Spomenka in Tine Hribar: Potrebujemo nov družbeni dogovor, ki naj ga pripravi Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Potrebujemo nov družbeni dogovor o tem, kako bomo živeli normalno in človeško danes in v prihodnosti, sta ob 29. obletnici plebiscita za TV Slovenija povedala Spomenka in Tine Hribar, ki je prepričan, da moramo po 30-ih letih stopiti na pot sprave, saj lahko kot nacija preživimo le, če bomo sposobni preživeti nasprotja in razcep v slovenskem narodu. Pri tem pa mora pobudo prevzeti Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Spomenka Hribar je bila na prvih demokratičnih volitvah izvoljena na listi Slovenske demokratične zveze in bila vodja njenega poslanskega kluba. Aktivno je sodelovala pri slovenskih osamosvojitvenih dejanjih. Na naslednjih volitvah leta 1992 ni več kandidirala za poslanko ter tako zapustila področje neposredne praktične politike.

Prelomni dogodek v njenem intelektualnem (in političnem) smislu je njen esej Krivda in greh, v katerem je na podlagi intervjuja, ki ga je Edvard Kocbek dal Borisu Pahorju (objavljen v tržaški reviji Zaliv, ponatisnjen pa je bil v Naših razgledih 9. maja 1975), problematizirala ravnanje revolucije med vojno in po njej, posebej povojne likvidacije iz Avstrije vrnjenih kolaborantov z okupatorji med vojno in civilistov. Zaradi njenega eseja je bil Kocbekov zbornik več kot dve leti v »bunkerju« in je lahko izšel šele l. 1987. Esej je vzbudil veliko nasprotovanje takratne oblasti, zaradi njega je bila tudi izključena iz Zveze komunistov. V eseju je namreč zahtevala pietetno obravnavo vseh mrtvih, tudi po vojni likvidiranih domobrancev in drugih kolaborantov ter civilistov, postavitev skupnega spomenika vsem vojnim in povojnim žrtvam (oliki obeliska z napisom: »Umrli za domovino«). V slovenski politični in družbeni prostor je zasadila idejo narodne sprave, saj je nesmisel, da se še naprej obnašamo po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam!« – in s tem še kar nadaljujemo medsebojno sovraštvo iz II. svetovne vojne.

“Imeli smo priložnost stopiti skupaj tako kot smo pri plebiscitu in začeti nov začetek, se pravi s sodelovanjem brez sovraštva. Mislim pa, da nas to še zmeraj čaka. Se pravi nov družbeni dogovor o tem, kako bomo živeli, da bomo živeli normalno in človeško,” je za TV Slovenija dejala Hribarjeva.
Tine Hribar pa je ob pogledu nazaj dejal: “Ko gledamo nazaj na začetek Demosa, je bilo pa njegovo načelo: kdor ni proti nam, je za nas. To pa zahteva povezovanje. Ko pa smo prišli do osamosvojitve, je pa že zavladalo načelo, se pravi, kdor ni z nami, je proti nam in se je znotraj Demosa začel neke vrste razkroj oziroma razcep. Mislim, da je zdaj prišel do svojega konca, ker se je izkazal kot politično neučinkovit in zato smo spet pred takšno situacijo seveda na popolnoma novih osnovah, kot smo bili pred 30-imi leti,” je me drugim v intervjuju dejal Tine Hribar.

Tine Hribar je 1980 napisal pobudo za ustanovitev Nove revije. Dve leti so trajali siloviti napadi nanjo in njen program, tako s strani starolevičarjev kot mladolevičarjev, potem pa je bila komunistična oblast že tako oslabljena, da je dopustila izdajo prve številke, torej leta 1982. Hribar je postal glavni in odgovorni urednik. Ko je začutil, da ga zaradi »ogrožanja revolucije« oblast že stiska za vrat, je naredil tako kot pri Tribuni: tik pred razrešitvijo je leta 1983 sam odstopil in tako poskrbel za nadaljnje izhajanje revije še ob pravem času, saj je iz dokumentacije Omerzove knjige Veliki in dolgi pohod Nove revije (2015) razvidno, da je republiški tožilec v skoraj vsaki izdani številki izpostavil članek, na podlagi katerega bi Hribarja lahko zaprli, revijo pa ukinili.

Na novo Hribarjevo pobudo je leta 1986 uredništvo začelo oblikovati številko, ki je dobila naslov Prispevki za slovenski nacionalni program in je kot 57. številka Nove revije izšla 1987. Tokrat silovitih napadov ni organiziral le slovenski partijski vrh, ampak tudi jugoslovanski, skupaj z zveznimi pravosodnimi organi. Državni tožilec SFRJ je zahteval sodni proces, na katerem bi sodili Jožetu Pučniku, Ivanu Urbančiču, Marjanu Rožancu, Spomenki Hribar in Tinetu Hribarju. Pri vsem skupaj je šlo tudi za vzdržljivost v tekmi s časom. Zato sta Hribar in Pučnik takoj pripravila protiudarec s predlogom o oblikovanju »nove«, natančneje, prve prave slovenske ustave. To se je zgodilo že spomladi 1988; Igor Bavčar in Janez Janša sta v Časopisu za kritiko znanosti (pri Novi reviji je bilo to preveč tvegano) objavila “Pisateljsko ustavo”, tj. Teze za Ustavo Republike Slovenije. Oblast je, tudi zaradi takšne povezave novolevičarske revije in novorevijaške meščanske desnice, nemudoma 31. maja 1988 aretirala Janeza Janšo.

“Temelj novega družbenega dogovora mora biti tako kot pri Novi Reviji filozofsko ovit, na podlagi znanstvene analize in umetniške srčnosti. In mislim, da se to prebuja: Zvon po obrambi slovenstva je ravno tako prišel pred kakšnim letom iz SAZU. Tu lahko preživimo samo, če smo sposobni preseči ta nasprotja, ta razcep v slovenskem narodu”, je po treh desetletjih slovenske državnosti prepričan Hribar.

“Mi smo si že kar veliko zapravili in jaz se bojim, če bo ta gospodarska erozija šla naprej, da bomo nekega dne ostali brez brez svojega gospodarstva in potem bomo hitro ostali tudi brez svoje države,” pa je prepričana Spomenka Hribar.

SAZU ima sicer vsaj po nekaterih ocenah že sedaj velik vpliv na dogajanje v Sloveniji, zato ne preseneča poziv zakoncev Hribar, da nov družbeni dogovor ali družbeno pogodbo pripravi prav Slovenska akademija znanosti in umetnosti.