Tarča: Glavno je, da smo sinoči dobili odgovor na vprašanje, “ali sta Matej Tonin in njegova mama kakor koli vplivala na to, da je posel dobila firma Acron?”-Vstopne provizije za posredovanje pri poslu za nabavo zaščitne opreme tudi po evro za vsako masko – TOPNEWS.si

Tarča: Glavno je, da smo sinoči dobili odgovor na vprašanje, “ali sta Matej Tonin in njegova mama kakor koli vplivala na to, da je posel dobila firma Acron?”-Vstopne provizije za posredovanje pri poslu za nabavo zaščitne opreme tudi po evro za vsako masko



Tarča: Glavno je, da smo sinoči dobili odgovor na vprašanje, “ali sta Matej Tonin in njegova mama kakor koli vplivala na to, da je posel dobila firma Acron?”-Vstopne provizije za posredovanje pri poslu za nabavo zaščitne opreme tudi po evro za vsako masko

V sinočnji Tarči so se soočili žvižgač Ivan Gale z Zavoda RS za blagovne rezerve, minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Jelka Godec, zdravnik specialist iz UKC-ja Ljubljana Rihard Knafelj, v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner in minister za obrambo Matej Tonin.

Paradoks, ki spremlja afero maske v sinočnji Tarči najbolje ponazarja večkratno vprašanje novinarke Mateju Toninu, zakaj medresorska skupina ni odprla niti polovice ponudb za nabavo zaščitne opreme, za katere lahko črno na belem dokažemo, da so bile bolj ugodne od tistih, ki so bile obravnavane oziroma kasneje favorizirane in podpisane.

Namesto odgovora se je obrambni minister Matej Tonin med oddajo obrnil na Galeta z vprašanjem: “Naj gospod Gale pove, ali sva jaz ali moja mama kakor koli vplivala na to, da posel dobi firma Acron.” Gale je seveda odvrnil z jasnim: “Ne.” Seveda ne, ker ni bilo nobene potrebe, saj je že pred tem, ko je zadeva prišla do blagovnih rezerv Matej Tonin sam povedal, da je poklical in prosil za pomoč Joca Pečečnika, Aleksandra Čeferina in Riko oziroma Janeza Škrabca.

Zakaj je torej 642 ponudb ostalo neodprtih. Vprašanje, ki si ga v zadnjih tednih postavljajo številni podjetniki, je, zakaj so njihove ponudbe za zaščitno opremo ostale neodprte. Vprašanje ima sicer en in preprost odgovor, zato, ker niso imeli prave zveze oziroma pravega botra, ki bi jih forsiral, da bi njihova ponudba bila sprejeta.

Do 15. aprila je uprava za zaščito in reševanje prejela 1947 ponudb, pregledali so jih le 1305, 642 pa je ostalo neodprtih.

Na kakšen način so se odločali, katero ponudbo bodo pogledali? To vprašanje je Tarča na ministrstvo za gospodarstvo posredovala dvakrat, prejšnji teden in še enkrat ta teden. Odgovorili so šele danes popoldne. Iz odgovora jasne metodologije za izbor ni mogoče razbrati. Zapisali so, da so v času pregledovanja e-sporočil vladale krizne razmere in da zaradi tega ne morejo poslati kronološke evidence vseh prejetih ponudb.

V oddaji so poročali tudi, da se je nanje obrnilo več dobaviteljev, ki so ponudili zaščitne maske po nižji ceni od tistih, s katerimi so bili nazadnje sklenjeni posli, in da nekateri od teh niso dobili niti odgovorov na ponudbe. Obrambni minister Matej Tonin je ob tem pojasnil, da se je vladna delovna skupina pri presoji ponudb ravnala po času prejema in po resnosti ponudbe, pri čemer pa so imele prednost tiste s krajšimi dobavnimi roki. Skupina je pregledala tudi po 80 ponudb na dan, več pa fizično ni mogoče, je dejal.

“Po času prihoda in po resnosti ponudbe. Bilo je več kot 3000 elektronskih sporočil, med njimi tudi elektronska pošta v stilu: ‘Imam prijatelja na Kitajskem, ki lahko to uredi.’ Ta skupina je vse neresne ponudbe in tiste, ki so imele dolge dobavne roke, izločila. Ta skupina je pregledala po 80 ponudb na dan. Delalo se je racionalno. In vsak, ki je garal po 16 ur na dan, je zdaj užaljen, ker se vse meče v isti koš in se govori, da so kriminalci,” je na vprašanje, kako se je pregledovalo ponudbe, v Tarči dejal obrambni minister Matej Tonin.

Vprašanje, na katero Tarča ni odgovorila, je seveda, zakaj država najprej ni dobavila opreme direktno pri dobaviteljih, ampak je iskala posrednike in to seveda tiste, ki so imeli politično zaledje oziroma podporo. Ostali niso prišli zraven tudi, če so ponudili zaščitno opremo po 200 ali 300 odstotkov nižji ceni, če pustimo nekatere ekscese, pri katerih je cena za posamezni kos presegla tudi za 10 krat ali 16 krat več, kot je bila nabavna cena.

V zvezi s sklepanjem poslov s posredniki je Godčeva pojasnila, da neposredno sklepanje poslov v času izbruha pandemije ni bilo možno, saj se je trg zaprl. Med drugim je Kitajska s 16. marcem centralizirala nabave in, kot je dejala državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade, ni bilo ministra, ki bi lahko v tistem času s klicem neposredno uredil nakup zaščitnih mask. Godčeva je bila sicer v zgodbo z nabavami vpeta še kot poslanka, kot je pojasnila, jo je minister za zdravje “prosil za pomoč kot bodočo državno sekretarko”.

Po informacijah iz insajderskih krogov je bila vstopna provizija za urejanje poslov recimo samo pri maskah evro za uspešno posredovanje pri poslu, medtem ko so RVC pri nabavi zaračunavali posebej.

Tako so sinoči v Tarči omenili primer podjetja, ki je strankam v Sloveniji dostavilo 100.000 mask FFP2, ostalo pa jim je 20 tisoč mask viška. Upravi za zaščito in reševanje so sporočili, da jih lahko dostavijo po ceni 2,5 evra na masko. Seveda, odgovora ni bilo, in prodali smo jih za višjo ceno naprej.”

Gre za podjetje, ki se zaradi strahu pred izgubo vseh poslov z državo ne želi javno izpostaviti z imenom. Tarči so posredovali osem ponudb za maske FFP2, ki so jih poslali na Upravo za zaščito in reševanje po zelo ugodnih cenah od 2,5 do 2,9 evra za masko. Te ponudbe so bile poslane v najhujših časih, ko je država za takšne maske plačevala tudi več kot šest evrov. “Acron ima ceno 3,9 evra na masko na količino pet milijonov kosov, na to količino bi mi lahko ponudili ceno 2 evra, nikoli nismo prejeli odgovora, čeprav so bile naše ponudbe kompletne,” so povedali v podjetju.

Seveda se provizije ne bodo prelile takoj nazaj na račune v Slovenijo, ampak bodo ostale v tujini na tujih računih, saj so se glavne transakcije odvijale v tujini. Če dobavitelji želijo dokazati, kako so nesebično pomagali Sloveniji, naj pokažejo račune, ki so jih plačali neposredno proizvajalcem, ne pa ekspozituram svojih podjetij v tujini.
Denar bodo “mule” počasi nosile v Slovenijo. Znana je tehnologija, po kateri so nekatere turistične agencije specializirane prav za potovanja v kraje, kjer na bančnih računih čakajo provizije, ki jih kasneje v gotovini prinašajo v Slovenijo. To je seveda samo ena od poti, kako se denar iz provizij preliva na zasebne račune.

Pomenljiva pa je uvodna in zaključna izjava Ivana Galeta: “Jaz sem želel vsem tem akterjem, pa če sem to jaz, jaz mislim da nisem, da se pač prepreči do konca njihovih življenj, kakšno koli pravico, da razpolaga z javnim denarjem. Ne želim nobenemu nobenega zapora ali karkoli, ampak, da se jih enostavno odreže, samo to… Kot sem že rekel, jaz samo želim, da se vsem odgovornim, tudi objektivno prepreči dostop do javnih sredstev, čisto enostavno.”

Do sedaj se je v poslu z zaščitno opremo obrnilo okoli več kot 260 milijonov evrov in tudi če je samo polovica od tega denarja šla za provizije in RVC, so glavni akterji preskrbljeni do konca življenja, pa še naprej njihovi potomci, tudi če bi se pobožna želja Ivana Galeta uresničila. Pa se ne bo, saj se da s tem denarjem financirati politične kampanje ne samo za ene, ampak več volitev.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)