Zeleni dogovor za Evropo ne bo uspešen, če ne bo vključeval zakonske regulative glede dekarbonizacije plinskega sektorja

Industrija EU je eden izmed največjih porabnikov zemeljskega plina. Razvoj alternativ, kot je obnovljivi vodik, bo moral postati prednostna naloga za pomoč pri dekarbonizaciji težko elektrificiranih industrijskih procesov, pišeta Jonathan Gaventa in Lisa Fischer.

Prihodnji zeleni dogovor Evropske komisije bi moral zakonsko regulirati celosten cilj gospodarstva po ničelni stopnji izpustov do leta 2050 in zagotoviti jasno smer dekarbonizacije plinskega sektorja v skladu s Pariškim sporazumom, pišeta Jonathan Gaventa in Lisa Fischer.

Jonathan Gaventa je višji sodelavec in član upravnega odbora E3G, raziskovalnega centra za podnebne spremembe, Lisa Fischer pa višja svetovalka za politiko v londonski pisarni E3G.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je zavezala, da bo v prvih 100 dneh svojega mandata ustanovila evropski zeleni dogovor.

Za uspešen okoljski dogovor bo potrebno povečati blažitev podnebnih sprememb, vlagati v sodobno in prožno evropsko infrastrukturo ter zaščititi ranljive potrošnike in davkoplačevalce pred nepotrebnimi stroški. Sprejetje nove agende o zemeljskem plinu bo potrebno, če želimo doseči uspeha. Za to obstajajo trije razlogi:

Prvič, boj proti izpustom zemeljskega plina v Evropi in zunaj nje je ključnega pomena za boj proti podnebnim spremembam. Zemeljski plin je najhitreje rastoče fosilno gorivo na svetu in edino fosilno gorivo, ki je še vedno v porastu v Evropi. Če želimo doseči svoje podnebne cilje, se mora poraba neuporabljenega zemeljskega plina drastično znižati in do sredine stoletja doseči stopnjo nič. Globalno gledano je treba širitev oskrbe s plinom ustaviti v naslednjem desetletju.

Da bi to dosegli, mora Komisija postaviti jasne cilje dekarbonizacije. Prihodnji sveženj zelenega dogovora bi moral zakonsko določiti celosten cilj gospodarstva glede ničelne stopnje izpustov do leta 2050 in zagotoviti jasno smer dekarbonizacije plinskega sektorja v skladu s Pariškim sporazumom.

Zgodnja prepoznavnost politik bo industriji omogočila, da začne pravilno preobrazbo. To dolgoročno prepoznavnost bi bilo treba kombinirati z ukrepi za pametno vključevanje sektorja električne energije, ogrevanja, prometa in industrije, kot je to predvideno v mandatu von der Leynove kandidatke za komisarko Kadre Simson.

Z enakim sodelovanjem na trgu nadomestnih možnosti porabe plina, kot so ukrepi za energetsko učinkovitost, tehnologija od vozila do omrežja in shranjevanje baterij, se bo začel učinkovit prehod z največjo izbiro potrošnikov. Prihodnja zakonodaja o dekarbonizaciji plinskega sektorja je priložnost za to in potrebni bodo tudi ukrepi za odpravo subvencij za fosilna goriva in izkrivljanja. Prihodnja zakonodaja o dekarbonizaciji plinskega sektorja je priložnost za to in potrebni bodo tudi ukrepi za odpravo subvencij za fosilna goriva in izkrivljanja.

Zmanjšanje porabe plina bo imelo posledice za diplomatske odnose EU. Kot glavni uvoznik mora EU poslati dosledne signale državam, ki proizvajajo plin, kot so Alžirija, Egipt, Rusija in ZDA o preusmeritvi z zemeljskega plina.

S tem se bo ustvaril prostor za razvoj alternativnih področij trgovine s čistim blagom s partnerji. V kratkem bo ključna podpora partnerjem pri zmanjševanju emisij metana iz proizvodnje plina, saj je vpliv metana na podnebje vsaj 34-krat močnejši od CO2.

Drugič, dobro urejena tranzicija z zemeljskega plina lahko zaščiti najbolj ranljive potrošnike. Številni evropski državljani si ne morejo privoščiti ustreznega ogrevanja svojih domov, zlasti v vzhodni Evropi. Nadaljevanje z obstoječimi ekspanzionističnimi politikami na področju plinskega omrežja bo računu za potrošnike dodalo dodatne stroške. Revizija tako imenovanih vseevropskih omrežij za regulacijo energije, ki je nastala pred pariškim sporazumom, je nujen korak za zaustavitev širitve.

Namesto tega bo vlaganje v obnovo stavb in energetsko učinkovitost pomagalo zmanjšati račune za potrošnike. Dobro upravljana tranzicija lahko tudi podpira razvoj veščin in ponuja nove trajnostne zaposlitvene možnosti za tiste, ki so trenutno zaposleni v plinski industriji in drugih sektorjih z visoko emisijo ogljika.

Upravljanje te družbene dimenzije dekarbonizacije je ključnega pomena, zato je bistvo politike. EU lahko podpira regije in sektorje pri razvoju njihovih strategij prehoda in nudi podporo za financiranje programov prekvalifikacije

Tretjič, zmanjšanje odvisnosti od plina lahko poveča konkurenčnost EU v industriji. Industrija EU je eden izmed največjih porabnikov zemeljskega plina. Njegova svetovna konkurenčnost je odvisna od ohranjanja nizkih stroškov vnosa energije. Večja učinkovitost industrijskih procesov, elektrifikacija in krožno gospodarstvo lahko postanejo temeljni gradnik strategije za zmanjšanje izpostavljenosti svetovnim nihanjem cen plina, saj jih bo vse bolj določal naraščajoči apetit Kitajske po plinu.

Razvoj alternativ, kot je obnovljivi vodik, bo moral postati prednostna naloga za pomoč pri dekarbonizaciji težko elektrificiranih industrijskih procesov. Signali cen in tržna ureditev za okrepljeno konkurenco med zemeljskim plinom in njegovimi obnovljivimi možnostmi, ki ne vsebujejo emisij, bodo zagotovili potrebno uporabo.

Kandidatka za energetiko Von der Leynove Kadri Simson bo 3. oktobra v parlamentu predstavila svojo vizijo. Z novim pristopom do plina bo EU uspevala ne le v svetu brez emisij, ampak bo vodila tudi v pristojbinah za nevtralnost podnebja.