Igor Bavčar: “Nočem biti zapisan v zgodovini kot propadli tajkun” – Igor Bavčar za Dnevnik o Jankoviću, Janši in o tem, da se pri nas “sodi po pričakovanjih, ne po pravu”

Od velikega intervjuja v Dnevniku z Igorjem Bavčarjem lahko te dni prebiramo le izjavo o tem, kaj mu je Janez Janša rekel, ko je odhajal v zapor: “Ko sem odhajal v zapor, mi je Janez Janša rekel, da se je on v zaporu naspal in da je prebral knjige, ki jih najbrž ne bi nikoli. Človek se v zaporu umiri. Veliko berem, razmišljam in pišem o Sloveniji, svetu, zgodovini in svoji kazenski zadevi. Prizadevam si, da dokažem svojo nedolžnost”.

Vendar podrobnejše prebiranje intervjuja, daje bolj kompleksno sliko ne samo o odnosu med Janšo in Bavčarjem, kjer slednji odkrito priznava, da sta prišla v navzkrižje, ko se je začel spopad za Petrol. Moj prvi spopad s politiko je bil spopad z Janševo vlado zaradi Petrola. Spomnite se, ko je Lukoil želel prevzeti Petrol in njegova vlada je bila za. Mi smo bili proti temu, ker smo vedeli, da je to konec za Istrabenzovo energetiko. Takrat smo se odločili, da lastniško vstopimo v Petrol. In takrat smo se prvič spopadli s politiko. Nikomur v slovenski politiki ni ustrezalo, da bi bili močni”.

Bavčar priznava tudi svoj del krivde za propad Istrabenza. Hkrati pa kaže na to, da so na pogorišču Istrabenza danes nastali novi tajkuni od Emila Tedeschia, Miodraga Kostića do Marjana Batagelja in mnogih drugih novodobnih domačih in tujih tajkunov, ki se danes “pasejo” po Istrabenzovem premoženju. Sam pravi, da nikoli ni bil materialist: “Nikoli nisem bil velik materialist, kakorkoli to čudno zveni. Vse, kar sem imel, a nimam več, sem dobil prej, preden je prišlo do tega posla. Niti ene stvari si nisem kupil iz tega denarja. Zame je bil ta denar sredstvo za konsolidacijo sistema Istrabenz…”

Na ugotovitev novinarja, da 21 milijonov ni majhen denar, Bavčar pravi: “Več kot 14 milijonov je šlo bankam za kredite družbe FB Investicije. Ostalo je šlo k borznoposredniški hiši Poteza za nakup družbe FB Investicije, kar je še ostalo, sta vzela davčna uprava in Korsika. Hčeri sem – rad jo imam – ob tem nakazal 200.000 evrov, za stanovanje. Na Notranjskem sem kupil neke njive, ki bi jih tudi brez tega denarja, okoli 20 tisoč so bile, in nič drugega. Vse iz enega samega računa pri NLB, edinega, ki sem ga imel. In to naj bi bilo pranje denarja?!”.

Igor Bavčar, notranji minister v času osamosvojitvene vlade, pred tem predsednik Odbora JBTZ in kasneje minister v Drnovškovi vladi, je bil včasih vpliven človek, ko so vsi hoteli biti njegovi prijatelji, zavezniki. Na vprašanje, kdo od teh je to ostal še danes pravi: “Eno od mojih največjih presenečenj v teh dveh letih so ljudje, ki me obiskujejo. Mnogih nisem
pričakoval. Imam obširen seznam obiskovalcev, na njem je okoli 40 ljudi, sorodnikov sem ne štejem. To so poslovneži, politiki, kulturniki, mnoge med njimi sem tu videl po zelo dolgem času”.

Med njegovimi obiskovalci pa vsekakor ni Zorana Jankovića, ki mu je Bavčar namenil dobršen intervjuja, saj Jankoviću pripisuje dobršen del krivde oziroma ga celo krivi za to, da je pristal v zaporu. Ne glede na to pa Bavčar Jankoviću želi isto kot sebi. Da se mu pravično sodi.

Objavljamo nekaj najbolj zanimivih odgovorov na vprašanja, ki jih je Igorju Bavčarju v zaporu na Dobu postavil urednik Dnevnika Miran Lesjak:

Nekdanji šef Primorja Dušan Črnigoj si je med zaporom čas krajšal z delom v knjižnici, nekdanji predsednik uprave Luke Koper Robert Časar je delal v zaporniški kuhinji. Kaj v zaporu počne Igor Bavčar?
—
Zapor je zadeva, ki ima več ravni. Na pretek imam tega, česar nikoli v življenju nisem imel – časa. Ko sem odhajal v zapor, mi je Janez Janša rekel, da se je on v zaporu naspal in da je prebral knjige, ki jih najbrž ne bi nikoli. Človek se v zaporu umiri. Veliko berem, razmišljam in pišem o Sloveniji, svetu, zgodovini in svoji kazenski zadevi. Prizadevam si, da dokažem svojo nedolžnost. V tem času sem objavil preko 200 strani tekstov, tudi v slovenskih medijih, pri vas sicer ne, ker nisem mogel. Delam tudi druge stvari. Z znanim slovenskim mizarjem, ki ga je usoda dala v zapor, in še z enim kolegom, obnavljamo star zapravljivček; pripadal je družini, ki je bila do leta 1942 lastnica posestva Dob, ob napadu partizanov pa so bili pobiti. To delo je zanimivo, na dan mi vzame kakšne štiri ure časa. V zaporu so sicer enaki ljudje kot so zunaj. Nekaj je krasnih ljudi, nekaj takih, ki se jim raje izogneš in nekaj takih, ki svoje komplekse zdravijo na drugih.
—
Spet pripovedujete zgodbo o zarotah.
—
To so dejstva, ki jih je mogoče dokazati! Jaz ne govorim o tem, da je Kučan sedel pri Spodnjem Kirnu in naročal, kaj naj se dela, ne govorim, da so se tam zmenili, koliko let moram dobiti ali kaj takega. Tega ne trdim! Me je pa ovadil Zoran Janković, kar je že samo po sebi zanimivo. Razpolagal je z vso mojo bančno dokumentacijo. Na prvem sojenju je rekel, da jo je dobil po pošti, na drugem sojenju, da mu jo je nekdo prinesel na Magistrat in jo izročil varnostniku. Kako lahko Janković dobil vso mojo bančno dokumentacijo?
—-
Ali hočete povedati, da je ves proces proti vam zrežiral Zoran Janković, ki ima tako moč, da vpliva na policiste, tožilstvo in vse ostale?
—-
Najdite njegovo izjavo tri mesece pred mojo aretacijo, ki jo je objavil Pop tv. Na ljubljanskem gradu je bilo srečanje gospodarstvenikov, Janković pa je Bobincu in Debeljaku pred kamero rekel: »Čez tri mesece bo Bavčar razrešen, takoj bo dobil hišno preiskavo.« To se je potem tudi res zgodilo. Se vam ne zdi to nenavadno? Ampak nočem zdaj o tem. Ključna stvar zame je ta, da znotraj tega procesa ni enega dokaza, da bi jaz pral denar.
—
Pravno gledano je situacija taka, da je Boško Šrot obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja pri prodaji Istrabenzovih delnic, da je sodišče ugotovilo, da gre za nezakonit izvor denarja in da ste vi obsojeni za pranje tega istega denarja. Zdaj v ustavni pritožbi trdite, da tega dejanja niste storili. Torej sporočate: že res, da sem na svoj račun dobil nezakonitih 21 milijonov, ampak tega denarja nisem želel oprati. A ni to absurdno?
—
Zakaj absurdno? Ne, ker ne pravim, da sem dobil nezakonit denar, to ni bil nezakonito pridobljen denar. Ne vem česa vse Šrota bremenijo, a s prodajo teh delnic ni izvršil kaznivega dejanja.
—
Torej sta že dva, ki sta po krivem obsojena in zaprta.
—
Lahko ironizirate, ampak jaz samo sledim prvemu zapisu Dušana Zorka, ko je rekel, da Pivovarna ni imela izgube. Ker je Kozina na sodišču kričal, da bo on izračunal, kaj je izguba in kaj ne, je Zorko spremenil stališče. Še enkrat vam pa povem: jaz denarja nisem pral in to je ugotovilo tudi vrhovno v prvem sojenju. Večina ljudi sploh pa ne ve, zakaj sem zaprt. Mnogim je samo všeč, da sedim.
—
Igor Bavčar sedi, ker si je polnil lastne žepe in je uničil Istrabenz. To pravi ljudski glas.
—
Kar seveda ni res.
—-
Ko ste prišli v Istrabenz, je bil to steber primorskega in slovenskega gospodarstva, ko ste ga zapustili, je imel za 900 milijonov evrov dolgov, vi pa ste imeli na računu 21 milijonov evrov od preprodaje Istrabenzovih delnic. Danes Istrabenza skorajda ni, klecnil je pod težo dolgov. 
—
Ko sem prišel je imel Istrabenz 1200 zaposlenih in okoli 200 milijonov sredstev, ko sem odšel je bilo v sistemu 5000 zaposlenih in sredstev je bilo prek 1,3 milijarde evrov. To je bil temelj za reševanje dolžniške krize v podjetju. Vi živite v Kopru, pa mi povejte, kje se pozna uničenje Istrabenza? Na Drogi Kolinski, na Actualu, Istrabenz turizmu, Istrabenz plinih, GEN-I, v hotelu Kempinski, hotelih Life class, v Postojnski jami, v Vinakoper? Imenujte mi eno osebo, ki je izgubila službo!
—
Veliko teh podjetij ni več v lasti Istrabenza, Istrabenza v Kopru ni več.
—
Istrabenz v Kopru je še. Dokler se ne polastijo še turizma, ga ne bodo uničili.
—
O kom govorite?
—
O državi.
— 
Vaš naslednik je prodal Drogo Kolinsko …
—
… Droge Kolinske ni prodal moj naslednik, ampak Unicredit. Prodal jo je Janko Medja, ker je vodil cel postopek na način, da ni prišlo do prisilne poravnave z mojo upravo. Ker so prej plenili sredstva, preden je bilo konec »stand stilla«, dogovora z bankami, da pridemo do reprograma. Plenili so Mercator, ki je v njihovem aranžmaju šel Agrokorju. Veste, meni je žal, da ni več močnega Istrabenza.
— 
Marsikomu je žal.
—
Dvomim. Sploh ne vem, komu je v tem trenutku žal, da Slovenci niso lastniki večjih sistemov. Eden ključnih razlogov, zakaj do sanacije ni prišlo, je v protitajkunski zgodbi. Ali je legitimno, da sprejmeš zakon, da pri najemanju kreditov niso možna zavarovanja z delnicami, če je znano, da vsi zavarujejo stanovanjske kredite s stanovanji, ki jih kupijo. Meni je Kramar (Marjan, nekdanji predsednik uprave NLB) v prisotnosti Valanta rekel, da so ga štirje z vlade klicali, da ne sme iti v reprogram z mano. Matej Lahovnik je rekel direktorici Bawaga na Dunaju, da ne smejo iti v reprogram.
— 
Kdo je torej kriv za propad Istrabenza, če vi niste?
—
Tudi jaz sem kriv. Ampak eden od razlogov je tudi »fight« za finančno in lastniško konsolidacijo slovenskega prostora, ki je nastal še pred krizo. Nobeni politiki to ni ustrezalo. Moj prvi spopad s politiko je bil spopad z Janševo vlado zaradi Petrola. Spomnite se, ko je Lukoil želel prevzeti Petrol in njegova vlada je bila za. Mi smo bili proti temu, ker smo vedeli, da je to konec za Istrabenzovo energetiko. Takrat smo se odločili, da lastniško vstopimo v Petrol. In takrat smo se prvič spopadli s politiko. Nikomur v slovenski politiki ni ustrezalo, da bi bili močni.
—
Zakaj ste potem mislili, da vam bo uspelo?
—
Ker sem imel vzvode za to. Če ne bi nastopila kriza, bi mi tudi uspelo. Moja krivda je, da nisem predvidel krize. Ko sem je zadeva obrnila, tega ni bilo več mogoče narediti brez Kada in Soda, brez ključnih lastnikov, kot je bil Petrol, ki je vmes prevzemal Istrabenz, in ne obratno, njega pa obvladuje država. Vse naše družbe so bile na zdravih temeljih. Napaka in moje veliko razočaranje je bila samo družba Open Ad. Podcenil oziroma precenil sem našo moč na svetovnih trgih. Morali bi jo prodati prej, kot smo jo. Ampak na koncu smo imeli na celi skupini med 700 in 800 milijoni evrov prihodkov, kar ni malo. Vem, rekli boste, da smo bili prezadolženi, kar je res. Ampak pred krizo smo imeli v delnicah, ki niso bile namenjene konsolidaciji podjetij, ampak trgovanju, več denarja kot je bil naš dolg. Če bi takrat odprodali ves tisti portfelj delnic, ki ga je vodil član uprave Srečko Kenda, bi mirno imeli negativni dolg. Zato sem verjel, da nam bo uspelo. Ste pa najbrž opazili, da nikoli nisem namakal nobenega svojega sodelavca.
—
21 milijonov ni majhen denar!
—
Več kot 14 milijonov je šlo bankam za kredite družbe FB Investicije. Ostalo je šlo k borznoposredniški hiši Poteza za nakup družbe FB Investicije, kar je še ostalo, sta vzela davčna uprava in Korsika. Hčeri sem – rad jo imam – ob tem nakazal 200.000 evrov, za stanovanje. Na Notranjskem sem kupil neke njive, ki bi jih tudi brez tega denarja, okoli 20 tisoč so bile, in nič drugega. Vse iz enega samega računa pri NLB, edinega, ki sem ga imel. In to naj bi bilo pranje
denarja?!

Celotna kapitalizacija Istrabenzovih podjetij po tej krizi je približno tolikšna, kot je bila, ko sem šel, okoli  sedemsto, osemsto milijonov. Kaj ima to s predsednikom vlade, ki razpolaga z letnim proračunom, ki je večkrat kot tridesetkrat večji od tega? V vsakem primeru bi moral del portfelja prodati ali pa bi moral doseči reprogram z bankami, da bi mi podaljšale ročnosti. Karkoli bi prodal, bi bil deležen kritike, kot sem jih bil deležen zaradi črpalk. Vi sploh veste, da je Istrabenz ustanovil Simobil in smo potem izstopili!? Ali veste,  da nisem jaz prodal Banke Koper, ampak so jo Kosmina, Korelič in Kranjc? Veste, da je bil Istrabenz nekoč lastnik Avta Koper? Holdinško naravo Istrabenza je uvedel Kosmina in to je bilo dobro: v naložbe je vstopal in iz njih izstopal, vedno pa jim je dodal neko dodano vrednost, konsolidiral jih je, usposobil in zaslužil veliko več, kot je za njih dal. Kosmina je vstopil v turizem, ne jaz. On je kupil portoroške hotele, jaz pa sem hotel iz Portoroža narediti vrhunsko destinacijo. Z županjo Štularjevo sem se dogovoril in je nato cesto, ki pelje čez Portorož, iz regionalne prekvalificirala v občinsko, saj smo jo hoteli speljati v tunel po načrtih arhitekta Podrece. Slovenski gradbeniki so nam dali ponudbo, da to naredijo zastonj oziroma v zameno za 30-letno koncesijo za stoječi promet, za garaže. Ni šlo, ker so se uprli občinski uradniki in tisti, ki so po jurja na leto dobivali od raznih slaščičarjev in čevapdžiničarjev. Stari Palace, ruševino, smo morali kupiti za 4 milijone, saj so bili Portorožani proti, da se ga
obnavlja. Poln kufer so imeli turizma, kot bi rekli nekdnji zsmsjevci “Dost mam!”. Za te bitke se danes ne ve.
—
Ste prepričani, da imajo ljudje “dost” tudi takih, kot ste vi?
—
Ja, ampak tale intervju, bodiva iskrena, bodo brali vsi. Zaradi privoščljivosti? Nekoč popularen, danes zapornik? Jaz svoje napake priznavam, ne bom pa odnehal tam, kjer imam prav. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem vedno deloval v dobro skupnosti in nisem udarjen na osebno bogatenje. Zato sem se odločil, da spregovorim o zadevi zaradi katere sem v zaporu. Ker “mam dost” manipulacij in ker nočem biti zapisan v zgodovini kot padli tajkun.