Slavoj Žižek za Idependent: Sem imel prav, ko sem podprl Donalda Trumpa vis-a-vis Hillary Clinton? Vsekakor!

Trumpova nepričakovana zmaga je sprožila proces radikalizacije znotraj Demokratične stranke – in ta proces je zdaj naše edino upanje.

V zadnjih nekaj letih so me prijatelji (in »prijatelji«) pogosto spraševali, ali še vedno podpiram Donalda Trumpa vis-a-vis Hillary Clinton, ali pa bi zdaj priznal, da sem se zelo zmotil. Moj odgovor ni težko uganiti: ne samo, da stojim za tem, kar sem dejal, ampak mislim, da so lanski dogodki popolnoma potrdili mojo izbiro. Zakaj?

Strife is soaring. Chaos is spreading. Civility is dying. So, yes, Werner, of course I was right to back Trump.https://t.co/1VOEgdJeY0

— Slavoj Tweezek (@SlavojTweezek) July 3, 2019

Kot je omenil Yuval Harari (izraelski zgodovinar in filozof), se v svojem Homo Deusu ljudje počutijo zavezane demokratičnim volitvam le, če imajo z večino drugih volivcev osnovno vez. Če je izkušnja drugih volivcev tuja zame, in če verjamem, da ne razumejo mojih občutkov in jih ne skrbi za moje življenjske interese, potem tudi če me preglasujejo s 100 proti 1, nimam nobenega razloga, da bi sprejel sodbo. Demokratične volitve so način reševanja sporov med ljudmi, ki se že strinjajo v osnovah. Ko ta dogovor o osnovah postane ovira, so edini postopki, ki so nam na voljo, pogajanja ali (civilna) vojna. Zato se spora na Bližnjem vzhodu ne more rešiti z volitvami, ampak samo z vojno ali pogajanji.

Torej, kako to velja za vse večje pomanjkanje dogovora o osnovah v ameriški politiki? To, kar zaplete situacijo, je nesoglasje, ki je eksplodiralo, dvojno: prvič, Trump je zlomil uveljavljeni red s strani populistične pravice, nato pa so ga demokrati (Sanders in drugi) zlomili z leve. Ti dve raztrganini nista simetrični. Boj med Trumpom in liberalnim establišmentom je kulturno-ideološki boj znotraj istega prostora globalnega kapitalizma, levica pa je začela dvomiti v sam globalni kapitalistični red.

Zato se edini resnični boj, ki se danes dogaja, odvija znotraj same Demokratične stranke.

Liberalci, ki so panični zaradi Trumpove opustitve zamisli, da bi lahko predsedniška zmaga začela proces, iz katerega bi nastala avtentična levica. Njihov nasprotni argument je v bistvu primerjava z Hitlerjevim vzponom na oblast. Mnogi nemški komunisti so nacistično prevzemanje oblasti pozdravili kot novo priložnost za radikalno levico (»zdaj so razmere jasne, demokratične iluzije so izginile, soočeni smo z resničnim sovražnikom«) – vendar, kot vemo, je bila njihova ocena katastrofalna napaka.

Vprašanje je: ali so stvari enake s Trumpom? Ali je Trump nevarnost, ki bi morala združiti široko fronto, ki je podobna antifašističnim narodnim frontam, fronti, kjer se bodo dostojni konservativci borili skupaj z glavnimi liberalnimi progresivci in (karkoli bo ostalo od) radikalno levico?

Mislim, da je tako široka fronta proti Trumpu nevarna iluzija: to bi pomenilo kapitulacijo nove levice, njeno predajo liberalnemu establišmentu. Strah, da bi Trumpova zmaga ZDA spremenila v fašistično državo, je smešno pretiravanje: ZDA imajo dovolj bogato strukturo različnih civilnih in političnih institucij, tako da njihove neposredne fašistične “Gleichschaltung” ni mogoče sprejeti (v nasprotju z, recimo, Francijo, zmaga Le Penove bi bila veliko bolj nevarna).

V ZDA se je zgodilo, da je Trumpova zmaga sprožila proces radikalizacije v Demokratski stranki – in ta proces je naše edino upanje.

Demokrati, kot sem jaz, bi raje videli zmago Trumpa kot Joe Bidna. Mnenje Sarithe Prabhu, ki je bilo pred kratkim objavljeno v reviji Tennessean, si zasluži, da bi ga podrobno citirali. S svojim opisom preproste resnice me je skoraj potegnila do solz:

“Pripravi se; kmalu se bo v Demokratični stranki začela državljanska vojna. V središču današnje Demokratične stranke je kriza identitete in ideološki boj. Za začetnike, ali je Demokratska stranka stranka stranka bogatih ali stranka malega človeka? Vrsto let so bili stranka bogatih, ki so igrali dobro igro in se pretvarjali, da so za malega človeka. In Demokratični establishment to počne na zahrbtne načine, ki so preveč pametni za polovico: so za marginaliziranega človeka ali za vprašanja rase, spola in spolnosti, ker, hej, to ne škoduje preveč njihovemu žepu ali žepu njihovih bogatih podpornikov.

“Toda pomembna gospodarska vprašanja, ki pogosto zadevajo povprečnega demokratskega volivca iz delavskega razreda: v globalnih trgovinskih sporazumih imajo “offshored” delovna mesta in zdesetkano ameriško proizvodno bazo; v drugem pogledu, ko nezakoniti priseljenci zmanjšujejo plače ameriških delavcev in še več. Vendar dokler se pogovarjajo in govorijo in se pogovarjajo o abortusu in transseksualnih pravicah ter rasizmu (ne, da to niso pomembna vprašanja), lahko imajo svojo torto in jo pojedo.