(VIDEO) Ervin Fritz v Dražgošah obračunal z Janezom Janšo, Dimitrijem Ruplom, kritiziral Partijo in njene naslednice, hvalil socialistični režim in pozval k novi revoluciji – “Vladajoči so nam razprodali še zadnje ostanke bank, mnoga najboljša podjetja, letališče, prehranska podjetja. Zapravili so nam celo mineralno vodo Radensko in Donat” – TOPNEWS.si

(VIDEO) Ervin Fritz v Dražgošah obračunal z Janezom Janšo, Dimitrijem Ruplom, kritiziral Partijo in njene naslednice, hvalil socialistični režim in pozval k novi revoluciji – “Vladajoči so nam razprodali še zadnje ostanke bank, mnoga najboljša podjetja, letališče, prehranska podjetja. Zapravili so nam celo mineralno vodo Radensko in Donat”



(VIDEO) Ervin Fritz v Dražgošah obračunal z Janezom Janšo, Dimitrijem Ruplom, kritiziral Partijo in njene naslednice, hvalil socialistični režim in pozval k novi revoluciji – “Vladajoči so nam razprodali še zadnje ostanke bank, mnoga najboljša podjetja, letališče, prehranska podjetja. Zapravili so nam celo mineralno vodo Radensko in Donat”

Govor pesnika Ervina Fritza v Dražgošah bo prav gotovo še v prihodnjih dneh predmet analiz in tudi kritik. Tudi “prijateljskega ognja”, saj ni skoparil s pohvalami na račun stranke Levica, kar ni ostalo neopaženo pri SD-ju. Dejan Židan je po koncu govora tako med drugim dejal:”Jaz si predvsem želim, da ko imamo govore o zgodovini, da jih ne bi zlorabili za propagando posameznih političnih strank. Prav je, da je tukaj čim več političnih strank, ki verjamejo tudi v idejo partizanstva. Zato, ko jaz govorim, pri meni ne boste slišali katera stranka je dobra, katera je slaba. Vsak, ki je prisoten je spoštovan”.

Slovenski delavci so, kot je prepričan pesnik, vse do ustanovitve stranke Levica ostali brez svoje glavne politične opore.

“Ena največjih političnih napak je bila, da se je Zveza komunistov, kakor že je bila brez ogleda in vpliva, razpustila in postala iz revolucionarne stranke socialdemokratska. Tako so slovenski delavci do ustanovitve stranke Levice ostali brez svoje glavne politične opore. Dve desetletji. Zdaj družbeno gibanje za demokratični socializem dela prve, pogumne korake. Politično se je organiziralo, prišlo v parlament. Vidimo ga na delu v parlamentu in ga lahko ocenjujemo po njegovih dejanjih. Mnogi glasujemo zanj,” je med drugim dejal pesnik Fritz.

Spregovoril je o socialističnem režimu in o vseh dobrobitih, ki jih je prinesel ljudstvu, a izpostavil tudi njegove napake. “Ko danes poskušamo podpreti levo družbeno paradigmo, je samoumevno, da je treba radikalni kritiki podvreči ne samo sedanji neoliberalistični, kapitalistični sistem, ampak kritizirati za nazaj tudi socializem in njegove napake,” je izpostavil. Socializem v Jugoslaviji se je tako izrodil, da sta bili ogroženi slovenska nacionalna svoboda in neodvisnost. Iz Jugoslavije je bilo zato treba čim prej izskočiti, a smo se, kot je dejal Fritz, rešili iz slabega v hujše: “Da je sedanja Slovenija uresničenje sanj stoletij in tisočletij, je zgolj govorniško pretiravanje, kajti znameniti osamosvojitelji so z osamosvojitvijo izvedli tudi protirevolucijo, to se pravi restavracijo kapitalizma.”

Tako je vsa družbena lastnina postala plen. “Zdaj dopuščamo razprodajo vsega, kar je bilo ustvarjeno. Dopuščamo svobodo delovanja domačim in tujim grabežljivcem.”

Po kritiki neoliberalizma in partije, pa je Fritz obračunal še z Janezom Janšo in Dimitrijem Ruplom.

“Tovarišice in tovariši, mi, ki smo zbrani na tej spominski slovesnosti, se prav gotovo v veliki meri strinjamo, da je slovensko uporniško svobodnjaštvo iz Druge svetovne vojne, ki se je v novejšem času pokazalo tudi proti velikosrbskemu hegemonizmu in tudi proti politiki Janeza Janša, tista vseljudska volja, na kateri bo slonela bodočnost tega ljudstva. Mi hočemo pravno državo, hočemo, da v tej deželi ljudje živijo od dela in znanja. Tudi od podjetnosti. Mi vztrajamo pri tem, da se tatvina zatre, da se uveljavi učinkovita kontrola – kontrola od spodaj, kot je imel navado reči tovariš Lenin. Mi hočemo, da družba normalno deluje, je med drugim dejal Fritz.

Da je sedanja Slovenija uresničen sen stoletij in tisočletij, je zgolj pretiravanje. Kajti znameniti osamosvojitelji so z osamosvojitvijo izvedli tudi protirevolucijo, to se pravi, restavracijo kapitalizma. Ti, znameniti demokrati za to niso nikogar vprašali. Z banalnim skupščinskim postopkom so prekvalificirali našo družbeno lastnino v ne-našo, državno last, to se pravi, neodtujljivo last ljudstva v odtujljivo državno last in vsa družbena lastnina je postala plen. Ljudje se s tem ne morejo sprijazniti. V pismih bralcev se ne nehajo spraševati.

Fritz se je dotaknil tudi povojnih pobojev in jih označil za napako: “Pri nacističnih zavojevalcih ni bilo nič viteškega, samo brutalno prisiljevanje vsega prebivalstva, samo brutalno, neusmiljeno nasilje. In tako ali še huje so ravnale njegove pomožne, plačane policijske sile, slovenski kvizlingi. Kljub temu je prav, da partizanska stran povojne poboje teh zavojevalčevih pomožnih policijskih sil obžaluje.” Povojne poboje je Fritz označil kot napako.

“Tudi tu v Dražgošah vsako leto ob spominu na boj in žrtve slavimo človečnost NOB in z njim povezane ljudske revolucije. Ko so partizani maja 1945 osvobodili deželo, je nastalo obdobje, ki je vasem in mestom, opustošenim v vojni, odpiralo široke možnosti za razmah narodnega življenja in za emancipacijo delovnih ljudi. Nastopil je socializem, nekateri pravijo, da totalitarizem in vsiljen družbeni red. Prav. A, kaj so nam takrat vsilili komunisti? Vsilili so podružbljanje privatnih bank in podjetji, nacionalizacijo sovražnega premoženja veleposestev, fevdalne posesti. Vsilili so splošno volilno pravico, enake pravice za ženske, civilno poroko, planirano nacionalno ekonomijo, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, brezplačno šolanje za vse, kulturo in prosveto za ljudstvo, knjige, domačo literaturo in (aplavz potihne) načrtno prevajano najpomembnejšo svetovno literaturo, množično športno življenje. Niso pozabili niti na pionirsko železnico, da bi se mladi rod seznanil z najnaprednejšimi tehničnimi dosežki, ki jih je ljudska oblast v tistih okoliščinah lahko priskrbela.

Vse to dandanes nekaterim družbenim silam vzbuja gnus in odpor. Svoboda naroda in pridobitve socialistične revolucije menda niso bile tisto pravo. Najde se celo kak bivši član Partije, Dimitrij Rupel, ki je lani objavil zanj pomembne datume v Zgodovini Slovencev in v letu 1945 ni niti omenil zmage nad zavojevalskim fašizmom in nacizmom. Ta, zanj ni bila pomembna. Seveda pa je dal na svoj seznam povojne poboje kvizlinških sil.

Ja, grdi komunisti, grdi partizani so jih menda vse vprek pobili. Niso jim sodili in jim niso privoščili groba. Ampak, kdo je začel? In kdo je bil na strani teh, ki so prihrumeli v deželo in takoj začeli s hudodelskimi represalijami, požiganjem vasi, množičnim izganjanjem prebivalstva, množičnim streljanjem talcev in komaj predstavljivo, a grozljivo resnično namero, da izbrišejo ves naš narod. (aplavz) Nacistični zavojevalci so povsod kamor so prišli, tudi tukaj v Dražgoše (aplavz potihne) streljali talce. Že dolgo ni nihče povedal, da svojim žrtvam niso sodili in jim niso privoščili groba. Ustreljene v Celju in Mariboru so vozili v krematorij v Gradcu, jih zažgali in neznano kje raztrosili”.

V nadaljevanju objavljamo govor pesnika Ervina Fitza v celoti:

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši!

Spomin na epopejo, ki se je tukaj v Dražgošah dogajala v začetku januarja 1942, nas vsako leto množično zgrne na spominsko slovesnost sem gor, da bi se spomnili upornosti in svobodoljubja našega naroda, naših ljudi, naših prednikov.

Mineva pač že 78 let od slavnega in tragičnega boja, ki so ga partizani bojevali na teh strminah in v tej vasi. 78 let je mnogo let, le še redki so med nami, ki so se borili v Narodno-osvobodilnem boju in revoluciji in sami doživeli težke, vojne čase. Bili so veliki časi in moramo se jih spominjati.

Pozdravljeni torej, na tej Slovesnosti, drage tovarišice in dragi tovariši, borci in borke, Dražgošanke in Dražgošani, zlasti pa vsi mladi, ki ste tukaj z nami.

Tu so naši prapori, tu je veličasten spomenik veličastnemu boju, tu slišimo, vsako leto, naše partizanske pesmi, ki so navdihovale borce za svobodo. Partizanska umetnost, zlasti pesmi, ki so bile najbolj priljubljene, so še vedno nekaj čudežnega. So veseli veter, so kri v plamenih. Partizanska umetnost je Partizanstvo povzdigovala v kulturni boj. Kulturniki in umetniki, pesniki in likovniki, glasbeniki in gledališčniki so v nemogočih razmerah ustvarjali dela, ki pa še vedno sodijo v vrh slovenske umetniške ustvarjalnosti. Mnogi umetniki so v bojih umrli, več kot 40 pisateljev in pesnikov.

Zdaj živimo v času, ko nam o NOB neposredno priča skoraj samo še ta umetnost. Ni čudno, da sodobni nasprotniki v svoji splošni popravljalnici zgodovine odrivajo in zamolčujejo to, našo čudovito dediščino.

Tovarišice in tovarišici v slovenski literaturi bi težko našli svetlejše verze, kot je Kajuhov verz, napisan njegovemu dekletu:

»In ker te ljubim, prav zato sem stisnil pest še bolj krepko.«

Ta izpoved ljubezni je še vedno prelep simbol Partizanstva. Kako drugačen je ta stih od najbolj slavnega stiha, ki se je oglašal iz druge strani bojne črte, stih, ki ga nekateri tako častijo in ki se glasi:
»Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.« Stih, klavrno zazrt v estetiko smrti.

Tovarišice in tovariši, moja pesniška generacija je še lahko tovariševala s partizanskimi pesniki, a lani se je v visoki starosti poslovil še najmlajši med njimi.

Ciril Zlobec. Bili so nepozabna pesniška četa.

Matej Bor, ki je po osvoboditvi, med drugim, prepričal vodilne tovariše, naj na Soško polje nikar ne naseljujejo 50. 000 Albancev in Grkov.

Edvard Kocbek, ki je rad mlajšim kolegom, ki so si upali kaj reči, po kurirki pošiljal pozdravne dopisnice.
Vitomil Zupan, ki je rad govoril o visokem morju in se nikoli ni hvalil ne s svojim partizanstvom, ne z literaturo, ne s svojim krivičnim povojnim zaporom.

France Kosmač, ki je na vprašanje, kako mu je bilo, ko je na pohodu 14. Divizije na Štajersko nadomestil padlega Kajuha odgovoril, da je gazil po snegu do pasu, kot vsi drugi. Nosil mitraljez in ranjence in upal, da bo doživel svobodo.

Na naših srečanjih vsako leto tudi tukaj odmevata njegovi pesmi: Hej, tovariši in Kdo pa so ti mladi fantje.
Z ljubeznivim pesnikom Minattijem sem prijateljeval. Ko smo ga vprašali, ali se je poznal s pesnikom Francetom Balantičem, je rekel, da je njegove pesmi bral že pred vojno. Srečal pa ga ni nikoli, ker žal nista bila v isti brigadi.

Vojni čas se zrcali v pesmih mnogih pesnikov. Najžlahtnejši Oton Zupančič je napisal pesem Pojte za menoj, Veš poet svoj dolg, prvi pesniški poziv na upor in ohranjenih je tudi deset tisoče verzov, ki so jih pisali trpeči moški in zlasti ženske, ki se niso šteli za umetnike.

Zavojevalske vojske so pač povsod, tako kot tu v Dražgošah ravnale z našimi ljudmi okrutno, pravzaprav komaj predstavljivo. Prikorakale so v našo deželo in tu vzpostavile neprikrito hudodelsko ureditev, ki ne šteje množično uničenih posameznih življenj, saj so prišle z namenom, da izbrišejo s sveta Narod, prebivalstvo.

Tisti čas je bil težak. V okrutnih razmerah je vsaka misel na upor pravzaprav mejila na brezupno norost. Toda, samo mirno čakanje na usodo, ki so jo Slovencem namenili zavojevalci, je bilo še bolj nerazumno in tako upora niso mogle streti nobene, še tako okrutne represalije. In upor se je zaključil z zmago.

Tako partizanska generacija in njen boj pomenita tudi za današnje generacije zgled človečnosti in navdih v prizadevanjih za narodni obstanek in človeka vredno življenje. Tudi tu, v Dražgošah vsako leto ob spominu na boj in žrtve, slavimo človečnost NOB in z njim povezane ljudske revolucije.

Ko so partizani maja, 1945 osvobodili deželo, je nastalo obdobje, ki je vasem in mestom opustošenim v vojni odpiralo široke možnosti za razmah narodnega življenja in za emancipacijo delovnih ljudi. Nastopil je socializem, nekateri pravijo, da totalitarizem in vsiljen družbeni red. Prav. A, kaj so nam takrat vsilili komunisti? Vsilili so podružbljanje privatnih bank in podjetji, nacionalizacijo sovražnega premoženja veleposestev, fevdalne posesti. Vsilili so splošno volilno pravico, enake pravice za ženske, civilno poroko, planirano nacionalno ekonomijo (aplavz), socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (aplavz še traja), brezplačno šolanje za vse, kulturo in prosveto za ljudstvo, knjige, domačo literaturo in (aplavz potihne) načrtno prevajano najpomembnejšo svetovno literaturo, množično športno življenje. Niso pozabili niti na pionirsko železnico, da bi se mladi rod seznanil z najnaprednejšimi tehničnimi dosežki, ki jih je ljudska oblast v tistih okoliščinah lahko priskrbela.

Vse to, dandanes nekaterim družbenim silam vzbuja gnus in odpor. Svoboda naroda in pridobitve socialistične revolucije, menda, niso bile tisto pravo. Najde se celo kak bivši član Partije, Dimitrij Rupel, ki je lani objavil zanj pomembne datume v Zgodovini Slovencev in v letu 1945 ni niti omenil zmage nad zavojevalskim fašizmom in nacizmom. Ta, zanj ni bila pomembna. Seveda pa je dal na svoj seznam povojne poboje kvizlinških sil.

Ja, grdi komunisti, grdi partizani so jih menda vse vprek pobili. Niso jim sodili in jim niso privoščili groba. Ampak, kdo je začel? In kdo je bil na strani teh, ki so prihrumeli v deželo in takoj začeli s hudodelskimi represalijami, požiganjem vasi, množičnim izganjanjem prebivalstva, množičnim streljanjem talcev in komaj predstavljivo, a grozljivo resnično namero, da izbrišejo ves naš narod. (aplavz)

Nacistični zavojevalci so povsod kamor so prišli, tudi tukaj v Dražgošah, (aplavz potihne) streljali talce. Že dolgo ni nihče povedal, da svojim žrtvam niso sodili in jim niso privoščili groba. Ustreljene v Celju in Mariboru so vozili v krematorij v Gradcu, jih zažgali in neznano kje raztrosili. Med njimi je bil moj oče, Pepi Fritz ustreljen s stodvainštiridesetimi drugimi trpini in trpinkami v sodnijskih zaporih v Mariboru. To je bila skupina, ki je smela pred smrtjo napisati poslovilno pismo. Ta pisma so se ohranila in so natisnjena v debeli knjigi. Niti v enem pismu ni obžalovanja, ne kesanja. Niti z eno besedo niso omenili, da jim je žal umreti. Tega veselja zavojevalcem niso privoščili. (aplavz)

Da bi se slovenski jezik, naša mila govorica, ohranil je mnogo razlogov. Eden od teh bi bili (aplavz potihne)ti talci. Pisci zadnjih pisem si zaslužijo, da bi še njihovi pozni potomci prebirali njihova zadnja sporočila v jeziku v katerem so, do zadnjega diha prezirali smrt. (aplavz)

Pri nacističnih zavojevalcih ni bilo (aplavz potihne) nič viteškega. Samo brutalno preseljevanje vsega prebivalstva, samo brutalno neusmiljeno nasilje.

In tako ali še huje so ravnale njegove pomožne, plačane policijske sile – slovenski kvizlingi.

Kljub temu je prav, da partizanska stran povojne poboje teh zavojevalčevih pomožnih policijskih sil obžaluje. Ti poboji niso bili samo dejanje nevredno humanističnega gibanja, bili so še nekaj hujšega. Bili so napaka.

Tovarišice in tovariši, socializem v Sloveniji, še bolj pa v ostali Jugoslaviji, je začel svojo kariero v zaostali, obubožani, pa še od strašne vojne razdejani, lačni, izkrvaveli deželi, kjer je bilo v izobilju samo do neba nakopičenega sovraštva in čez vsako mero polno pričakovanj in iluzij o svetli bodočnosti. Socialistične sile, ki so z neizmernimi žrtvami sicer zmagale, so bile s svojo vizijo naslonjeno na edini zgled, ki je obstajal, na Sovjetsko Zvezo, tako šibke, da so lahko vodile obnovo dežele in izgradnjo nove družbe samo z naj bolj brezobzirno mobilizacijo svojih sil. Zato je bila enotnost socialistične akcije ves čas socializma glavni družbeni imperativ.

Izgubiti ene same volitve je bilo nedojemljivo. Strah za usodo socializma je bil močan razlog za to, da je ostala demokracija v deželi ves čas rudimentarna.

Enotnost akcije je narekovala mnoge omejitve, recimo, zelo kontrolirano svobodo izražanja. Narekovala je osovraženi kult osebnosti vodilnih tovarišev. Narekovala je tudi nadaljnje napake, recimo, zapiranje domnevnih izdajalski stalinistov na Goli otok. Strah pred polaganjem računov za povojne poboje, pa je vodilnim tovarišem še krepil strah pred izgubo oblasti.

Iz nezaupanja do ljudi je nastalo tudi okrnjeno samoupravljanje, ki ga delavci, po negativnih izkušnjah, niso več jemali resno.

In, ko so osamosvojitelji v Deželi sprevrgli družbeni sistem v kapitalizem, delavci samoupravljanja niso branili. To je bil zgodovinski poraz Socializma.

Ko dandanes poskušamo podpreti levo družbeno paradigmo, je samoumevno, da je treba radikalni kritiki podvreči ne samo sedanji, neoliberalistični-kapitalistični sistem, ampak kritizirati za nazaj tudi socializem in njegove napake.

Socializem v Jugoslaviji se je tako pohabil, tako veliko-državno in nacionalistično izrodil, da sta bili v Jugoslaviji ogroženi tudi slovenska nacionalna svoboda in neodvisnost. V Jugoslaviji nam ni ostalo več ostati. Iz Jugoslavije je bilo treba čimprej izskočiti. Zasilni izhod se nam je brez velikih žrtev posrečil. Za druge jugoslovanske narode žal mnogo manj, kot za Slovence. A tudi mi smo se rešili iz slabega v hujše.

Da je sedanja Slovenija uresničena sanja stoletji in tisočletji, je zgolj pretiravanje. (aplavz) Kajti znameniti osamosvojitelji so z osamosvojitvijo izvedli tudi protirevolucijo, to se pravi, restavracijo kapitalizma.

Ti, znameniti demokrati za to niso nikogar vprašali. Z banalnim skupščinskim postopkom so prekvalificirali našo družbeno lastnino v ne-našo, državno last, to se pravi, neodtujljivo last ljudstva v odtujljivo državno last in vsa družbena lastnina je postala plen.

Ljudje se s tem ne morejo sprijazniti. V pismih bralcev se ne nehajo obtožbe teh dejanj, kajti zdaj dopuščamo, da razpolagajo z vsem, kar je bilo ustvarjeno.

Dopuščamo svobodo delovanja domačim in tujim grabežljivcem. Politične odločitve nam narekujejo drugi. Volilne programe nam narekujejo tuji centri moči. O državnih proračunih se odloča zunaj države.

Vladajoči so nam razprodali še zadnje ostanke bank, mnoga najboljša podjetja, letališče, prehranska podjetja. Zapravili so nam celo mineralno vodo Radensko in Donat. (zgražanje prevzame aplavz)

Delavci, socialistični samoupravljavci so zdaj postali delojemalci (aplavz potihne), prisiljeni v mezdne odnose.

Znamenita, cinična Gospodarska zbornica narekuje deželi svoj svetovni nazor, ki ga zaobjema en sam pojem: biznis.

Ena največjih političnih napak je bila, da se je Zveza komunistov, kakor že je bila brez ogleda in vpliva, razpustila in postala iz revolucionarne stranke social-demokratska. (navdušenje, aplavz) Tako so slovenski delavci do ustanovitve stranke Levice ostali brez svoje glavne politične opore. (med aplavzom kriki) Dve desetletji. Zdaj družbeno gibanje za demokratični socializem dela prve, pogumne korake. (aplavz potihne)Politično se je organiziralo, prišlo v parlament. Vidimo ga na delu v parlamentu in ga lahko ocenjujemo po njegovih dejanjih. Mnogi glasujemo zanj.

Tovarišice in tovariši, mi, ki smo zbrani na tej, spominski slovesnosti se prav gotovo v veliki meri strinjamo, da je slovensko uporniško svobodnjaštvo iz druge svetovne vojne, ki se je v novejšem času pokazalo tudi proti velikosrbskemu hegemonizmu in tudi proti politiki Janeza Janša, (žvižgi) tista vseljudska volja na kateri bo slonela bodočnost tega ljudstva.

Mi hočemo pravno državo, hočemo, da v tej deželi ljudje živijo od dela in znanja. Tudi od podjetnosti. Mi vztrajamo pri tem, da se tatvina zatre, da se uveljavi učinkovita kontrola – kontrola od spodaj, kot je imel navado reči tovariš Lenin. Mi hočemo, da družba normalno deluje.

Tako se sprašujemo, kdo nam je vsilil dogmo, da so zasebni interesi nedotakljivi? Kdo nam je vsilil življenje v katerem se toliko ljudi neznosno otepa z revščino? Slovenci visoko cenimo solidarnost in enakost in veliko nam je do tega, da lahko delamo, da se naši otroci lahko izobražujejo, da za pošteno delo in pošteno izobrazbo in znanje, tudi pošteno zaslužimo. Zato zahtevamo državo, ki nam bo zagotavljala človeka vredno življenje. (navdušenje, aplavz)

Zasebna, tržna ekonomija, gospodarstvo, ki diktira državnim oblastem sumljive zakone (aplavz potihne), oblasti, ki gojijo sistemsko korupcijo, ki so razprodale nacionalno bogastvo, nekdaj skupno last, in ki hlapčujejo tujim interesom in interesom bogatih, oblasti, ki drvijo v fašizacijo, ne morejo več zagotavljati ljudske blaginje.

Naša gesla so: Podružbljena proizvodnja in družbena praksa, Socialna skladnost, Enakost, Varnost, Zaščita okolja, Znanost, Kultura (navdušenje, aplavz).

Dovolite … mi … da vam, … ker sem pesnik, za konec povem pesem(aplavz potihne), ki jo mečem v obraz tistim, ki jih danes ni tukaj, med nami, ker jim ni za naše interese.
Pesem ima naslov EPP kantata.

NAŠ EKONOMSKO PROPAGANDNI PROGRAM
PRIHAJA DANES K VAM.
KDOR HOČE POSLUŠATI, LAHKO ČUJE.
OD KAR IMAMO BURŽUJE,
NAM JE HUJE.
S PODJETJI VRED NAS KAPITAL PRODAJA IN KUPUJE, (cerkveni zvonovi)
TO NAS PONIŽUJE.
KOT ONI, ZAČENJAMO SVOJ POHOD Z REKLAMO,
PRI NJIH SMO SE UČILI IN ZNAMO.

KOT Z ŽIVINO Z NAMI RAVNAJO,
TRDO DELAMO, POLAGAJO NAM PIČLO KRAJO. KLAJO.
NE GANEJO JIH SOLZE. ČE NAM KDAJ KAJ MALEGA PRIDODAJO,
NAM PRIDODAJO, KER KRAVA PRI GOBCU MOLZE.
NAŠE REKLAME BODO KOT NJIHOVE, BREZ MANIR,
KOT ONI NAS, JIH BOMO SPRAVILI V DUŠNI MIR.
ZLEZLI JIM BOMO V PIŽAMO.
NIKAMOR NE BODO MOGLI ZBEŽATI PRED NAŠO REKLAMO.

GOSPODJE LJUBEZNIVI, KI DRŽITE ZA VRAT DOMOVINO,
TOTALNO STE POGREŠLJIVI, SKUPAJ S PRIVATNO LASTNINO. (močan aplavz)
GOSPODJE SPOČETNIKI ZNANE DIREKTIVE, (aplavz potihne)
DA JE TREBA STROŠKE DELA PREPOLOVITI,
POL DELAVCEV ODPUSTITI,
DRUGIM PA NJIHOVO DELO NALOŽITI.
IMAMO VAS ZA ABSOLUTNO POGREŠLJIVE.

CELO OBCESTNE PANOJE
BOMO VKLJUČILI V RAZREDNE BOJE.
NANJE BOMO PISALI SVOJE SRBORITE
IN PREROŠKE GRAFITE.
PLEVEL SE IZRUJE,
BURŽUJE SE SEZUJE.
IZ VSEH KOTOV BOMO NANJE PREŽALI,
KAMOR BODO POGLEDALI, BODO BRALI:
VI, KI STE Z UZAKONJENO TATVINO
OLASTNINILI SKUPNO LASTNINO,
ČE SE UPIRATE, ŠE TAKO OBUPNO
SKUPNO BO SPET SKUPNO.

V MALE MOŽGANE JIH BOMO Z REKLAMO, (aplavz)
PRI NJIH SMO SE UČILI IN ZNAMO. (aplavz potihne)

MENEDŽERJI, LASTNIKI BANK IN PODJETJI,
POSVETITE SE VODENJU IN UKAZOVANJU,
PODJETJA IN BANKE MORAJO BITI V VOZNEM STANJU,
KO JIH SPET PREVZAMEJO DELAVSKI SVETI. (Bravo, aplavz)

NAVELIČANI SMO SE PISKATI TANKO, (aplavz potihne)
TU SMO, POD SVOJO RDEČO ZASTAVO,
TU SMO IN TVORIMO NEPREGLEDNO RDEČO STRANKO.

UVEDLI BOMO RDEČO DRŽAVO,
RDEČO SAMOUPRAVO.
UVEDLI BOMO SAMOSPOŠTOVANJE,
VZDIGNJENO GLAVO IN BLAGOSTANJE.

VSI, VSI, KI ŽIVITE V KLOAKI,
LE V KUP Z NAMI,
Z NAMI OBUBOŽANA VAS,
Z NAMI ŠTUDENTJE, PROFESORJI,
PESNIKI, STROKOVNJAKI,
PRIHAJA NAŠ ČAS!¨

IZ NAŠE NESREČE VSAKDANJE,
PREŽIJO NA SVET NAŠE SANJE.
SPREMENILE SE BODO V DEJANJE.

ZDRUŽIMO SVOJE SILE SOLIDARNO,
SOLIDARNO BOMO STALI IN OBSTALI.
MALTRETIRATI NAS, BO POSTALO NEVARNO,
VLADAJOČI, GLEJTE, KAKO BOSTE Z NAMI RAVNALI.
(aplavz)

S tem zaključujem svoj govor. Hvala! (bučen aplavz, vzkliki)

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)