Dva presedana hrvaške zunanje politike ali dan, ko je Slovenija bila hrvaška prva prijateljica in ko je Hrvaška ZDA povedala, naj se zgledujejo po Kitajski

Plenković je hrvaški glas v Bruslju najprej prenesel na Janšo, nato pa Pompeu dejal, da se Kitajci okoli Hrvaške trudijo desetkrat bolj kot Američani.

Avtor kolumne Davor Ivankovič, ki jo je danes objavil hrvaški Večernji list piše o dveh potezah hrvaške diplomacije, ki sta bili v petek povsem nezasluženo spregledani. Pravzaprav gre za dve potezi presedana hrvaške zunanje politike. Hrvaški premier Andrej Plenković je bil v petek v Bruslju na zasedanju Evropskega sveta, telesa, v katerem sedi 27 voditeljev držav ali vlad EU, ki ga je moral zapustiti, da bi v Dubrovniku gostil ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea. Pravilo je, da se v takem primeru pravica do zastopanja in glasovanja začasno prenese na drugega predsednika vlade ali predsednika. Švedi so torej svoj glas deponirali pri Fincih, Čehi pri Poljakih, francoski predsednik Macron pa pri nemški kanclerki Merklovi. To se je Hrvaški zgodilo prvič, še bolj zanimiva pa je izbira države, ki ji je Plenković s polnim zaupanjem začasno izročil hrvaški glas.

Izročil ga je v roke slovenskemu premierju Janezu Janši. In tako je Slovenija dobila status prve in zanesljive hrvaške prijateljice v družini EU. V burni zgodovini Hrvaške in Slovenije je od zadnjih 30 let minilo le nekaj let brez velikih in pomembnih napetosti, sporov, in celo komaj prikrite sovražnosti. V tistih nemirnih letih je med Hrvaško in Slovenijo veljal le nemoten in zelo prijateljski odnos, medtem ko sta bili državni politiki pogosto v veliki skušnjavi.

Slovenija je Hrvaški povzročala velike politične težave že od leta 1992, ko je slovenski parlament sredi domovinske vojne sprejel odločitev, da “celoten Piranski zaliv priključi Sloveniji”. Hrvati so to doživljali kot klasičen nož v hrbet, naslednjih 25 let pa so se vodile diplomatske in gospodarske bitke zaradi Piranskega zaliva. Zaradi blokade Slovenije se je Hrvaška komaj včlanila v Nato, še težji pa je bil njen vstop v EU in če ne bi angažirala ZDA, bi morda še vedno stala v preddverju. Nekaj let, ki jih je Hrvaška izgubila v preddverju EU zaradi Slovencev, lahko izračunamo v milijardah, ki jih je Hrvaška izgubila, ker ni mogla uporabiti vseh sredstev iz fondov Unije, ki so ji zdaj na voljo. V vsem tem je bila ena stalnica in to Janez Janša, ki nas ni blokiral ali izsiljeval, čeprav prevladuje drugačno prepričanje, je zapisal Ivanković. “Le malokdo ve, da naše zaupanje v Janšo sega v začetek vojne, ko je preko njega v Slavonijo prihajalo najbolj potrebno protitankovsko orožje,” piše Ivanković.

Janša je spet prišel na vrh slovenske politične scene in zdaj, ko se je pandemija začela, sta s Plenkovićem takoj našla skupni jezik in uspešno zajadrala. Slovenci, ki so bili za Hrvate pomembni, so prihajali v velikem številu in vzdrževali hrvaški turizem, in tudi ko so konec poletja zaprli meje, so to počeli zelo previdno in počasi. Ugotovili smo tudi, kako močno je vezivno tkivo med Slovenci in Hrvati, ker se je pokazalo, da imamo Slovenci na Hrvaškem neverjetnih 110 tisoč nepremičnin.

“Po predaji glasovanja Janši je Plenković na sestanek z ameriškim državnim sekretarjem prišel popolnoma pripravljen in v nasprotju z našim predsednikom Zoranom Milanovićem ni pokazal, da je užaljen, ker je Pompeo raje prišel v Dubrovnik kot v Zagreb, piše Ivanković. In tam se je zgodil presedan, ko je Hrvaška pokazala, da je majhna država, ki ima svojo politiko.

Za razliko od analitikov, ki niso bili v Dubrovniku, so pa na razdaljo več sto kilometrov ugotovili, da je Hrvaška majhna in nepomembna ter da Pompea ni uspela zainteresirati za podporo Hrvatom v BiH, pa tisti, ki so bili na kraju samem, trdijo ravno nasprotno. Glavna točka pogovorov je bil položaj Hrvatov v BiH, ZDA pa so obljubile, da bodo še naprej resno angažirane in zagotovile dober rezultat Hrvatom v BiH. Vse je potekalo v takšnem diplomatskem tonu, vendar pa je Plenković javno dal nekakšno lekcijo Pompeu okoli Kitajske in mu pokazal, kaj vse bi se lahko ZDA kot hrvaška strateška partnerica naučile od Kitajske. Dal mu je vedeti, da se Kitajska okoli Hrvaške trudi dobesedno desetkrat bolj kot ZDA. Plenković je tu govoril tudi v imenu EU.

Plenković je Pompeu povedal, da imajo Kitajci pametno politiko, da se je s kitajskim predsednikom v zadnjih nekaj letih srečal pet ali šest krat, in da je trgovina med Hrvaško in ZDA bistveno manjša kot s Kitajsko.

Plenković se je še potožil, ker so politični vrhi med Republiko Hrvaško in ZDA izjemno redki in dobi se vtis, da se zgodijo le takrat, ko Amerika nekaj potrebuje, na primer zdaj, ko ZDA zbirajo podpise za protikitajsko fronto 5G in ko želijo prodati svoja letala F-16. Hrvaškega podpisa niso dobili, o letalih pa bomo še videli. Da je Hrvaška imela posluh za ameriške interese, priča skorajšnje dokončanje LNG terminala na Krku, zato bodo ZDA dobile še eno mesto, preko katerega bodo lahko plasirale svoj plin, ne da bi vanj vložile niti en dolar. Gradnjo terminala financirata Hrvaška in EU. Takšen model partnerstva zagotovo ustreza ZDA, v prihodnosti pa Hrvaško zanima le dvosmerno partnerstvo.