(VIDEO) Zakaj je leta 1991 ob podpisu Brionske deklaracije Vitomir Gros vpil: »Zame je to kapitulacija. To so nam zakuhali komunisti. Za kapitulacijo je odgovoren Kučan”

Borut Pahor je v vilo Podrožnik ob 30. obletnici sprejema Brionske deklaracije povabil nekdanjega predsednika Milana Kučana ter takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla.

Ob 30. obletnici sprejema Brionske deklaracije je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor priredil posebno slovesnost. Slavnostni govorniki na svečanosti so bili Milan Kučan, tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije, dr. Dimitrij Rupel, tedanji minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, in Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije.

Brionska deklaracija je dokument, podpisan 7. julija 1991 med Slovenijo in SFRJ pod političnim pokroviteljstvom Evropske unije, s katerim so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, ki je za dobo treh mesecev zamrznila osamosvojitvene aktivnosti.

Delegacija Evropske unije, ki so jo sestavljali zunanji ministri Nizozemske Hans van den Broek, Luksemburga Jacques Poos in Portugalske João de Deus Pinheiro, se je na Brionih sestala s slovensko, hrvaško in jugoslovansko zvezno delegacijo.

V jugoslovanski delegaciji so bili predsednik vlade Ante Marković, notranji minister Petar Gračanin, zunanji minister Budimir Lončar in pomočnik obrambnega ministra Stane Brovet ter člani predsedstva SFRJ (brez predstavnikov srbskih pokrajin), med njimi tudi dr. Borisav Jović. Hrvaško je zastopal dr. Franjo Tuđman, iz Slovenije pa so se sestanka udeležili predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu dr. Janez Drnovšek in predsednik slovenske skupščine dr. France Bučar.

Po pogajanjih, ki so trajala celih petnajst ur, so sprejeli skupno deklaracijo. Pogajanja na Brionih so bila za slovensko stran razočaranje, evropska trojka ni dopuščala argumentiranih pogovorov, ampak je bilo vse podrejeno ciljem, ki so si jih zamislili trije ministri Evropske skupnosti (ES).

Brionsko deklaracijo so nekateri politični liderji pričakali na nož in jo označili za »sramotno kapitulacijo«, ki »Slovenijo obravnava kot cestnega razbojnika«, Gros pa je za Delo izjavil: »Zame je to kapitulacija. To so nam zakuhali komunisti. Za kapitulacijo je odgovoren Kučan. Vedno se je govorilo, kako dobro se znajo pogajati. Zdaj pa se je pokazalo, da še solate ne znajo prodajati.«

Tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan je prepričan, da so takratna pogajanja uveljavila Slovenijo kot evropsko pogajalko in mednarodni subjekt.

“Tudi najzahtevnejše probleme je mogoče reševati po poti dialoga, potrpežljivega in argumentiranega iskanja soglasja, brez merjenja moči. Tudi v mednarodnih odnosih je pomembno biti načelen, ohranjati verodostojnost, iskati zaveznike in ne prilagajati stališč kratkotrajnim koristim. Tudi v vojni, če ti je vsiljena, se je treba braniti in se zavzemati za mir. Za najtežje odločitve je treba pridobiti razumevanje in podporo državljanov, povedati resnico in imeti za to pogum, biti do njih spoštljiv in si prizadevati za njihovo zaupanje,” je povedal Kučan.

Rupel je pozornost namenil tudi pomenu deklaracije za slovensko diplomacijo in spregovoril o diplomatskih prizadevanjih. “Glavno vlogo pri osamosvojitveni vojni so imeli vojaki, pri miru med slovensko in jugoslovansko vojsko na Brionih pred 30 leti pa so imeli diplomati. Vojaki so za vojno, diplomati so za mir. Eni in drugi so bili potrebni za vzpostavitev slovenske narodne države,” je poudaril tedanji zunanji minister.

Spodaj objavljamo govor predsednika republike Boruta Pahorja in vsebino Brionske deklaracije:

Uvodoma naj v zvezi z Brionsko deklaracijo opozorim na dve zanimivi protislovji.

Brionska deklaracija naj bi v bistvu suspendirala proces osamosvojitve Slovenije, v resnici pa ga je pospešila.

Brionska Deklaracija naj bi suspendirala proces osamosvojitve Slovenije, v resnici pa je šlo za dokument, ki je dejansko priznaval mednarodno subjektiviteto Slovenije.

Ker danes tukaj z nami ni tedanjega predsednika vlade Alojza Peterleta, me je prosil v pismu, da na kratko orišem njegov pogled na to vprašanje: »Na Brionih je Slovenija prvič nastopila kot politični subjekt z lastno državnostjo in se izpogajala tako, da je upoštevajoč zahtevno mednarodno politično konstelacijo s sprejetjem sporazuma vzpostavila okvir, ki je postopoma omogočil zaključna osamosvojitvena dejanja, vključno z mednarodnim priznanjem.«

Potemtakem se je sprejetje Brionske deklaracije z njenimi pravnimi in stvarnimi učinki izkazalo kot politično zrel in inteligenten ukrep Republike Slovenije, ki je, paradoksalno kljub navideznemu popuščanju z njo pravzaprav ogromno pridobila.

Odločitev za sprejetje Brionske deklaracije je pomenila nadaljevanje in utrditev izbrane poti osamosvojitve, ki smo jo izvajali po pravni poti in na miren način. Vojna nam je bila vsiljena.

Z Brionsko deklaracijo je imela mlada slovenska država priložnost izkazati polno privrženost mirnemu reševanju vseh sporov.

Ko v slovenski zunanji politiki podčrtujemo mirno reševanje vseh sporov za njeno identiteto premalokrat spomnimo na pomen Brionske deklaracije v tem smislu in nemara celo njenih začetkov prav v tej zgodovinski epizodi.

Seveda je bilo tako v pogajanjih na Brionih kot pri sprejetju Deklaracije in posebne izjave v Bučarjevi Skupščini veliko tveganja. To bi rad posebej poudaril.
Z današnjega zornega kota se zdi sprejetje Deklaracije in vseh drugih osamosvojitvenih ukrepov nedvoumno in samoumevno, logično. Vendar ni bilo čisto tako.

Sprejetje Deklaracije je bilo tveganje, vendar je bilo razumno tveganje, to bi rad posebej podčrtal. Šlo je za premislek, presojo, analizo, poleg vsega pa še za skrb, da se tudi v tem usodnem trenutku ne bi slovenska politika razšla.

Vse to še enkrat kaže na nenadomestljivost dialoga, ki je premoščal velike in majhne razlike v vsem času od prvih demokratičnih volitev aprila 1990 do sprejema Ustave 23. decembra 1991, ter naposled mednarodnega priznanja malo pred tem in po tem.

Rad bi, da čim bolje razumemo zelo napet zgodovinski lok odločitev, od vrha slovenske politične pomladi do mednarodnega priznanja naše suverenosti.
Gre za zgoščen čas prelomnih odločitev, kjer je bilo potrebno pri vsakem posamičnem koraku ali ukrepu vedno znova iskati najboljši pristop ali odločitev, se ves čas pogovarjati in sodelovati, ves čas pa tudi razlikovati in razhajati, toda ne usodno.

Bučarjeva Skupščina je 10. julija Deklaracijo sprejela s 189 glasovi za, 11 vzdržanimi in 7 proti. Kot zanimivost, tudi Bučar, ki je seveda Deklaracijo podprl jo je malo kasneje na tiskovni konferenci označil kot diktat Evrope. Vendar je na isti tiskovni konferenci vse skupaj postavil v luč prihodnjega razvoja dogodkov.

Zaradi vsega tega se z razdalje 30 let ta čas kaže kot doba velike enotnosti, ki da jo zdaj ni. Seveda je ni, ni niti tako usodnih odločitev, žal pa ni tudi nekega vselej koristnega iskrenega dialoga.

Razlike niso nikoli problem, če sta dialog in sodelovanje so razlike pravzaprav rešitev.

Na koncu, bi rad povedal kdo vse je, poleg današnjih dveh visokih slavnostnih govornikov, govoril na prireditvah v spomin na prelomne dogodke pred 30 leti. Z nami so bili kot govorniki, in to kaže na raznolikost ljudi, značajev, političnih usmeritev, vendar na privrženost skupnim zamislim: Igor Omerza, Dimitrij Rupel, Franci Feltrin, Miran Potrč, Tone Jerovšek, Hubert Požarnik, Matjaž Šinkovec, Ciril Ribičič, Franci Pivec, Alojz Peterle, Ludvik Toplak, Peter Jambrek, Janez Janša, Spomenka Hribar, Franc Grad, Milan Kučan in moja malenkost.

Vse to so bili ljudje tistega časa s svojimi zaslugami. Hvaležen sem vsem za prispevek, da ta zgodovinski spomin ostaja. Ostaja tudi vtis, ki je stvaren, o veliki enotnosti v tistem času. Rad bi, da ta vtis, ta stvarnost, ki ni samo mit, ostane kot navdih Slovencem za njihova prihodnja stremljenja. Danes ne živimo tako usodnega časa, kot je bil tedaj. Toda zgodovine še ni rekla in ne bo rekla zadnje besede. Morda se utegnejo proti naši volji zgodovinske in druge okoliščine znova postaviti tako, da bodo od nas terjale tako enotnost kot je bila tedaj. Tej enotnosti moramo danes odpirati pot s sodelovanjem.

Brionska deklaracija
7. julija 1991

Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo.

Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav članic, sprejeto 5.7.1991, in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja o prihodnosti Jugoslavije. V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I.

Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile mirno rešitev:

le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti
v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja med različnimi stranmi,
s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost države),
kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile – vse strani se bodo vzdržale kakršnihkoli enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj.
Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti. V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za lažji potek pogajanj.

Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja, vprašanja, ki se nanašajo na človekov e pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti. Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čim prej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.

Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.julija 1991

Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja.

Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti, predpisane z mednarodnim pravom.

Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse države članice KEVS.

ANEKS I
Drugi načini pri pripravi pogajanj:
1. Režim na meji
Nadzor nad mejnimi prehodi bo prevzela policija Slovenije. Delovala bo v skladu z zveznimi predpisi.

2. Carine
Sporazum, ki so ga podpisali predstavniki zvezne vlade in vlade Republike Slovenije 20. junija 1991, je potrjen in bo uresničen. Carine bodo ostale zvezni dohodek in pobirali jih bodo slovenski cariniki. Vplačevali jih bodo na skupen račun, ki ga bodo nadzorovali zvezni in republiški finančni ministri skupaj z enim ali dvema zunanjima kontrolorjema.

3. Nadzor zračnega prometa
Obstaja enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo. Ves domači in mednarodni zračni promet čez Jugoslavijo bo nadzoroval in zagotavljal pristojni zvezni organ.

4. Varnost na mejah
Vzpostaviti je treba stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991. V času suspenza (tri mesece) opraviti pogajanja, da bi omogočili regularen prenos vseh pristojnosti JLA na tem področju. Na mejah bo ostal režim, ki je utemeljen na evropskih merilih.

5. Drugi načini za prekinitev ognja:
deblokada vseh enot in objektov JLA
brezpogojen umik enot JLA v vojašnice,
odstranitev vseh barikad na cestah,
vrnitev vseh sredstev in opreme JLA
deaktiviranje enot TO in njihova vrnitev na izhodiščne točke.
Vsi ti ukrepi bodo začeli veljati takoj, ko bo mogoče, najkasneje do 8. julija do 24. ure.

6. Ujetniki
Vse osebe, ki so zaprte zaradi sovražnosti od 25. junija 1991, je treba čim prej osvoboditi, najkasneje do 8. julija do 24.ure. V zvezi z izvajanjem te odločitve bo potekalo sodelovanje z mednarodnim Rdečim križem.

ANEKS II
Uvod
Položaj v Jugoslaviji zadeva vse članice DEVS. Komite visokih funkcionarjev je na svoji seji v Pragi preučil možnost, da bo v Jugoslavijo poslal večnacionalno opazovalno misijo. Očitno je, da takšna misija lahko dela le ob popolnem soglasju vseh zainteresiranih strani. Da bi misiji omogočili izvrševanje nalog je nujno določiti njen mandat in njene pravice ter dolžnosti. Financiranje te operacije in vrsto praktičnih vprašanj je treba prav tako določiti. V ta namen predlagamo:

Mandat
Ustanavlja se opazovalna misija z nalogo nadzorovanja položaja v Jugoslaviji, predvsem aktivnosti v Sloveniji in morda tudi na Hrvaškem. Cilj misije je, da nadzoruje izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle jugoslovanske strani s pomočjo Evropske skupnosti.

Trajanje mandata
Opazovalni misiji je treba omogočiti čimprejšnji začetek dela. Misija bo delovala vse dotlej, dokler bodo zainteresirane strani menile, da je to potrebno.

Določanje obsega aktivnosti
Pod sedanjimi pogoji bo misija svojo dejavnost omejila na Slovenijo in morda na Hrvaško. Če bo potrebno, bodo obseg njenega delovanja ponovno preučili ob soglasju vseh zainteresiranih strani.

Sestava in način delovanja
Opazovalna misija je lahko mešana, to pomeni, da so njeni člani lahko vojaške osebe in civilisti.

Misija lahko šteje od 30 do 50 članov. Ker je pomembno, da deluje čim bolj učinkovito, izbor članov misije ne bi smel upočasniti začetka njenega delovanja. Praktična rešitev bi lahko bila, da bi angažirali opazovalce med civilnimi in vojaškimi člani delegacije CSBM na Dunaju, kjer že obstaja ekspertiza glede procesa KEVS. Njim se lahko pridružijo druge civilne ali vojaške osebe. Misija bo ustanovila center za koordinacijo v Jugoslaviji. Iz tega centra bodo pošiljali manjše skupine – na primer po dva člana – na različna območja. Po en oficir za zvezo, pripadnik vsake nasprotne strani, bo imenovan za spremstvo takšnim opazovalnim enotam ob vsakem času.

Struktura poveljevanja in supervizija
Opazovalne enote bodo delovale pod nadzorom šefa opazovalne misije. Šef opazovalne misije bo pošiljal vsakodnevna sporočila prek sekretariata KEVS v Pragi komiteju visokih funkcionarjev. Komite mora biti ustrezno telo, v katerem bodo skrbeli za vse dejavnosti opazovalne misije in odločali, ali bodo mandat misije podaljšali, če bo to potrebno.

Pravna vprašanja
Treba je zagotoviti pravne pogoje, tako da bi misija lahko opravljala svoje naloge. To vključuje zagotovitev diplomatske imunitete kot tudi svobodo gibanja in komuniciranja v Jugoslaviji, to pa pomeni tudi komunikacijo s centrom za koordinacijo in veleposlaništvi.

Praktična vprašanja
Med številnimi praktičnimi vprašanji je treba rešiti tudi vprašanja, ki zadevajo prevozna sredstva, in zagotoviti prevajalske storitve, ki morajo biti na voljo opazovalnim enotam, kot tudi način, kako se bodo opazovalci identificirali kot člani opazovalne misije KEVS.

Ker opazovalna misija ni mirovna sila, njeni člani ne bodo oboroženi.