Šaljivi “Dopis občini Izola” Ivana Galeta na Facebooku naletel na različne interpretacije – Kaj se zgodi, ko mediji interpretirajo zapis Ivana Galeta in kaj je Gale povedal fotografu in arhitektu Urošu Kravosu?
Ivan Gale je minuli konec tedna na Facebooku napovedal, da se bo v petek, to je jutri, verjetno udeležil protestov v Izoli. To je sporočil v šaljivem zapisu na spletni strani Facebook. Svoje sledilce je vprašal, ali naj pošlje dopis, da se v petek, 7. avgusta 2020 namerava udeležiti protesta v Izoli. “Protestiral bom proti korupciji in skupaj z ostalimi zahteval tudi odstop župana Markočiča. Na službeni poti se mi bodo pridružili tudi žena in dva otroka. Zanima me, če je kakšna možnost, da Občina Izola krije stroške nočitve, v katerem od izolskih hotelov? Varnostnikov nimam. Piščalko in transparent bom priskrbel sam. Priporočam se za kakšno odvečno zaščitno masko. Če je le možno, bi prosil za tako z belo elastiko…”
DOPIS OBČINI IZOLA – NAJ POŠLJEM?
Spoštovani,
v petek, 7. avgusta 2020, se nameravam udeležiti protesta v Izoli. Protestiral bom proti korupciji in skupaj z ostalimi zahteval tudi odstop župana Markočiča.
Na službeni poti se mi bodo pridružili tudi žena in dva otroka. Zanima me, če je kakšna možnost, da Občina Izola krije stroške nočitve v katerem od izolskih hotelov?
Varnostnikov nimam. Piščalko in transparent bom priskrbel sam. Priporočam se za kakšno odvečno zaščitno masko. Če je le možno, bi prosil za tako z belo elastiko.
Naslednji dan se nameravam udeležiti še posveta s skupino ribičev, kjer bomo poskusili odgovoriti na vprašanje “Zakaj najpogosteje male ribe nasrkajo, velikim pa se nič ne zgodi?”
Iskrena hvala za vaš morebiten prispevek v boju proti korupciji.
Zapis je dopživel različne interpretacije na dužbenih omrežjih. Najdlje pa so šli v enem od provladnih portalov, kjer so zapisali, da se “Gale že obnaša kot minister: V Izoli bi v hotelu rad zastonj spal?”
Je pa na na svojem profilu Ivan Gale objavil zapis Aleša Kravosa, fotografa in podpornika Ivana Galeta. Kravos je sicer arhitekt računalniških poslovnih rešitev zadnjih 30 let. Uspešno je projektiral poslovno programsko opremo na področju časopisne dejavnosti. Kravos je v uvodu k intrevjuju zapisal, da je “svoj prispevek k protestom poskušal dati s fotografskim beleženjem dogajanja v času najbolj množičnega odziva ljudi. Nastalo je mnogo fotografij, ki prikazujejo fantastično energijo, ki nas je združevala v skupni želji po boljšem jutri. Vendar glavnega junaka nisem uspel ujeti v objektiv, tako da sedaj popravljam to napako. No, med fotografiranjem pa nisva bila čisto tiho…”
Ena na ena z Ivanom
Se še spomnimo, kdaj so protesti dobili tisti pravi zagon? Na kolesa so nas pognala razkritja Ivana Galeta o brezkompromisnem okoriščanju oblastne strukture v času, ko so nas, državljane, zapirali med štiri stene. Vse to so počeli z izgovorom, da rešujejo življenja. Ivan je s svojim dejanjem v nas prižgal upanje, da se bo končno sprožil plaz podobnih pričevanj, ki bodo razkrivala koruptivna dejanja oblastnikov na vseh področjih življenja. Vendar se to do sedaj na žalost (še) ni zgodilo.
A: Ivan, kar nekaj časa je že minilo od prve Tarče. Se ti je življenje vsaj delno vrnilo v stare tirnice ali pa morda v zakulisju še vedno vre?
I: Prva Tarča se pogosto zdi kot oddaljen spomin, ker se je vmes zgodilo že toliko drugega. Znašel sem se v doslej popolnoma neznani situaciji. Sicer nisem človek, ki išče pozornost in rine v ospredje. Če se je življenje vrnilo v stare tirnice? Prej nasprotno. Občasno se mi zazdi, da bo celo iztirilo. V zakulisju se dogaja marsikaj, vabil k sodelovanju je res ogromno. Kaj bo prinesel čas, pa, iskreno povedano, ne vem.
So pa še vedno prisotni številni verbalni napadi in diskreditacije. K sreči človek čez čas dobi tršo kožo in se nauči spopadati s tem, da to nanj in na družino nima prevelikega vpliva.
Se je pa po Tarči izkazalo, kdo so pravi prijatelji. Sva z ženo zadovoljno ugotovila, da jih imava precej. Tudi nekateri (zgolj) znanci so pozitivno presenetili. Je pa bilo predvsem psihično precej naporno, tudi zaradi takrat veljavnih omejitvenih ukrepov, zaradi česar je komunikacija potekala predvsem preko telefonov, ni bilo osebnih stikov. Prisoten je bil tudi občutek, da smo ves čas nadzorovani.
A: Gre pri odločitvi za tak korak, kot si ga storil ti, za trenutno ali premišljeno odločitev?
I: Da bi šlo za hipno odločitev, gotovo ne. Čeprav v mojem prvotnem scenariju ni bilo nastopa pred TV kamerami, ampak bi pot vodila preko uradnih institucij. Stvari so se kasneje obrnile v drugo smer.
A: Ali te je presenetil množičen odziv ljudi ob tvojih razkritjih? Verjetno je lažje zdržati vse pritiske ob taki podpori?
I: Nad odzivom sem bil resnično presenečen. V prvi fazi sem dogajanje spremljal zgolj preko medijev in socialnih omrežij.
Podpora, ki jo uživam, vsekakor bistveno pripomore pri spopadanju z »nasprotno« stranjo. To me navdaja z upanjem, da se še kdo drug opogumi in izpostavi z imenom in priimkom. Ne bo pa nikomur lahko, to moram iskreno povedati.
A: Ali po tvojem vedenju preiskave, sprožene tudi na podlagi tvojih odkritij, dobro potekajo? Ali imaš sploh kaj informacij?
I: Informacij o samih postopkih nimam veliko. Vsake toliko časa od posameznikov izvem, da se stvari odvijajo, da pa je tudi precej pritiskov na uradne osebe, ki se ukvarjajo s konkretnimi primeri. Predvsem imam v mislih dogajanje na NPU.
Vem, da potekata obsežni reviziji s strani Računskega sodišča in Komisije za preprečevanje korupcije. Z njimi sodelujem in jim pomagam v svojem prostem času. Na Zavodu Republike Slovenije za blagovne rezerve, kjer sem še vedno zaposlen, pa nimam dostopa do dokumentacije v zvezi s tem. Tudi če zaprosim za kakšno dokumentacijo, mi dostopa do nje novi vršilec dolžnosti direktorja ne odobri. Pa gre za dokumente, ki so po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja dostopni vsakomur. Vendar nočem biti preveč kritičen do svojega delodajalca, če se je ta odločil, da me v zadeve ne vključi.
A: V kriznih časih, kot smo jim priča zadnjih nekaj mesecev, je možnosti za sumljive posle še veliko več kot običajno. Pozornost se s strani oblastnikov stalno preusmerja v umetne delitve ljudi z ideološkimi temami, zdravstvenim strašenjem, … Verjetno bi potrebovali še veliko Ivanov Galetov, da bi se ta kriminal razkril. Kaj bi potencialnim novim žvižgačem na podlagi svoje izkušnje sporočil?
I: Po vsem, kar sem doživel v času nabav zaščitnih sredstev, nimam prav nobenega razloga, da bi obstoječi vladni garnituri zaupal, da bo v prihodnje pošteno upravljala z javnimi sredstvi. Bo pa po mojem mnenju naredila vse, da javnosti ne bodo dostopne vse informacije oz. da jih bo zaposlila z obstranskimi temami. Pri tem mislim na pogosto popolnoma nepotrebno strašenje javnosti. Ampak strah se zelo dobro »prodaja«.
Potencialnim novim žvižgačem predvsem želim, da svoje strahove premagajo. Tudi sam sem se nekaj časa boril z njimi. Prisoten je bil nek nenavaden občutek izdajstva, da bom s tem prizadel določene posameznike, ki v zadeve niso bili vpleteni po svoji želji. Resnica pa je ta, da z molkom izdaš dva milijona drugih. Zato kar pogumno. Če ne drugega, bodo že pri meni imeli stoodstotno podporo. Gotovo pa tudi pri večini drugih.
A: Tvojega razkritja ne bi bilo brez dobrega preiskovalnega novinarstva. V Sloveniji imamo občutek, da je le-to več ali manj izginilo in da se je vse skupaj zreduciralo zgolj na senzacije, ki so nam servirane iz političnih centrov. Ali se morda motim in vendarle obstajajo ekipe neodvisnih preiskovalnih novinarjev?
I: Osebno sem prepričan, da dobro preiskovalno novinarstvo v Sloveniji še vedno obstaja. Žal so pri nas mediji čedalje bolj podvrženi interesom ozkih skupin, ki z njihovo pomočjo največkrat prikazujejo popolnoma popačeno sliko. Uravnoteženi mediji so redki, kar je velika škoda. Preiskovalno novinarstvo je mogoče intimna želja velikega dela novinarjev, vendar odločitev zanj najbrž ni lahka. Zna biti zelo izčrpavajoče. Zameriti se vplivnim ljudem ne ostane brez posledic. Vsaj tak vtis sem dobil, ko sem sodeloval z ekipo Tarče. Bo pa vedno tako, da bodo vplivneži pljuvali po preiskovalnih novinarjih, ko bodo sami preiskovanci, in hvalili njihovo strokovnost in doprinos družbi, ko bodo na tnalu njihovi nasprotniki.
A: Na koncu reciva še eno o protestih. Ne morem se znebiti občutka, da so protesti nekoliko zvodeneli, na kar prav gotovo vpliva tudi poletni čas in morda še kaj. Zakaj so protesti po tvojem mnenju pomembni?
I: Letošnji protesti so nedvomno zgodovinski. Še nikoli v zgodovini samostojne Slovenije se nezadovoljstvo ljudi ni manifestiralo tako množično. Predvsem pa me preseneča vztrajnost protestnikov. Verjetno spomladi ni bilo veliko takih, ki bi upali staviti, da se bodo ljudje v več krajih po Sloveniji zbrali (zdaj že) petnajst petkov zaporedoma. Tudi sam v to nisem verjel. Očitno pa smo se znašli na prelomnici, ko se je v ljudeh nabralo preveč nezadovoljstva.
Gotovo dopustniško obdobje vpliva na udeležbo, je pričakovano, pa tudi povsem naravno. Tudi Rumeni jopiči so zmogli samo dvakratno ponovitev. V začetku protestov je bilo veliko ljudi prepričanih, da bo samo zaradi njih Janez Janša odstopil. G. Janša ne bo sam nikoli odstopil, saj bi s tem uničil kult osebnosti, za katerega si že desetletja prizadeva in ga gradi. Tudi če se še tako trudi sebe predstaviti kot neko alternativo, bo imel predvsem zaradi svojih značajskih lastnosti in sodelavcev, s katerimi je obkrožen, vedno težave. Še posebej posrečen v zvezi s tem se mi zdi priročnik Fašizem za telebane, ki je dostopen tudi na spletu.
Predvsem pa je zmotna predstava o tem, da ljudje protestirajo samo proti Janezu Janši ali trenutni vladi. Dovolj imajo tudi vseh preteklih političnih igric, v katerih je javna korist potisnjena nekam v ozadje. Politične stranke si državo predstavljajo kot plen. Pa ni to problem samo pri nas. Za tovrstno ugotovitev tudi najbrž ni potreben nek poglobljen razmislek. Zato proteste dojemam kot odlično obliko neformalnega pritiska na oblastnike in pomemben prispevek k ozaveščanju ljudi, v kakšni državi si tudi sam želim živeti.
