V čem je prekletstvo ali podobnost vladavin Janše, Cerarja in Šarca, ali kaj sploh še ostane velikim, če si ne morejo postaviti niti direktorja Uradnega lista

Čeprav se še ni dobro polegel prah okoli “pometanja pred lastnim pragom” oziroma menjave generalnega sekretarja LMŠ Braneta Kralja, je zanimiva medijska reakcija večine mainstream medijev glede celotnega dogajanja, povezanega, kot bi dejal premier Marjan Šarec, z “rihtanjem službe” za Igorja Šoltesa oziroma njegovega imenovanja za direktorja Uradnega lista. Paradoks pa je, da vladajoča stranka torej ne sme oziroma nima pravice postaviti niti direktorja Uradnega lista, kaj šele, da bi zamenjala katerega od direktorjev ali nadzornikov v pomembnih podjetjih v državni lasti. Prekletstvo, ki spremlja posamezne vlade ne glede na politično orientacijo zadnjih 15 let let, pa je pomenljivo podobno. Enostavno, struktura “korporativnega” upravljanja državnega premoženja je jasna in ve se, kdo lahko postavlja posamezne kadre. Vsekakor to niso predsedniki vlad ali vladajoče stranke, še posebej, če ne pripadajo “tapravim”. Šarec ima prekleto prav ko pravi, da če bi Ireno Prijović poklical “nekdo prave sorte, prijave ne bi bilo. To pa je že vsakemu jasno.”Paradoks je, da ljudje, ki v resnici v ozadju vlečejo niti in postavljajo svoje kadre, niso bili izvoljeni na volitvah, niti se jim ni potrebno izpostavljati javnosti, pa imajo večjo moč kot predsedniki vlad ali ministri oziroma same politične garniture.

Čeprav je Združenje nadzornikov Slovenije nastalo že davnega leta 1997, pa je zares pomembno postalo šele, ko ga je leta 2008 prevzel Borut Jamnik. Borut Jamnik je namreč matematik ali kot so nekoč zapisale finance “matematik, ki je zaljubljen v finance”. V času prve Janševe vlade leta 2004 je nastalo združenje YES iz želje po uveljavitvi mladih ambicioznih poslovnežev. Še danes je precej članov Yesa na pomembnih direktorskih položajih, na katere sta jih postavila Borut Jamnik in nekdanji sekretar SD-ja Uroš Javševec. Leta 2005 je Janševa vlada Jamnika zamenjala kot predsednika uprave Kapitalske družbe, zato se je zatekel v Hit, kjer ga je prav tako dosegla dolga roka takratne vlade, zato se je zatekel v Probanko in se kasneje zmagoslavno leta 2008 vrnil v KAD. Po izkušnji s prvo Janševo vlado je praktično številka 1 pri upravljanju državnega premoženja in ne glede na številne menjave vlad nobena ni mogla več oslabiti njegovega položaja.

Ko je leta 2011 nastopila druga Janševa vlada, se ni več trudila z njegovo zamenjavo, ampak se je odločila, da bo raje sodelovala z Jamnikom, saj je veljalo, da “ni tako slab fant” in da se da, kot naj bi menda dejal Borut Petek, ki je bil nekakšen “Brane Kralj” Janeza Janše, z njim dobro sodelovati. Obveljalo je, da mandat ne bo tako dolg, da bi se bilo smiselno podati v konflikt z Jamnikom. Njegov vpliv in moč sta se stopnjevala iz mandata v mandat različnih vlad, od Pahorjeve, Janševe, pa kasneje Bratuškove, Cerarjeve in nazadnje Šarčeve. Vlade so se menjale in so bile bolj ali manj bolj sopotnik, medtem ko je bil Jamnik vse bolj nedotakljiv in vpliven. Preko Združenja nadzornikov je imel neposredno vpliv ne samo na postavitev številnih uprav in nadzornih svetov, medtem ko so bili posamezniki predsedniki vlad in vlade bolj njegovi sopotniki. Njihov mandat je trajal, če se izrazimo v Jamnikovem matematičnem jeziku, premosorazmerno ali pa, če hočete, obratnosorazmerno dolgo, pač glede na to, kako dobro so se uspele ujeti s številko 1. upravljanja državnega premoženja. Jamnik je za razliko delal sistematično in na dolgi rok.

Predsednik uprave Modra zavarovalnica d.d. Borut Jamnik je kot je zapisano v uradnem CV-ju, objavljenem na spletni strani ZNS, “svojo poslovno pot začel na Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, kjer je vodil projekte lastninskega preoblikovanja podjetij. V letu 1999 se je zaposlil na Kapitalski družbi, kjer je prevzel vodenje službe za informatiko, kasneje je prevzel funkcijo direktorja oddelka za IT in analize ter namestnika predsednika uprave družbe. V obdobju 2003 – 2005 je opravljal funkcijo predsednika uprave Kapitalske družbe. Sodeloval je pri vseh projektih Kapitalske družbe kot tranzicijskega upravljavca oziroma banki podobnega finančnega posrednika ter upravljavca vzajemnih pokojninskih skladov. V podjetju Hit, d.d., je bil v letu 2003 in kasneje v obdobju 2005 – 2006 kot član uprave pristojen za področje financ, kontrolinga, nabave ter obvladovanja družb v skupini. Do ponovnega imenovanja za predsednika uprave Kapitalske družbe decembra 2008 je bil od junija 2006 zaposlen v Probanki DZU, d.o.o. kot svetovalec uprave in nato kot član uprave.

Kot član nadzornih svetov je v preteklosti sodeloval v nadzornih svetih mnogih družb. Do aprila 2017 je bil predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, d.d., trenutno pa je predsednik nadzornega sveta Cinkarne Celje, d.d. in član nadzornega sveta Krke, d.d. Je tudi imetnik Certifikata ZNS, potrdila o usposobljenosti za opravljanje funkcije člana NS in UO. Od leta 2008 dalje je predsednik Združenja nadzornikov Slovenije”.

Seveda so za vzpon in predvsem moč in vpliv Boruta Jamnika krive tudi različne vlade, ki so v uprave in nadzorne svete postavljale svoje kadre po političnih kriterijih in kjer so recimo kot Luko Koper preko Roberta Časarja vodili razni Darkoti Njavri ali pa recimo tako kot Andrej Lovšin v Intevropi, kjer so se fantje na položajih držali pravila, da bodo mandati praviloma kratki in da je treba v kratkem času, kot so včasih rekli v Halozah, “pokrasti vse, kar ni prišraufano”. Obnašajo se pač v skladu s sintagmo “za nami potop” . Zato niso presenetljivi očitki o državi oziroma upravljanju državnega premoženja kot plenu. Nekaj poskusov, kako bolj elegantno in bolj v rokavicah voditi predvsem državna podjetja, je vendarle v zgodovini samostojne države bilo. Tako je Marca 2004 nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan ustanovil Forum 21, združenje, ki je povezovalo gospodarstvenike, znanstvenike, kulturnike, športnike, nekdanje in bodoče politike. Maja 2003 pa je bilo ustanovljeno društvo s pomembnim potencialom. Združenje se je imenovalo SME Union, povezovalo pa naj bi srednje in male podjetnike. Slovensko združenje je nastalo v sklopu evropskega z enakim imenom. To pa deluje pod Evropsko ljudsko stranko. Ves naziv združenja, ki sta mu na svet pomagali SDS in Nova Slovenija, je nekoliko daljši: Zveza podjetnikov majhnih in srednje velikih podjetij – SME Union Slovenija. Ustanovnega sestanka sta se takrat udeležila tudi predsednika SDS in NSi Janez Janša in Andrej Bajuk. Dobro leto pozneje je SDS na volitvah zmagala. Izkazalo se je, da so se v središču novega omrežja ekonomske moči znašli prav ljudje, ki so bili imenovani v prvi upravni odbor združenja SME Union Slovenija. Predsednica nadzornega sveta KAD-a je takrat postala Andrijana Starina Kosem. Tudi ta je bila članica upravnega odbora združenja SME Union. Tretji pomembni človek iz združenja Milan Podpečan, ki je veljal za človeka iz Nove Slovenije, je postal predsednik upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe. Marko Pogačnik, prav tako član SME Union, pa je postal predsednik uprave Soda.

Ali pa, če gremo nekoliko bolj v sedanjost. Tudi dejstvo, da je nekdanja šefica SDH Lidija Glavina, ki jo je postavila Cerarjeva vlada, po odhodu z vrha državnega holdinga obdržala visoko plačo, približno 11 tisoč bruto na mesec, služben avto in služben telefon, medtem ko ji v službo sploh ni treba hoditi, meče čudno luč na upravljanje državnega premoženja. Neuradne informacije o bajnem sporazumu, ki ga je podpisala s takratnim prvim nadzornikom SDH Igorjem Kržanom, ki je takrat sedel na njen stolček, so se pokazale kot točne. Ob tem je zanimiva informacija, da naj bi prav sedanja predsednica nadzornega sveta SDH Braneta Kralja nagovorila, naj pokliče Ireno Prijović. Karmen Dietner, predsednica nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, naj bi na SDH sicer prišla skozi tako imenovano kadrovsko kvoto LMŠ. Kralju naj bi dala mobilno telefonsko številko Irene Prijović in ga potem tudi nagovorila, naj Prijovićevo pokliče. Kralja naj bi Prijovićeva med njunim telefonskim pogovorom “napeljevala” ali pa so mu enostavno nastavili past. Ali pa gre predvsem zgolj še za eno dezinfomacijo oziroma “fake news” Bojana Požarja, ki misli, da bi moral za to dobiti Pulitzerjevo nagrado.

Medtem ko je bila večina menedžerjev, ki jih je postavil Jamnik & company, dobro izobraženih in so poleg ekonomske ali pravne fakultete imeli končan vsaj še MBA, so ostali postavljali ljudi s pomanjkljivo izobrazbo, brez menedžerskih izkušenj in dvomljivo preteklostjo. Pomembno vlogo pri iskanju kadrov je odigrala tudi dr. Danica Purg, direktorica poslovne šole IEDC Bled, kjer je podiplomski študij menedžmenta končalo precej menedžerjev, ki vodijo podjetja še danes. Travma vseh prehodnih vlad in posameznih političnih garnitur je bila velika, saj so bile dobesedno kastrirane. Prišle so na oblast, kjer so sicer lahko formalne vodile vlado, vendar se njihov vpliv na resnično upravljanje države in kadriranje konča tako, kot se je končalo pri pri Branetu Kralju, saj si niso mogli v prispodobi postaviti niti direktorja Uradnega lista. Res pa je tudi eno, da enostavno niso imeli svojih kadrov in tako si se recimo, če si hotel kaj urediti pri Janševi vladi, moral pogovarjati z Borutom Petkom ali pa pri Cerarjevi, kjer je imel odločilno vlogo Mič Sojer, lastnikom znane frizerske verige Mič Styling in član izvršnega odbora Cerarjeve Stranke modernega centra, ki je imel več vpliva, kot celotni Cerarjev kabinet z vsemi ministri skupaj. Zato ni čudno, da je v državi vedno bolj dobival na pomenu Borut Jamnik in Združenje nadzornikov Slovenije. Tako med drugim na spletni strani združenja piše, da ima “vodilno vlogo na področju izobraževanja in certificiranja ter oblikovanja standardov dobre prakse korporativnega upravljanja in delovanja NS gospodarskih družb v Sloveniji. ZNS je bilo ustanovljeno leta 1997 in je ena od najstarejših tovrstnih organizacij v Evropi. Danes združujemo več kot 700 individualnih in 18 korporativnih članov ter smo najpomembnejši nosilec razvoja in mnenjski voditelj korporativnega upravljanja v Sloveniji”.

Na koncu še brezplačni nasvet, da se enostavno ne da prevzemati oblasti in vlade, ne da bi imel pred tem svojo gospodarsko oziroma menedžersko strukturo ali elito in da bi morale nove politične garniture, ki nastajajo tako rekoč čez noč, razmišljati ne samo o tem, kako bodo prišle na Olimp, ampak tudi o tem, kako in kje si bodo vzgojile svoje kadre, da ne bo prihajalo do ekscesov in seveda podobnih “nesreč” kot so se je zgodila Kralju. Ob tem je najbolj smešno to, da Dejan Židan govori o tem, da je treba spoštovati sistem korporativnega upravljanja, medtem ko ima SD v vseh pomembnih državnih podjetjih svoje ljudi v nadzornih svetih ali pa upravah družb.