(VIDEO) Dimitrij Rupel v Vrhpolju kritično do ideje, da je “Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacionalističnih, avtoritarnih, populističnih režimov – To je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti” – TOPNEWS.si

(VIDEO) Dimitrij Rupel v Vrhpolju kritično do ideje, da je “Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacionalističnih, avtoritarnih, populističnih režimov – To je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti”



(VIDEO) Dimitrij Rupel v Vrhpolju kritično do ideje, da je “Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacionalističnih, avtoritarnih, populističnih režimov – To je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti”

Sinoči je bila v majhni krajevni skupnosti Vrhpolje pri Vipavi krajša tradicionalna slovesnost ob počastitvi dneva državnosti. Proti mejnim prehodom z Italijo so namreč 26. junija leta 1991 prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so reagirali proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Zato ni presenetljivo, da se vsako leto prva v nizu prireditev ob dnevu državnosti odvija v Vrhpolju pri Vipavi. Letošnji govornik na prireditvi “Ponosni na Vrhpolje” je bil Dimitrij Rupel, ki je med drugim dejal, da “praznični čas narekuje pritrjevanje in kot se reče konstruktivnost”.

Kljub temu pa je bil Rupel kritičen predvsem do dveh pojavov. In sicer, do ideje, ki se pojavlja v zadnjem času,” da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, populističnih režimov, to je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti in oddaljevanje od modernih pojavov. Druga zadeva, ki moti Dimitrija Rupla pa je, da se, kot je dejal, pri nas se po vsem videzu rajši spominjamo konca druge svetovne vojne kot konca hladne vojne. Vojne, ki je, kot je dejal, pomenila ugoden trenutek za osamosvojitev….Slovenija, gospe in gospodje, nima časa, da bi se vrnila h konceptoma nekje vmes ali k otoku demokracije. Še slabše bi bilo, ko bi se hladna vojna nadaljevala med nami samimi, znotraj samostojne države Slovenije. Vendar se zdi, da so privrženci in nasledniki nekdanjega jugoslovanskega režima sprejeli prekinitev ognja in premirje, ne pa tudi sprave in miru. In še enkrat, vendar spravo in mir med nami nujno potrebujemo.”

Ruplov govor objavljamo v celoti:

“Torej bom začel z opazko, ki ji je, pri vsej priliki, mogoče pritrditi, brez posebnega tveganja ali zadrževanja. Slovenija ni kot Ciper, Irska, Malta ali Velika Britanija. Slovenija ni niti Kios, Lampeduza, Lesbos ali Samos. Kljub temu, da je na primer v Jugoslovanskih časih vzbujala vtis posebnosti in drugačnosti in kljub temu, da se takšen vtis sicer v novi obliki pojavlja tudi danes. Slovenija vendar ni otok. Otoki so običajna ozemlja, ki jih z vseh strani obdaja voda oziroma morje. Naj mi bo dovoljena metafora v zvezi z morjem. Leta 1975 je bila podpisana Helsinška sklepna listina, ki je najprej v Pragi leta 1977, nato leta 1980 v Varšavi in tudi v Ljubljani in v prvem trenutku skoraj neopazno sprožila pomisleke o socialističnem sistemu, recimo, o smislu plovbe po morju socializma.

Umetniki kot Vaclav Havel, pristaniški delavci kot Lech Wałęsa, pa avtorji Nove revije so spregovorili o brodolomu. V živahno razpravo sta posegla potem poljski papež in ameriški predsednik, proces pa je pospeševal tudi Mihail Gorbačov. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi Slovenijo lahko imenovali otok demokracije v jugoslovanskem morju, groženj in sovraštva glasnih, vendar majavih avtoritet, zmešnjav in bankrotov. Večstrankarski sistem in spomnimo se Majniška deklaracija o narodni državi in demokraciji sta se v Sloveniji pojavila pred padcem Berlinskega zidu. V Sloveniji smo prvi v Jugoslaviji končali hladno vojno že leta 1989. Slovenske pobude so v Zagrebu vzbudile zanimanje, v drugih republikah skrb in strah, v Beogradu pa bes in klic k orožju.

Tamkajšnji strategi, ki se leta 1991 niso mogli spomniti česa bolj izvirnega, so pred 28. leti posneli vzorce iz Münchna, se pravi iz leta 1938 in iz Prage leta 1968 in začeli vojno s Slovenijo. To je bila z njihove strani vojna za nadaljevanje hladne vojne, s slovenske strani pa proti njej.

Konec hladne vojne je pomenil spravo in mir za vso Evropo. Slovenija je ujela korak z demokratičnimi procesi v Evropi. Sledili so osamosvojitev, slovenska ustava in mednarodno priznanje. Slovenska država je bila, če tako rečem pripravljena za uporabo v začetku leta 1992. Takrat je Slovenijo ne pa tudi konca vojne z Beogradom dohitela Hrvaška. Med letoma 1990 in 2008, torej 18 let so slovenske vlade vodili državniki, ki so se zavedali pomena narodne države in konca hladne vojne. Nekaj imen bom navedel, Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Andrej Bajuk, Janez Janša…

V tem času so se zgodili plebiscit, uspešna vojaška obramba ozemlja in ustava, vendar slovenske države ne bi bilo, brez diplomacije in mednarodnega priznanja, ki so mu sledili referendum o članstvu in sprejem v Evropsko Unijo in Nato 2004, odločitev o evru in vključitve v schengenski sistem leta 2007. To so bili, če tako rečem, zlati časi. Gospe in gospodje 100 let nazaj se je končala prva svetovna vojna, ki se je spominjamo s spoštovanjem in obžalovanjem. Letos označujemo 100. obletnico Versajske konference ali z drugimi besedami 100. obletnico ločitve od Avstrije in italijanske okupacije tretjine Slovenije. Nato sta se dogodili druga svetovana vojna in zlasti hladna vojna. Z Avstrijci smo dosegli spravo, z Italijani celo zavezništvo, da o drugih dveh državah o Hrvatih in Madžarih ne govorimo. Pri nas se po vsem videzu rajši spominjamo konca druge svetovne vojne kot konca hladne vojne. Vojne, ki je pomenila ugoden trenutek za osamosvojitev…

Ob tem bi dodal kratko opazko, Slovenija, gospe in gospodje, leži sredi pomembnega prostora, v katerem razen občasnih prepirov in manjših incidentov prevladujeta sodelovanje in prijateljstvo. To, da so tri od teh držav nekdanje socialistične države, dve pa tradicionalni postojanki kapitalizma, je važen podatek, ki govori o novih evropskih vrednotah, ki izvirajo iz konca hladne vojne. V času Jugoslavije ni bilo tako. Po nekaterih definicijah je bila Jugoslavija ena od držav, ki so se po drugi svetovni vojni znašle za železno zaveso, zavračale kapitalizem, predvsem Nato in branile celovitost socializma in revolucionarne tradicije. Jugoslavija je bila prav mejna država socialističnega imperija, pod vodstvom Sovjetske zveze za železno zaveso. Toda prav nikoli, niti po Informbiroju niti po ustanovitvi neuvrščenega gibanja leta 1956, ni tvegala nezvestobe, niti razmerju do socializma niti do Sovjetske zveze. Le uradna propaganda je ustvarjala vtis, da je “kobajagi” nekaj vmes. Torej Jugoslavija vmes med Vzhodom in Zahodom, med kapitalizmom in socializmom. Jugoslavija je bila, če se spomnimo uradnih izjav otok, tako so rekli, nepristranskosti in sredinskosti, miroljubnosti, mednarodne solidarnosti v morju nedemokratičnih, bodisi desničarskih, bodisi levičarskih režimov.

Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih populističnih in tako naprej režimov, je nadaljevanje jugoslovanske zgodbe o neuvrščenosti in oddaljevanje od modernih pojavov. Konca hladne vojne in povezovanja srednje evropskih oziroma vzhodno evropskih držav. Na primer držav, ki se imenujejo V4 – Višegrajska skupina oziroma članic povezave Treh morij kot so, govorim o morjih, Baltik, Jadran in Črno morje. Te države imajo nekaj zadržkov v zvezi s federalističnim konceptom Evropske Unije in v zvezi s pešanjem odnosov z ZDA oziroma z Natom. Avstrijo in Italijo s temi državami povezuje zaskrbljenost zaradi migracij in nezadostne pozornosti, ki jo Evropska unija namenja varovanju svojih zunanjih meja. 28 let nazaj se je Slovenija uveljavila kot sestavni del velike epohalne, kontinentalne spremembe po koncu hladne vojne. Kot sta po koncu druge svetovne vojne postali zaveznici Nemčija in Francija, so po koncu hladne vojne postali prijatelji srednji, vzhodni, zahodni, severni in južni Evropejci. Železna zavesa se je dvignila in na prizorišču, ki je bilo nekoč postavljeno za njo, se je zgodilo veliko novega. Slovenija, gospe in gospodje, nima časa, da bi se vrnila h konceptoma nekje vmes ali na otok demokracije. Še slabše bi bilo, ko bi se hladna vojna nadaljevala med nami samimi, znotraj samostojne države Slovenije. Vendar se zdi, da so privrženci in nasledniki nekdanjega jugoslovanskega režima sprejeli prekinitev ognja in premirje, ne pa tudi sprave in miru. In še enkrat, vendar spravo in mir med nami nujno potrebujemo. Hvala lepa.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)