(VIDEO) Zakaj nekateri udeleženci slovesnosti pri predsedniku Pahorju niso ploskali Spomenki Hribar, ki je v svojem nastopu doslej najbolj radikalno obračunala z Janezom Janšo

Današnje slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu so se v predsedniški palači udeležili nekateri akterji takratnih dogodkov.
Sporazum so 6. decembra pred 30 leti podpisali: Roberto Battelli (Klub delegatov narodnostne skupnosti), Franc Gradišar (Klub neodvisnih poslancev), Jožef Školč (Liberalno demokratična stranka), Franc Golija (Liberalna stranka), dr. Spomenka Hribar (Slovenska demokratična zveza), Ivan Oman (Slovenska kmečka zveza), Alojz Peterle (Slovenski krščanski demokrati), mag. Viktor Žakelj (Socialistična stranka Slovenije), dr. Ciril Ribičič in Miran Potrč (Stranka demokratične prenove), dr. Dušan Plut (Zeleni Slovenije) in dr. Jože Pučnik (Socialdemokratska stranka Slovenije).

Podpis sporazuma je izjemen dosežek, ki priča o sposobnosti preseganja razlik v imenu skupnosti, zato je predsednik Republike Slovenije ob njegovi tridesetletnici v predsedniški palači priredil posebno slovesnost. Slavnostna govornika sta bila dr. Spomenka Hribar, pobudnica sporazuma, in Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije.

Tri desetletja po podpisu sporazuma pa smo po besedah predsednika republike Boruta Pahorja v Sloveniji priča skrb vzbujajočemu poglabljanju nezaupanja med političnimi silami in ljudmi ter skrb vzbujajočemu porastu nestrinjanja. To vodi tudi do izključevanja, ne samo do zavračanja in nestrinjanja, je opozoril.

Pahor kot predsednik čuti dolžnost, da parlamentarne stranke znova pozove k premisleku o “dogovoru ali sporazumu, koordinaciji parlamentarnih strank, ki bi dialogu dala priložnost, da postavi mostove med temi razlikami, ki se zdaj zdijo nepremostljive”.

Spomenka Hribar pa je v daljšem nastopu opisala takratno dogajanje. Posebno pozornost pa je namenila vlogi Janeza Janše.
“Tisto, kar je Janez Janša planiral v programu SDZ, naj se celotna družbena struktura nagne na desno, zdaj pospešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več v vojni za Slovenijo, namreč Janez Janša, tedanji sekretar za obrambo, nas danes prodaja kot svojo lastnino. Kot puloverje Madžarom in morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zajeda v tkivo same Evropske unije. Namreč prav v vladavino prava kot njen temelj in opredeljuje tudi slovenski politični prostor. Naj bo na oblasti ali v opoziciji.

Tudi Levica ima svojo odgovornost. Nevarnost Janševega desnega radikalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila slovensko premoženje. Naj povem, da me je sram, ker se po svetu norčujejo iz premierja moje države, ko ga imenujejo Maršal Twito. Pravzaprav mi je hudo, kako daleč smo padli, potem ko smo bili občudovani in spoštovani, ker smo se mirno razdružili z ostalimi republikami Jugoslavije,” je med drugim dejala Spomenka Hribar, ki je v svojem nastopu naredila doslej najbolj radikalen obračun z Janezom Janšo. Seveda pa za to ni požela aplavza vseh udeležencev slovesnosti, ki so se je poleg Spomenke Hribar udeležili tudi Lojze Peterle, Ciril Ribičič, Roberto Battelli in Dušan Plut. Jožef Školč in Miran Potrč sta svojo odsotnost opravičila.

 

Na tviterju se je na nastop Spomenke Hribar odzval tudi Janez Janša: “Draga Spomenka, lahko ste brez skrbi. Že dolgo ni nikogar, ki bi vas in vaše laži še želel kupiti. Niti s popustom ne več”.

 

https://twitter.com/JJansaSDS/status/1334929293927997442

Spomenka Hribar je Janšo obsodila za genocid v Srebrenici

ker muslimani niso dobili orožja

prodajo pa je pripisal kučanu

Zdaj se je začela vojna na polno. Ni jih več sram izreči česarkoli.

— Akasha – 23.12. širimo na GAB (@akashaanasha) December 4, 2020

Poglejte naslova članka prej in potem. In predsednik vlade, ki ima pod svojim vplivnim omrežjem nad Siol, Planet TV, Novo TV in ki se je v teh dneh sestal še z lastnikom Pop TV, govori, da nima vpliva na medije. Morda lahko tako rečemo, če prvim rečemo strankarska trobila. pic.twitter.com/eha0yxYzYL

— Matej Klarič (@Matej_Klaric) December 4, 2020

Njen nastop povzemamo spodaj v integralu:

Spoštovani,
prebrala vam bom svojo subjektivno oceno tako sporazuma kot vsega tega, kar se je dogajalo po tem do današnjega dne.
Pri spominjanju na pomembne dogodke v preteklosti moramo za razumevanje njihovega nastanka analizirati vzroke zanje. Na drugi ravni pa tudi njihove posledice.
Sporazum vseh političnih strank pred plebiscitom je bil posledica politične potrebe po preseganju nezaupanja med pozicijo in opozicijo, oziroma iz potrebe po usklajenem delovanju obeh v korist čim boljšega izida plebiscita.
Nezaupanje je bilo predvsem v Demosu. Naj navedem le hipoteze o vzrokih. Prvi vzrok so zamere in travme zaradi hudih, tudi zločinskih dejanj v prejšnjem sistemu, ko je imela komunistična partija oblastno vlogo. Nekdanji komunisti pa so bili seveda tudi v skupščini, seveda, kot izvoljeni delegati, Drugi vzrok je bila zadržanost ali odkrito nestrinjanje opozicije s politiko DEMOS-a, kar je, menim, posledica njene skrbi ali celo strahu, da bo po osamosvojitvi potisnjena v družbeno politično podzemlje. Vzrok Demosovega nezaupanja so bile tudi govorice, da hodijo citiram “komunisti po terenu in strašijo ljudi, da po osamosvojitvi upokojenci ne bodo dobili pokojnin” konec citata in tako dalje.

Morda pa vsaj toliko kot omenjena velja tudi hipoteza, da vsako oblast, ki hoče biti absolutna že ob samem začetku, prevzame paranoični strah, da bo svojo oblast izgubila. Kakorkoli, nezaupanje je bilo tolikšno, da je grozilo, da sploh ne bomo prišli do soglasja o sodelovanju, kar bi bilo celo po godu radikalcem v Demosu. Namreč, da bi DEMOS sam izpeljal ne le plebiscit, temveč tudi samo osamosvojitev, ker potem ne bi bilo treba deliti oblasti z nikomer. Tudi, če bi bila za to realna možnost, sem jo sama odklanjala, prepričana, da osamosvojitev zadeva vse prebivalce na slovenskem ozemlju in da je takšno igračkanje radikalcev v Demosu v principu nelegitimno. Zato sem si prizadevala za sodelovanje pozicije in opozicije v pripravah na plebiscit.

Menim, da sta deveta in deseta točka sporazuma presegli pogoje samega plebiscita, saj sta kazali v čas po osamosvojitvi.
Deveta točka se glasi citiram: “Republika Slovenija bo zagotavljala narodnostnima skupnostima italijanski in madžarski, kakor tudi vsem pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitarne odločitve ne bo spremenil njihov sedanji politični status. Delili bodo našo skupno usodo. Pripadniki drugih Jugoslovanskih narodov, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji, pa bodo, če bodo želeli dobili državljanstvo po zakonu o državljanstvu. Sporazum pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov obljublja tudi državljanstvo, če ga bodo želeli. Kar pomeni, da tudi, če ga ne bodo želeli, se jim njihov dosedanji politični status ne bo spremenil. Državljanstvo Republike Slovenije jim je bilo obljubljeno kot tisto več in ne kot pogoj za ohranitev dosedanjega političnega statusa. Torej tudi stalnega bivališča. Enaka zaveza kot je v sporazumu, je zapisana tudi v izjavi o dobrih namenih, ki jo je skupščina RS sprejela 6. decembra 1990.
In potem je DEMOS-ova vlada 26. februarja 1992 25.600 prebivalcev iz republik nekdanje Jugoslavije, od katerih je večina prej leta, desetletja, delila skupno usodo z nami, sodelovala pri gradnji našega standarda. Njihovih stisk, njihovega trpljenja si ni mogoče predstavljati. Desnica pa je še leta in leta namenoma preprečevala rešitev njihovega problema v našo sramoto. Čutim državljansko dolžnost, da ob tej priložnosti spomnim na usodo našega delegatskega kolega Milana Aksentijevića, ki v Sloveniji živi 62 let, imel je slovensko državljanstvo, pa mu ga je država vzela, ker se je v skupščini zavzemal za nadaljnji obstanek Jugoslavije. Torej je slovensko državljanstvo izgubil zaradi verbalnega delikta. To je druga sramota slovenske države, še posebej, ker so to odločitev potrjevala slovenska sodišča tako, da še danes nima slovenskega državljanstva.

Točka dest sporazuma na pobudo Mirana Potrča določa, da je osamosvojitev skupno delo vseh strank, slovenskega naroda in državljanov Slovenije. In si zato, citiram, pozitivnega izida plebiscita ne more podpisati nobena posamezna stranka ali koalicija.

Ta postavka sporazuma ni veljala niti leto dni. Pred kongresom SDZ jeseni 1991 je Janez Janša napisal osnutek programa stranke, v katerem je bilo zapisano, da se bo stranka zavzemala za to, da se bo, citiram: “celotna družbena struktura nagnila na desno”, konec citata. To je avtoritarna zahteva ene stranke, ki lahko pomeni temelj totalitarne družbe, če se ali ko se ta stranka povzpne na oblast in jo spremeni v absolutno oblast.
.
Ker za libertarni del stranke tak program ni bil sprejemljiv je SDZ razpadla, posledično pa tudi DEMOS, ki torej ni razpadel zaradi rovarjenja nekdanjih komunistov, niti ne zato, ker naj ne bi bil sposoben vladati, ne po 45-ih, po dveh letih se je sam ukinil, sestopil s piedestala oblasti, ker v njem ni bilo soglasja, da bi ponovil totalitarno zgodovino tokrat v desni varianti.

Naj poudarim da sem ponosna, da sem bila delegatka SDZ in s tem DEMOS-a. V dveh letih mandata je naredil več kot vse kasnejše vlade garniture. Izpeljal je osamosvojitev, jo vojaško obranil, ustanovil slovensko vojsko, državo, sestavil je prvo ustavo RS, uvedel svoj denar, dosegel mednarodno priznanje države in v vsem tem času zagotavljal socialno, kulturno in politično vzdržnost.

Ni pa mogoče samo slaviti uspehov in ne videti stranpoti, katerih rezultate okušamo še danes. Začelo se je s prodajo in preprodajo orožja na Balkanu. Še posebno žalostno je, ko je Janša orožje, kupljeno in namenjeno muslimanskim braniteljem pred agresijo v Bosni in Hercegovini, osebno odkril na mariborskem letališču in ga pripisal levici in Kučanu za državni udar v Sloveniji. Bi sploh prišlo do pokola v Srebrenici, če bi tisti nesrečniki dobili svoje plačano orožje?
Na volitvah leta 1992, na katerih je Janševa SDS komaj prišla v parlament, je Janša pisal svojim sodelavcem pismo, v katerem je ocenil rezultate volitev.

Opozoril je, da gre za interpretacijo osamosvojitve in za uvid lastnih političnih interesov v interpretaciji, kajti niso vse stranke enako zaslužne za osamosvojitev. Nekatere so storile malo več, kar nedvomno drži. Janša pa iz tega zaključi, citiram: “S stališča posameznika je to lahko nepomembno, važni so pač rezultati. S stališča politike pa so to ravno tako rezultati, ki se prodajajo kot se v ekonomiji puloverji iz tekstilne tovarne. Zame je taka primerjava bila semična. Nikoli nisem razumela osamosvojitve kot prodaje tekstila. Zame je bila in je osamosvojitev nekaj presežnega. Je dejstvo zgodovine z dolgoročnim pomenom.

Toda opozarjam, kaj je Janša s to primerjavo ne samo povedal temveč dejansko storil. Prekršil je 10. točko sporazuma med strankami, da si nobena stranka ne bo prisvojila rezultatov plebiscita in posledično tudi ne zaslug za osamosvojitev, kar pa se dogaja vse do danes in zaradi česar so osamosvojitelji sami razdeljeni. Pravi so samo v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, ki si bodo sedaj na račun vseh nas postavili še poseben muzej.
Naj sklenem. Tisto, kar je Janez Janša planiral v programu SDZ, naj se celotna družbena struktura nagne na desno, zdaj pospešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več v vojni za Slovenijo, namreč Janez Janša, tedanji sekretar za obrambo, nas danes prodaja kot svojo lastnino. Kot puloverje Madžarom in morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zajeda v tkivo same Evropske unije. Namreč prav v vladavino prava kot njen temelj in opredeljuje tudi slovenski politični prostor. Naj bo na oblasti ali v opoziciji.
Tudi Levica ima svojo odgovornost. Nevarnost Janševega desnega radikalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila slovensko premoženje. Naj povem, da me je sram, ker se po svetu norčujejo iz premierja moje države, ko ga imenujejo Maršal Twito. Pravzaprav mi je hudo, kako daleč smo padli, potem ko smo bili občudovani in spoštovani, ker smo se mirno razdružili z ostalimi republikami Jugoslavije.

Toda pravo oceno odmika, pravzaprav izdaje temeljnih postavk ne le sporazuma, je mogoče izmeriti na program za prihodnost, ki je nastal v okviru kulture. To poudarjam v okviru kulture. Konkretno v Novi reviji. Zapisali smo, da so naloge DEMOSA tri, uvedba demokratičnega sistema osamosvojitve in prostost duha, ki ni mogoča brez narodne sprave, ki omogoča mirno tolerantno sobivanje ljudi različnih izkušenj in prepričanj in interesov.

Prvi dve nalogi smo dosegli, narodno spravo pa kršita obe politični opciji, češ da prednjači desnica, ki jo pooseblja Janez Janša s svojo politiko. Kdor ni z nami je proti nam. Še natančneje, je proti meni. S tako klerikalno, boljševiško politiko namerno vnaša sovraštvo v družbo. Zbuja najbolj grobe pritlehne reakcije v ljudeh do državljanov drugačnega prepričanja in še posebno ogroža prostost duha.

Janševo hotenje, povsem si podrediti medije in kulturo v najširšem pomenu besede, je totalitarno, saj pomeni kultura izvir totalitete človekovega bivanja. Duh veje, koder hoče, je zapisano v knjigi vseh knjig. Janševo iztegovanje rok po kulturi je blasfemično ravnanje. Hoče nekaj, kar apriori ni nikogaršnja last, ker je dobrobit vseh in vsakogar posebej. Kultura je največja nevarnost za avtoritarne in totalitarne vladavine, saj znotraj nje vznikajo spoznanja in artikulacije resnice ter njenih premen v času. Omejevanje kulture oziroma Janševo prizadevanje za njeno uniformiranje in podreditev v njegovi sektaški politiki je menim tisto, kar nas najbolj ogroža, ker omejuje, krni ustvarjalnost. Naciji zapira usta, s tem pa zapira tudi uvid v prihodnost ter v prihodnost samo.

Hvala lepa za vaše potrpljenje, se opravičujem, če sem vas obremenila.