Ozadje predloga za oblikovanje povolilnega bloka – Strah pred “politično kolaboracijo” z Janezom Janšo na levi sredini

Predlog o oblikovanju povolilne koalicije je padel v čas globokih dopustov in četrtega vročinskega vala, ko ljudje bolj razmišljajo o tem, kako se zaščiti pred vročino, kot pa o politiki.

Predlog LMŠ o oblikovanju povolilne koalicije, ko pravzaprav še ni jasno kdaj bodo volitve in je do formalnega razpisa še najmanj sedem mesecev ali celo več, je zato presenetil Šarčeve politične sopotnike v KUL-u, saj ni bilo popolnoma jasno kakšno je pravzaprav pravo ozadje predloga.

V oddaji 24UR ZVEČER so sicer sinoči vprašali Marjana Šarca zakaj mu je tako pomembno, da se že pred volitvami oblikuje blok proti Janši? In zakaj je pomembno, da se stranke tega bloka – se pravi SAB, SD in Levica – obvežejo, da ne bodo šle z njim v koalicijo?

Šarec je odgovoril, da to ni pomembno samo zanje, pač pa to pričakuje od njih tako civilna družba, kakor tudi velik del javnosti.

“In ta predlog – kot največje opozicijske stranke – namreč ne smemo pozabiti, da še vedno veljajo rezultati preteklih volitev, kjer je LMŠ največja po odstotku, dobljenem na volitvah… in zato ne moremo sedeti krizem rok. Zato smo tudi predlagali partnerjem, z njimi smo o teh zadevah tudi že večkrat govorili in v izogib temu, da bi ves čas poslušali očitke v javnosti, kako smo nesposobni sodelovanja, kako bi nas moral nekdo drug povezovati, mogoče tudi ljudje, ki se na volitvah niti ne bodo preizkusili, smo v naši stranki pač formulirali ta predlog, za katerega mislim, da nihče ne more imeti nič proti, ker so točke, ki so v njem zapisane, jasne, enostavne in bistvene za to, da lahko po volitvah sodelujemo.”

Kakšno je pravo ozadje predloga Marjana Šarca?

Bistveno v politiki in tudi nasploh v življenju je vprašanje zaupanja. In prav v tem je očitno pravo ozadje predloga Marjana Šarca, da stranke KUL oblikujejo povolilno koalicijo. Če bi si stranke in liderji opozicijskih strank res zaupali, takšen sporazum pravzaprav ne bi bil potreben.

Smiselna bi bila bolj predvolilna in ne povolilna koalicija, saj so volitve boj vseh proti vsem. Še najbolj hudi spopadi so znotraj blokov, kjer si običajno stranke konkurirajo znotraj istega volilnega bazena.

Vendar v čem je problem, da obstaja strah, da se stranke pogovarjajo tudi mimo blokov in ideoloških plotov. Tako naj bolj šlo za spretni manever Šarca, da zatre morebitne dogovore med SD in NSI ter bog ne daj med SDS in SD v smislu oblikovanja velike koalicije. Spomnimo se samo koliko prahu je dvignilo nedolžno in najbolj logično takrat vprašanje, kako bi članstvo ene od strank gledalo na oblikovanje velike koalicije.

A zakaj predsednik stranke LMŠ pravi, da je treba ta dogovor podpisati? Ne zaupa Bratuškovi, Fajonovi in Mescu na besedo? Zakaj podpis? “Jaz jim zaupam, v naši stranki jim popolnoma zaupamo. Ampak s tem odgovarjam na pozive javnosti in pozive civilne družbe. Namreč, kar se mene tiče, je popolnoma jasno, da bomo mi štirje, ki smo sedaj v opoziciji, tudi skupaj v vladi. Nemogoče je zdaj napovedati, kdo bo koliko dobil na volitvah, na volitvah se bodo zagotovo karte premešale. In tisti, ki bo dobil največ od nas, je logično, da bo tudi sestavljal vlado. Ampak civilna družba, velik del javnosti, pričakuje od nas sodelovanje in verjamem, da nobena od nas štirih strank nima nobenega namena ravnati drugače, kot tako kot od nas pričakujejo ljudje.”

V pismu je Šarec sicer zapisal, da se morajo predsedniki strank koalicije KUL usesti skupaj in se dogovoriti brez posrednikov. Ali to pomeni, da jih je bilo v njihovih prejšnjih opozicijskih akcijah veliko, da potez niso vlekli predsedniki opozicijskih strank, ampak drugi in so oni temu le sledili? Šarec odgovarja, da so jih ljudje volili na volitvah, ljudje so jim zaupali mandate. “Upam, da nam jih bodo tudi na naslednjih volitvah. In ko te nekdo izvoli v državni zbor, seveda od tebe pričakuje, da boš ti tisti, ki boš kreiral politiko. Namreč, moje, ali pa naše mnenje v stranki je, da kdor ni šel na volitve oziroma se ni preizkusil na volitvah, pač ni pošteno, da mora potem on odločati namesto tistega, ki pa je v parlamentu. In v parlamentu smo mi, in javnost in civilna družba tudi od nas, ki smo politiki, tudi pričakujejo, da bomo našli skupni jezik. In ga tudi bomo.”

Prvak LMŠ sicer pravi, da se zdaj dogajajo prelomni trenutki, ki terjajo dogovor med opozicijskimi strankami? Kateri? Pravi tudi, da je zdaj čas za tektonske premike. Kakšne? “Čas je za tektonske premike – v tem smislu, da se skupaj usedemo, da se dogovorimo za te točke in da po volitvah ne dovolimo nikoli več da pride do takšne situacije, ki jo imamo danes. Da bi vladali tisti, ki tudi policiste zmerjajo z lenuhi… To je samo zadnja ‘cvetka’, ki smo je deležni. Skratka: tektonski premik v smislu normalizacije države, da jo utirimo nazaj tja, kjer je bila. Potem se je pa treba soočiti s podnebno krizo, s krizo v zdravstvu; javno šolstvo, javne dobrine so pod vprašajem. In seveda ekologija – klimatologi so ravno zdaj izdali tako imenovano ‘zadnje opozorilo’. In tukaj bodo naše prioritete. Odločiti se bo treba, kaj narediti s TEŠ 6 – namreč, dokler TEŠ 6 ne bomo zaprli, ne moremo niti sanjati o kakšnem razogljičenju slovenske družbe. Treba se bo odločiti, kako graditi drugi blok jedrske elektrarne. In tako naprej.”

Podobne dileme in strahove, ki jih ima Šarec obstajajo seveda tudi na drugi strani pri SD-ju in SAB-u v smislu, kaj pa če bi recimo Šarčev LMŠ lahko bil potencialni partner Janševe SDS in predlog bolj kot sestavlja povolilno koalicijo in blok proti Janezu Janši, pravzaprav koristi Janši in mu omogoča strategijo sestavlja ja četrtega mandata.