgrajena iz sivih con, protislovij in nepopolnosti.
Njegov nastop oziroma stenogram seje v celoti objavljamo spodaj v integralu. Poleg Franca Kanglerja je “slikovito” branil vlado in predvsem ravnanje policije a protestih 5. oktobra tudi Branko Grims.: “Naredilo se je ogromno materialne škode, bilo je razbitih še in še šip, bilo je razbitih, uničenih še in še avtomobilov po Ljubljani, uničene izložbe in vse ostalo. To, gospe in gospodje, so sadovi vašega netenja nestrpnosti, vašega sistematičnega in načrtnega vzpodbujanja izrednih razmer. Tako kot ste sami pravilno zapisali. In danes tukaj kot rimski cesar Neron potem vijete roke nad gorečim Rimom in pravite: »O, groza, Rim gori.« Kdo je pa zakuril, gospe in gospodje? Vi ste. In zažigali ste to leto in pol sistematično načrtno že zdavnaj prej, preden je nastala ta vlada. Ampak to sovraštvo, ki ste ga zasejali, iz teh korenin ste to nadgrajevali in nadgrajevali, dokler tudi vam ni to ušlo v veliki meri iz rok. In kako se je to potem žalostno videlo? Ko so tisti, ki ste jih vi vzpodbujali in hujskali pred Državnim zborom, pljuvali tudi po vas in metali v vas stvari. Vas odrivali”.
V SAB ocenjujejo, da Slovenija predčasne volitve “krvavo potrebuje”. Po besedah poslanca SAB Andreja Rajha se vlada požvižga na hierarhijo pravnih aktov in temeljna ustavna načela. Posledično zaupanje v vlado pada, kar, kot pravi Rajh, ne dokazujejo zgolj vedno bolj pogosti protesti, temveč tudi rezultati javnomnenjskih raziskav.
Vodja poslanske skupine NeP Janja Sluga vladi očita politizacijo policije, ki, kot je poudarila, ni strankarski organ vlade. “Zato notranji minister s svojimi politično-nastavljenimi sodelavci z ministrstva ali pa kabineta predsednika vlade in poslanci, vaši seveda, nimajo kaj početi v operativnih štabih policije,” je dejala. Po njeni oceni ministrova čestitka policiji za prekomerno uporabo nasilja ni nič drugega kot dodajanje zagona spirali nasilja. Razmer v policiji se je dotaknila tudi poslanka LMŠ Jerce Korče. Kot je dejala, se zavedajo, kako pomembno je, da ljudje zaupajo policiji. “Vemo tudi to, da je marsikateremu policistu bilo težko ob dejstvu, da je moral na ukaz nad ljudi s silo. Še več, v LMŠ se zavedamo, da bo po mandatu te vlade nujno storiti vse, da se policiji ponovno vrne ugled ter da se organom pregona zagotovi pogoje za preiskovanje vseh dejanj te vlade,” je dejala.
Poslanka SD Meira Hot pa je ugotavljala, da je vladi v pičlih dveh letih uspelo porušiti temelje demokratične in pravne države ter Slovenijo postaviti ob bok državam, kot sta Poljska ali pa Madžarska, v katerih se prepovedujejo splavi in kjer oblast posega v svobodo medijev ter neodvisnost sodstva. Ocenila je tudi, da je vlada pod krinko bojevanja proti epidemiji je “storila vrsto škodljivih stvari”.
Na koncu se je razprava sprevrgla v obtoževanje o tem kdo spodbuja in podpira proteste oziroma se jih udeležuje. Primož Siter poslanec levice je priznal, da se shodov udeležuje. “Jaz tako iz bolj ljudskega gledišča in najprej zahteval javno prepoznanje, da sem morebiti od vseh poslancev jaz najbolj frekventen obiskovalec teh shodov. Sukičeva se pa ne bo tukaj, tovarišica Sukič se pa ne bo strinjala, ampak kakorkoli, šalo na stran. Spoštovani sekretar, bedno je poslušati vse te kvazi izgovore na temo upravičevanja policijskega nasilja in solzivca, ker govorimo prav o tem. Govorimo o policijskem nasilju. Sploh s strani neke politične opcije, ki laja na temo shodi so neprijavljeni, shodi so neprijavljeni…” Zaradi uporabe besede “lajanje” si je prislužil opomin podpredsednika državnega zbora Jožeta Tanka.
Alenka Jeraj je zato odgovornost za proteste pripisala opoziciji: “Vsakič hujše je, zdaj že pošiljajo metke, naslednjič bo nekdo nekoga ustrelil. In vi greste potem na tak protest in s tem dajete legitimnost, dajete pogum vsem tem, ki pač kršijo vse, kar se v tej državi da kršit. Jaz sem prepričana sicer, da ljudje vidijo to vašo destruktivno držo, in tudi ne boste se mogli izognit temu, da rečete, da vi ne podpirate nasilja in ne vem kaj. Če se tam pojavite in nekajkrat ste se pojavili mnogi od vas, mnogi od vas, ti, Fajonova, Siter, ne vem, Štromajer, cel kup pač, gospa Sukičeva je redna, še tam na proti protestu za pohod za življenje in tako naprej, vse neprijavljeno, vse neprijavljeno, tudi vi kršite zakon, tudi vi kršite zakon in tudi vi bi mogli bit oglobljeni, ker ste na takem shodu.
Proti nastopu Alenke Jeraj je protestiral Marko Koprivec poslanec SD-ja: “Alenka Jeraj je danes ponovno ponovila laž, da smo Socialni demokrati pozivali in bili prisotni na nasilnih protestih, ki jih organizira Stevanović. Naj ponovim ponovno, da ne jaz ne moja predsednica Tanja Fajon ne kolega Matjaž Nemec nismo nikoli in nikdar ne pozivali na nasilne proteste in še manj bili prisotni na teh protestih. To isto je izrekel že podpredsednik SDS in notranji minister gospod Hojs, zaradi česar ga s kolegom Matjažem Nemcem toživa. To je čista laž in lepo prosim, da se teh laži ne ponavlja”.
Stenogram nastopa poslanca Roberta Polnarja na seji DZ o razmerah v državi:
“Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Kdo ali kaj je izvir nadzora ali vmešavanja, ki lahko nekomu določi da počne ali da je raje to kot ono? Po prepričanju predlagateljev današnje seje je to državljan, ki pride na nelegalen protest s steklenico in granitno kocko, potem pa enega od teh dveh protestniških rekvizitov ali pa oba zaluča v policijo. Policija ga mora pri tem vljudno opozoriti, da se tako ne dela. Če pa državljan po nesrečnem naključuju nadaljuje s svojim početjem mora policija napadalca obravnavati s prefinjeno skrbnostjo, da ne bi prizadela njegove ustavno zagotovljene svete pravice do protestiranja. Obstajajo situacije na katere racionalna etike preprosto ne more odgovoriti. Stvarnost je prevelika, preveč bogata, da bi jo človeški um mogel dojeti in zaobseči, potem pa sortirati v svoje predale. Značilnost človeške narave je, da težko prenaša tesnobo relativizma, zato jo poskuša razrešiti s poseganjem h kategoričnim stališčem in ultimatom. Kadar ljudje zaslutijo, da absolutne resnice ne obstajajo se umaknejo ali pa skrijejo v zaklonišča izključnosti. Zahteva, da mora biti politik brezgrešen ali da mora imeti nečloveško ali pa nadčloveško popolno biografijo je odraz doživljanja oblasti kot nadnaravne avtoritete. Oblast v taki perspektivi sestavlja skupina izbranih svetnic in svetnikov, ki ne služi državi in državljanom, marveč zgodovinskim in moralnim zablodam. Od brezgrešnega asketa na oblasti je nevarnejše samo še naivno ljudstvo, ki v asketizmu vidi vrlino. Vztrajanje na moralni brezmadežnosti politikov implicitno izziva njihove privilegijev in nezmotljivosti v najskrajnejši konsekvenci do tiranije. Oblast pa je kajpada opravilo kot vsako drugo. Država je služba kot katerakoli druga služba. Če bi bili nosilci oblasti brezgrešne osebe, natančneje, če bi bila človeška bitja povsem brez napak, potem demokracija sploh ne bi bila potrebna. Toda kolikor smo že velikodušni do človeških slabosti ne smemo pozabiti enega načela. Vsako dejstvo iz življenja visokih javnih uslužbencev mora biti obravnavano z najstrožjimi merili zaradi moči, ki jim je zaupana in s katero razpolagajo. Za razliko od drugih državljanov so dolžni trpeti neprestano, pa tudi pretirano kritiko. V demokraciji
si namreč oblast in moč ne zaslužita zaupanja, ampak nasprotno. Status sumljive in nevarne dejavnosti. Stvari torej niso enostavne. Nikoli niso bile in nikoli ne bodo. Pa tudi nobene potrebe ni, da bi bile enostavne. Demokracija je zgrajena iz sivih con, protislovij, nepopolnosti, in je po teh lastnostih popolnoma podobna človeškemu rodu. Demokracija pa je učinkovita in etično superiorna ravno zato, ker poskuša pomiriti nepopolnost človeške narave in težnjo civilizacije, da zasleduje svoje moralne imperative. Ponavljam, poskuša. In traja v poskušanju. Demokracija je večno nedokončana. Samo tiranija ima odgovore na vsa vprašanja. Po pravilu so ti odgovori enoznačni, kratki in odrezavi. Stališče, po katerem so tudi visoki javni uslužbenci samo navadni ljudje, ki opravljajo človeške dolžnosti, in stališče, po katerem se zoper visoke javne uslužbence uporabljajo posebni kriteriji, zato ker se ukvarjajo z za usode državljanov tveganimi opravili, ti dve stališči se samo navidezno vzajemno izključujeta.
Katero je torej tisto območje, znotraj katerega subjektu, osebi ali skupini oseb je ali bi moralo biti prepuščeno, da počne ali je, kar je zmožen početi ali biti, brez vmešavanja drugih oseb? Šele ko eksistenca med pravkar omenjenima skrajnostma in zavedanje, da nobena od njiju ne sme pretehtati nad drugo, tvori demokratično kulturo. Potem se demokratična kultura med drugim razlikuje denimo od religije. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da bi morali visoki etični in demokratični principi zakrivati nenačelnost in povsem pritlehne namene. Govorimo torej o razmerju med posameznikovim etičnim ustrojem in stvarnim družbenim dogajanjem.
Razpiranje zaostrenega ideološkega in političnega dialoga v družbi bi lahko prineslo vsaj dve spoznanji. Prvič, da imata mržnja in nestrpnost samo en izhod, neobstoj in nebivanje, na obeh pa je utemeljena pravica, po kateri je vse dopuščeno. In drugič, da postaja prilizovanje v sodobnem kontekstu samo vprašanje dobrega okusa. Prilizovanje brez takta, adresirano na najnižje strasti, pa je po neposrednem učinku istočasno nevarno in groteskno.
Hvala lepa”.
