(INTERVJU) Klemen Grošelj: “Prejšnja vlada je reagirala na krizo glede na priporočila stroke, doma in v tujini. Danes se poskuša ustvariti vtis, da je bilo vse prepozno, a dejstva tega ne potrjujejo”

1. Kako delate evropski poslanci v času korona krize in karantene? Kdaj bo po vaši oceni ponovno zasedal Evropski parlament?

Trenutno deluje na daljavo oziroma s pomočjo videokonferenc na ravni političnih skupin, delovnih teles in tudi na ravni plenarnih zasedanj. Gre predvsem za ukrepe vezane na soočanje z epidemijo COVID-19 in pa ukrepe, s katerimi se sproščajo finančna sredstva na ravni EU za ta namen. Delo je seveda okrnjeno, a ne glede na to se parlament trudi v kar največji meri delovati in sprejemati odločitve, ki omogočajo uspešno soočanje z aktualno javnozdravstveno krizo. Se pa vse več pozornosti in tudi razprav, predvsem na ravni političnih skupin, posveča ukrepom potrebnih za ponovni zagon evropskih družb. Zakaj več kot očitno je, da bo potreben obsežen in intenziven sveženj ukrepov in virov za okrevanje in rast evropskega gospodarstva in držav članic. Trenutne omejitve delovanja veljajo do konca meseca aprila, ko se bo ponovno odločalo o teh ukrepih.

2. Precej kritik je bilo na račun odziva EU, predvsem EK na račun pomoči posameznim državam v času najhujše pandemije. Zakaj ni v EU formiran krizni štab, ki bi ga vodil komisar Lenarčič. Skratka, zdi se, da je vsaka država prepuščena sama sebi in reševanju krize po svoje?

Sam se s temi kritikami ne strinjam. Zakaj potrebno se je zavedati, da je zdravstvo še vedno pristojnost držav članic in da so te v preteklosti pogosto zelo odločno zavračale kakršnekoli pobude o enotnih evropskih politikah na tem področju. Spomnimo se samo razprav o skupnih nabavah zdravil na ravni EU. Treba je vedeti, da je kriza, s katero se danes soočamo, presenetila vse države, tako članice EU, kot tudi globalno. Pravzaprav nihče ni bil pripravljen na tovrstni izziv. Realno nihče v EU niti v svetu ni imel potrebnih zalog medicinske opreme in sredstev, da bi se lahko uspešno soočil s tovrstno krizo. Tudi Kitajska ne, ki je bila v času krize ravno tako deležna pomoči drugih držav, tudi pomoči iz EU. Glede na to ni presenetljiva reakcija držav članic, ki so delovale samostojno, vendar pa je Komisija, drugače kot leta 2008, sorazmerno zgodaj odreagirala in začela izvajati koordinacijo, s katero je preprečila razpad dobavnih verig znotraj EU, začela aktivnosti vezane na dobave medicinske in zaščitne opreme ter sprostila dodatna finančna sredstva in vire za soočanje s COVID-19. Poleg tega je ECB sprostila dodatne vire za države članice v višini 750 milijard Evrov. Sedaj Komisija pripravlja še socialni paket vreden 100 milijard EUR za varstvo delovnih mest in skrajševanje delovnega časa. Pripravlja pa še vrsto drugih ukrepov. Gre za sredstva, na katera v tem trenutku računa tudi Slovenija pri soočanju z epidemijo.

3. Ali bi po vaši oceni predvsem zaradi Italije lahko prišlo do ogrozitve evrskega območja oz. do kakšnega izstopa oziroma v najslabšem primeru celo do razpada Evropske Unije?

Sam v tak scenarij ne verjamem in sem prepričan, da se bo znotraj EU našla rešitev, ki bo omogočila okrevanje celotne EU. Moramo se zavedati, da se vse države članice soočajo z neverjetnim gospodarskim izzivom. Ocene za posamezne države članice so različne, a se gibljejo med 7 in več odstotnim padcem BDP-ja. Mnoge države članice so se pri tem znašle še pod valutnim pritiskom in padcem vrednosti njihovih valut. Torej gre za resno gospodarsko krizo, katero bodo države članice lažje in hitreje premagale skupaj kot pa vsaka zase. Tudi ta kriza je opozorila, kaj pomeni nedelovanje skupnega notranjega trga za gospodarsko kondicijo držav članic. Zato verjamem, da se bo na ravni EU oblikoval mehanizem, zelo verjetno sklad za okrevanje in rast po korona krizi, ki bo omogočil državam članicam hitrejše gospodarsko in socialno okrevanje na zanje javnofinančno vzdržen način.

4. Strokovnjaki ocenjujejo, da se je povečal vpliv Kitajske, ki je predvsem glavni dobavitelj medicinske opreme za večino evropskih in ostalih držav. Kako ocenjujete vlogo Rusije predvsem glede pomoči Italiji?

Sam menim, da se Kitajska predvsem zaveda, da lahko postane svet po koncu krize zanjo bistveno kompleksnejši, kot je bil pred tem. Kitajska je bila in še je industrijska baza sveta. In strah Kitajske je, da se bo po krizi začela selitev te industrije nazaj v zahodni svet. Razmišljanja o tem so zelo intenzivna v večini držav članic in v ta kontekst sodi tudi izjava francoskega predsednika Macrona, ki je govoril o nacionalni in evropski industrijski in tehnološki suverenosti. Gre za politiko, ki je že nekaj časa v obtoku v EU pod imenom evropskih industrijskih prvakov. Sedaj se bo ta koncept krepil in širil na več industrijskih panog, kjer mora EU in države članice postati gospodarsko in tehnološko suverene. To pa konkretno pomeni skrajševanje dobaviteljskih verig, selitev delovnih mest in industrije geografsko nazaj na evropski kontinent. V EP in tudi Komisiji že potekajo razprave o tem in o tem, da potrebuje EU prenovljeno industrijsko politiko, ki bo upoštevala novo realnost v svetu. In to bi predstavljalo velik izziv za Kitajsko in njene razvojne načrte.

Rusija je predvsem propagandno izkoristila prostor, ki je nastal zaradi presenečenja nad dimenzijami krize v EU, vendar je bil obseg pomoči, katero je Italija prejela od drugih držav, bistveno večji. Tako so države članice EU kot tudi Nata poslale v Italijo in Španijo medicinske ekipe, opremo in zaščitna sredstva. Več sto pacientov iz Italije in Francije je bilo prepeljano na zdravljenje v Nemčijo in druge evropske države. Zato sam trdim, da je bil odziv in raven solidarnosti med državami EU po začetnem šoku večji in obsežnejši, kot je to morda prepoznano v javnosti. Je pa treba vedeti, da je vsaka kriza tudi čas dezinformacij in manipulacij. Žal tudi ta kriza ni izjema.

5. Kako se bodo po vaši oceni spremenila geostrateška razmerja v svetu po koncu korona krize? Nove pozicije Kitajske, Rusije in kakšna bo po vaši oceni vloga EU po korona krizi? Zdi se namreč, da se nekatere države članice EU “grupirajo” v tako imenovano Višegrajsko skupino vis-a-vis skupine držav ustanoviteljic Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska.

Glede sveta po krizi je trenutno še prezgodaj govoriti, ker še ne vemo niti kdaj se bo akutna faza te krize končala. Glede Kitajske ne smemo pozabiti, da se tudi ona sooča z resnimi posledicami krize, predvsem so vsi njeni ključni izvozni trgi zaprti ali zelo omejeni, saj na njih veljajo ukrepi zoper širjenje epidemije. Tudi nekatere informacije iz same Kitajske opozarjajo na to, da so se ponovno okrepila rivalstva med provincami, pri čemer za zdaj ta vladajoča komunistična partija uspeva miriti. Vprašanje je, ali bo to uspevala tudi ob morebitnem zaostrovanju gospodarskega zastoja in počasnejšem okrevanju. Kar se tiče Rusije so pred njo zelo težki časi, saj se je zgodil zlom naftnega trga, od katerega delovanja je odvisno več kot 50% prilivov zveznega proračuna. Prav tako se že sooča tudi s epidemijo in vprašanje je, kakšne bodo gospodarske in politične posledice za državo.

EU se bo seveda soočala z mnogimi izzivi, a ne glede na vse, državam članicam ni v interesu razpad unije, tudi t.i. višegrajskim državam ne. Predvsem je potrebno poudariti, da stališča držav te skupine niti najmanj niso tako zelo enotna, kot se pri nas želi ustvariti vtis, saj je položaj vsake izmed njih preveč specifičen, da bi lahko delovale enotno in zato tudi ne delujejo enotno. Slovaška je del Euro skupine, medtem ko ostale države niso in že to zelo otežuje oblikovanje kakršnekoli skupne gospodarske politike. Vse te države so razvojno skoraj v celoti odvisne od razvojnih sredstev iz skladov EU, predvsem kohezije. T.i. jedru, ki ga tvori naveza Beneluks, Nemčija in Francija, pa se zaveda, da brez širšega evropskega okvira te države in njihova gospodarstva ne morejo biti globalno uspešna. Bo pa pred EU gotovo velik izziv kako naprej, predvsem, ali in kako krepiti unijo oziroma vzpostaviti novo ravnovesje med unijo in državami članicami. To bo povzročalo precejšnje politične napetosti in pretrese znotraj EU in posameznih državah članicah, a na koncu se bo ta proces nadaljeval, ker so vse ostale alternative za države članice bistveno slabše, kot so znotraj unije. Glede kitajske alternative izkušnje držav, ki so to pot že ubrale jasno, opozarjajo na veliko previdnost pri tem oziroma tudi izkušnje kažejo, da to v resnici ni nikakršna alternativa. Sedaj se je sicer malce pozabilo na Brexit, a s koncem javnozdravstvene krize se bo to vprašanje ponovno vrnilo na dnevni red evropske politike.

6. Nekatere vlade oziroma države so bile predmet kritike iz Bruslja, ker so vlade izkoristile korona krizo za utrjevanje politične oblasti predvsem v obliki nadzora nad državljani? Polemika okoli spremljanja mobitelov, nošenje elektronskih zapestnic, potem madžarska ukinitev parlamenta in vladanje z izvršnimi dekreti… Skratka zdi se, da so nekatere države to izkoristile za povečanje represije, nadzor nad mediji in utrjevanje bolj avtoritarnih modelov vladanja.

Resda so v času krize potrebni ukrepi, ki so izredni glede na siceršnje stanje v družbah, a ne glede na zahtevnost krize morajo biti ti ukrepi nujno sorazmerni, časovno omejeni, uravnoteženi glede na pravice, katere uživajo in do katerih so upravičeni državljani v okviru ustavnega okvira ter uveljavljenih demokratičnih standardov, norm in vrednot. Vse demokratične oblasti morajo, po mojem prepričanju, pri svojem delovanju v teh zahtevnih časih dosledno slediti načelu samoomejevanja. Temu sledi velika večina držav, a so izjeme. Tukaj govorimo predvsem o Madžarski, kjer je potem, ko ni bilo podpore opozicije, parlament podelil vladi neomejen mandat vladanja skozi razglasitev časovno neomejenega izrednega stanja. Četudi ima vladajoča stranka Fidesz dvotretjinsko večino, pa ne glede na to, gre za ukinitev pomembnega načela sorazmerja oziroma t.i. check and balance, med različnimi vejami oblasti. Zato je bila silovita reakcija liberalnih in demokratičnih sil v EU povsem pričakovana in utemeljena. Morda bo kdo rekel, pa saj ni važno, saj ima vladajoča madžarska stranka Fidesz veliko večino. To je res, a to še ne pomeni, da bi tudi s tako večino vsi ukrepi vlade, ki so z vidika demokratičnih norm in standardov, nesprejemljivi, saj posegajo v temeljne svoboščine, kot so svoboda govora, delovanja opozicije itd, bili tudi potrjeni v parlamentu s potrebno večino. Že prvi ukrep vezan na pooblastila lokalnih skupnosti je opozoril, da večina še ne pomeni nujno enotnosti. Ukrepu so se uprli tudi župani, iz vladajoče stranke. Podobnim trendom smo priča tudi na Poljskem in drugih državah. Pri tem pa seveda ne moremo mimo, da gre v naštetih primerih za procese slabitve demokratične ureditve, ki potekajo že dlje časa in da sta navedeni državi že v procesu zaradi kršitve po 7. členu Lizbonske pogodbe.

7. Kako ocenjujete ukrepe slovenske vlade, ki so sovpadali s prevzemom oblasti Janeza Janše. Imate občutek, da so ukrepi kakorkoli odstopali od reakcij ostalih držav, so bili pravočasni ali prepozni? In predvsem, kako ocenjujete kritike na računa bivše vladne garniture Marjana Šarca?

Ocenjujem, da je prejšnja vlada reagirala na krizo glede na priporočila stroke doma in v tujini. Danes se poskuša ustvariti vtis, da je bilo vse prepozno, a dejstva tega ne potrjujejo. Nedvoumno je izbruh, predvsem pa obseg pandemije presenetil vse, tudi mednarodne organizacije in, kot lahko preberemo v medijih, tudi največje strokovnjake na področju epidemiologije in infektologije. Kot vidimo na primeru mnogih držav, tudi uspešnih, je soočanje s to pandemijo nepredvidljivo in povezano z mnogimi tveganji in negotovostmi. Zato je sklepanje zaključkov o vseh ukrepih v tem trenutki preuranjeno in ustvarja nepotrebno dodatno negotovost v javnosti. Tukaj bi si želel predvsem več strokovnih in bistveno manj političnih mnenj. Predvsem pa bi pričakoval od vladajoče koalicije večjo raven preglednosti ukrepov, predvsem pa menim, da je odveč, da se v okvir zakonodajnih predlogov soočanja s posledicami krize t.i. proti-korona paket vključuje zakonske predloge, ki posegajo v temeljne pravice in svoboščine državljanov, kar otežuje in celo onemogoča sprejem ostalih potrebnih in utemeljenih ukrepov. Še posebej s predlogi, ki preveč radikalno in tudi pogosto nepotrebno posegajo v te pravice. To pa nas zopet vrača, k prejšnjemu odgovoru o samoomejevanju oblasti in sorazmernosti ukrepov.

8. Kakšna je vaša ocena glede aktivacije 37.a člena in uporabe vojske na južni meji. Imate občutek, da so v sedanji situaciji problem migranti oziroma migrantska kriza glede na zaprtje evropskih meja?

Sam sem videl predlog vlade kot začasen ukrep, začasen za čas trajanja krize soočanja s COVID-19, da se razbremenijo zmogljivosti policije za delo v notranjosti države, medtem ko Slovenska vojska prevzame del nalog Policije, pod vodstvom in usmerjanjem Policije. Predvsem je potrebno poudariti, da se je Slovenija v preteklosti, npr. lani, soočala z bistveno večjim pritiskom ilegalnih migracij in zaradi tega Slovenska vojska, ki že sedaj podpira delovanje Policije, ni dobila izrednih pooblastil. Ker gre za izredna pooblastila vojski je pričakovano, da so ta časovno in prostorska ter tudi vsebinsko kar se da jasno opredeljena in omejena ter javna. Mislim, da je bil predlog sklepa oziroma dopolnitev predloga sklepa s strani LMŠ utemeljen in konstruktiven. Žal večine ključnih naših predlogov vlada ni sprejela, pri čemer izstopa predvsem nevključevanje pravil delovanja v sam sklep, saj so ta konkretizacija tega, kako bo SV izvajala pooblastila in sodelovala s Policijo pri tem. Tukaj menim, da bi ta morala biti javna in del sklepa, saj ni razloga za kakršnokoli zaupnost. Preseneča tudi vztrajanje na veljavnosti sklepa, saj je veljavnost do konca meseca aprila sorazmeren ukrep glede na varnostne razmere, ki so posledica epidemije. Tudi glede samega poročanja ne vidim razloga, zakaj ne bi poročali odborom DZ RS tedensko, glede na to, da bodo vključeni organi dnevno poročali. Bi pa bilo pogostejše poročanje tudi koristno z vidika graditve zaupanja med institucijami ter mehanizmov ravnovesja med izvršilno in zakonodajno oblastjo ter civilno-vojaških razmerij v tem konkretnem primeru nasploh.

9. Katere države bodo po vaši oceni zmagovalke in katere poraženke v tej korona krizi oziroma katere države so se odzvale pravilno na krizo in katere so zamudile z ukrepi. Predvsem pa, kaj se je po vaši oceni pokazalo v tej krizi v smislu ranljivosti držav, kjer so najbogatejše države z izjemo Nemčije imele velike težave z zdravstvom, z zaščitno opremo. Španija, Italija, pa ne nazadnje ZDA?

Predvsem menim, da resničnih zmagovalcev po tej krizi ne bo. Bojim se da se bodo obstoječa oziroma predkrizna nasprotja v svetu še dodatno zaostrila. Predvsem je veliko vprašanje kako se bosta Kitajska in Rusija odzvali na gospodarske izzive, s katerimi se bosta soočali po krizi. Tukaj je odprtih veliko vprašanj, predvsem pa se sam bojim nadaljnje militarizacije mednarodnih odnosov. EU in države članice so predvsem spoznale nujnost oblikovanja, razvoja in vzdrževanje robustnega in močnega javnega zdravstva. Tudi vloga EU se bo glede vprašanja zdravja in zdravstva, kot kaže okrepila, predvsem skozi oblikovanje strateških rezerv nujne medicinske opreme in sredstev. Ali se bo oblikoval tudi mehanizem skupnega naročanja farmacevtskih izdelkov in zdravil ostaja odprto. Sam pričakujem krepitev in vračanje pomembnih industrijskih sektorjev nazaj v Evropo, pri čemer si sam želim, da to poteka na ravni EU, saj bi tako to krepilo EU in blagostanje vseh prebivalcev oziroma držav članic. Kot rečeno pa bo potrebno znotraj EU oblikovati novo ravnovesje pristojnosti med unijo in državami članicami, ki bo odsevalo novo realnost znotraj unije in tudi v svetu.

10. Kako ocenjujete stališča predvsem Nemčije glede nasprotovanja korona obveznicam in prevzema jamstev s strani bogatejših držav v smislu tako imenovanega solidarnostnega jamstva?

Kot rečeno EU bo tu našla rešitev, morda se ne bo imenovala koronaobveznice, zelo verjetno bo to skupen sklad za katerega bo jamčil proračun EU, skozi MFF (večletni proračunski okvir). Osrednje jabolka spora je, ne toliko pomanjkanje solidarnosti, kot strah nekaterih držav članic, da bi s tem prevzele odgovornost za dolgove, ki so nastali pred izbruhom epidemije. Zato se bo iskalo oziroma se že išče rešitev, ki bo omogočila tudi državam članicam z največjimi javnofinančnimi izzivi dostop do potrebnih finančnih sredstev, s katerimi bodo tudi one lahko zagnale obnovo in rast svojih gospodarstev.