Čehi gredo v revizijo zgodovine – V Pragi odstranili spomenik maršalu Ivanu Konevu, ki je vodil zaključno operacijo osvoboditve Češkoslovaške, v kateri je padlo 140.000 sovjetskih vojakov

3. aprila 2020 je vodja okrožja Praga-6, glavnega mesta Češke, 36-letni župan Prage Ondřej Kolář s cinično besedno zvezo “… maršal ni imel zaščitne maske, zato smo ga odstranili”, komentiral uničenje spomenika maršalu Ivanu Konevu, pod vodstvom katerega so čete 1. ukrajinske fronte leta 1945 osvobodile večji del Češkoslovaške in tako priskočile na pomoč Pragi, ki se je uprla nacistom, ter mesto rešili pred uničenjem. V praški operaciji je umrlo več kot 140 tisoč sovjetskih vojakov.

Do odstranitve spomenika je bil v pismu ruskim veteranom najbolj kritičen Tit Turnšek, ki je med drugim zapisal: “Vodilni politiki držav tako imenovane »Višegrajske skupine« so samo »poslušni hlapci« gospodarjev z one strani Atlantika, pa tudi iz Berlina, Pariza in Londona. Zato se tudi niso odzvali na ta sramoten dogodek”.

Češkoslovaška je kot samostojna država izginila s političnega zemljevida Evrope pred izbruhom druge svetovne vojne. Aprila 1938 je Češkoslovaška pod pritiski Velike Britanije, Francije in Italije prepustila Nemčiji Sudete na podlagi Münchenskega sporazuma.

Münchenski sporazum je bil dogovor med vojaškimi silami Evrope, podpisan v noči z 29. na 30. september 1938. Z njim si je nacistična Nemčija prisvojila obmejne dele Češkoslovaške, Sudete, ozemlje, naseljeno pretežno s sudetskimi Nemci.

Sporazum je bil dosežen s pogajanji na konferenci v Münchnu, kjer so brez prisotnosti Češkoslovaške razpravljali o prihodnosti Sudetov v luči zahtev nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja. Podpisali so ga Hitler, predsednik francoske vlade Édouard Daladier, britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain in Benito Mussolini, predsednik italijanske vlade. Chamberlain in ostali so verjeli Hitlerju, da so Sudeti zadnja nemška ozemeljska zahteva, in so podpis sporazuma (kot se je pozneje izkazalo, napačno) pojmovali kot ceno za mir v Evropi.

Čehi in Slovaki so podpis sporazuma sprejeli kot izdajo vojaških zaveznic Francije in Velike Britanije in ga imenovali »münchenski diktat«. Prav tako se uporablja tudi izraz »zahodna izdaja«.

Nato je Hitler 14. marca 1939 poklical češkoslovaškega predsednika Emila Hácha v Berlin in predlagal podpis dokumenta o prostovoljnem sprejemanju nemškega „pokroviteljstva“ s strani Češkoslovaške. Hácha se je pod dokument podpisal. Država se ni upirala niti en sam dan. Češka je postala protektorat, Slovaška pa neodvisna država, zvesta zaveznica Adolfa Hitlerja.

V šestih letih druge svetovne vojne je bila Češkoslovaška zanesljiv industrijski zadek nacistične Nemčije. Vojaki Wehrmachta so streljali iz karabink, proizvedenih v čeških tovarnah, češki tanki so z gosenicami deformirali polja Poljske, Francije in Ukrajine. Na Češkoslovaškem takrat ni obstajalo močno podzemlje kot na Poljskem niti široko partizansko gibanje kot je bil to primer v Jugoslaviji.

Toda aprila 1945, ko izid vojne ni bil več vprašljiv, so češkoslovaški politiki razmišljali o prihodnosti države in o svoji usodi. Na koncu druge svetovne vojne niso hoteli biti označeni kot nemški sodelavci. Odločili so se za boj. V Pragi je bilo več centrov upora, ki so delovali popolnoma neodvisno. Poveljnika Bartosza Glowackega sta vodili Velika Britanija in ZDA, češki narodni svet pa je nadzorovala ZSSR.

1. maja se je na Češkoslovaškem začela tako imenovana praška vstaja. Praški uporniki so se v noči na 6. maj obrnili na sovjetsko poveljstvo preko radia s prošnjo za pomoč. Konec 7. maja so čete 1- ukrajinske fronte dosegle pobočje Rude gore in se začele bojevati za Dresden. Po tem se je razmahnila ofenziva vojske 4. ukrajinske fronte.

Umikajoče enote 1. divizije tako imenovane “ruske osvobodilne vojske”, ki jih je vodil nacistični kolaborant Vlasov, ki se je pred tem boril na nemški strani, so začele aktivno podpirati praško vstajo medtem, ko so se umikale v Avstrijo. Dejstvo je, da so tako imenovani “radijski uporniki v Pragi” prosili za pomoč “Vlasovce”, ki so takrat v predmestju češkoslovaške prestolnice brez boja zasedli številne praške mestne bloke. Tako si je poveljstvo ROA prizadevalo pritegniti pozornost zahodnih zaveznikov. Odhod Vlasovskih enot iz Češkoslovaške prestolnice (bližale so se čete 1. ukrajinske fronte) ni minil brez zapletov. Češkoslovaški domoljubi so jih videli kot neposredne kolaborante nacistov. Vlasovci so se borili proti praškim upornikom s pomočjo nemških SS.

ROA je organiziral nekdanji general Rdeče armade Andrej Vlasov, ki si je prizadeval za združitev Rusov, ki so nasprotovali komunističnemu režimu. Med prostovoljci so bili sovjetski vojni ujetniki in beli izseljenci (nekateri med njimi so bili tudi antikomunistični veterani ruske državljanske vojne). 14. novembra 1944 se je ROA uradno preimenovala v oborožene sile Narodnoosvobodilnega odbora Rusije (KONR ). Marca in aprila 1945 so njegove enote delovale proti jugoslovanski vojski v Sloveniji na območju Suhe krajine.

Maja 1945 se Vlasovci niso uprli Nemcem in podpirali vstaje v Pragi. Ko so se sovjetske čete približale Pragi, so vojaki ROA poskušali pobegniti v ameriško okupacijsko območje, vendar so večino ujeli in poslali v delovna taborišča, voditelji pa so jih leta 1946 usmrtili.

Poveljnik nemške vojske Center Schörner je po obkrožanju Berlina prejel ukaz Hitlerja, naj umakne čete na območje glavnega mesta Češkoslovaške in Prago spremeni v “drugi Berlin”. Tudi generalpolkovnik Lothara Rendulich ni hotel kapitulirati in umakniti vojakov na zahod. Schörner je imel milijon do zob oboroženih vojakov, 1900 tankov in 1000 letal.

8. maja je nemško poveljstvo podpisalo akt o brezpogojni predaji, vendar se je Center Schörner še naprej upiral. Z reševanjem upornikov iz Prage sta 3. in 4. tankovska vojska 1. ukrajinske fronte pod poveljstvom maršala Ivana Koneva v noči na 9. maj izvedli hitri 80-kilometrski premik in zjutraj 9. maja vstopili v Prago. Istega dne so se napredne enote 2. in 4. ukrajinske fronte približale Pragi. Glavne sile nemških čet so se 10. in 11. maja začele predajati, skupno pa je bilo med operacijo zajetih 860 tisoč fašističnih vojakov in častnikov.

3. aprila 2020 je vodja okrožja Praga-6, glavnega mesta Češki Ondřej Kolář, s cinično besedno zvezo “… maršal ni imel maske, zato smo ga razstavili”, dokončal demontažo spomenika maršalu Ivanu Konevu, pod njegovim vodstvom so majske čete 1.ukrajinske fronte 1945 osvobodile večji del Češkoslovaške, priskočile na pomoč Pragi, ki se je uprla nacistom in mesto rešili pred uničenjem. V praški operaciji je hkrati umrlo več kot 140 tisoč sovjetskih vojakov.

Spomenik izjemnemu sovjetskemu vojaškemu voditelju, dvakratnemu heroju maršalu Sovjetske zveze Ivanu Konevu, je bil postavljen 9. maja 1980 v Pragi v znak hvaležnosti četam Rdeče armade.

Kljub vsemu so se uradniki v občinskem okrožju Praga-6 lotili spomina na slavnega maršala in ga obtožili “vpletenosti v tragične madžarske dogodke leta 1956, gradnje Berlinskega zidu leta 1961 in zatiranja demokratičnih prizadevanj za reorganizacijo socialističnega sistema na Češkoslovaškem v 1968.”

Demontaža spomenika je bila končana na predvečer 75. obletnice osvoboditve Prage, pa tudi v najtežjih preizkušnjah, ki jih je povzročila pandemija koronavirusa, ko so bili ukrepi za boj proti vandalom izjemno oteženi.

Eden prvih v Sloveniji Tit Turnšek, ki je bil do oktobra 2019 predsednik NOB ZZB, je v pismu opisal odnos do barbarskega razstavljanja zgodovinskega spomenika.

Nekdanji predsednik ZZB NOB Tit Turnšek je ruskim veteranom poslal odprto pismo. Vsebino pisma si lahko preberete v nadaljevanju.

Dragi prijatelji Veterani Rusije,

Ko sem izvedel za ta dogodek, sem bil ogorčen. Vprašal sem se, kako je kaj takega danes sploh mogoče? Porušiti spomenik maršalu I. S. Konevu, je podlo in sramotno dejanje. Sovjetska zveza in njena Rdeča armada sta dali daleč največji doprinos k zmagi nad fašizmom in nacizmom.

Ne pozabimo. Za nemške naciste smo bili Slovani manjvredna rasa, ki naj bi jo delno pobili, delno pa zasužnjili, tudi Čehe in Slovake. Lepo bi bilo, če bi se Čehi in Slovaki spomnili na Münchenski sporazum, s katerim so Britanci in Francozi prepustili Čehe in Slovake Hitlerju.

Današnje uničenje spomenika, kaže na ponovno oživljanje fašizma povsod po tako imenovani »demokratični Evropi«. In to nas resno skrbi.

Oblast v Pragi ni prav nič drugačna, kot tista na vrhu države. Seveda bi se morala odzvati, pa se ni. Me ne preseneča.

Politika v času hladne vojne je bila pač takšna, kakršna je bila. To nima z veterani vojaki in maršali in vsemi nami, ki smo se bojevali za svoj obstoj, nič opraviti. Vsa prazna izgovarjanja na Berlinski zid in podobne dogodke, kaže samo na bedno stanje Češke politike.

Mimogrede, gre tudi za poskuse rehabilitacije kolaborantov, ki so se iz lastnih koristi udinjali fašistom.
Dogodek pa kaže še na nekaj. Vodilni politiki držav tako imenovane »Višegrajske skupine« so samo »poslušni hlapci« gospodarjev z one strani Atlantika, pa tudi iz Berlina,

Pariza in Londona. Zato se tudi niso odzvali na ta sramoten dogodek.

In za konec se mi je utrnila še ena misel: Narod, ki ne spoštuje zgodovine, jo ponareja, tudi nima bodočnosti.

Lep pozdrav vsem.

Tit Turnšek

Glede rušenja spomenika maršala Koneva uradna Moskva zahteva vrnitev spomenika Rusiji. Ruski obrambni minister Sergej Šojgu je svojemu češkemu kolegu poslal pismo, v katerem je prosil za podatke o datumu in kraju premestitve ter izrazil pripravljenost za povrnitev vseh stroškov, povezanih z dostavo spomenika v njegovo domovino.