Strogo zaupno! Kdo so lastniki podrejenih obveznic, ki so svoje dvomljive transakcijske dobičke skrili za skrbniški računi v Luksemburgu in Dublinu in kako je vlada Boruta Pahorja nasprotovala zahtevani dokapitalizaciji NLB iz leta 2011 in s tem prevzela odgovornost za sanacije bank iz leta 2013?

Sinoči smo si lahko na prem programu državne televizije ogledali še eno v nizu “raziskovalnih oddaj TV Slovenija z naslovom Brezno: Sanacija slovenskih bank – Slovenija poskusni zajček Evropske komisije. Gre za še enega v nizu poskusov režimskih medijev, ki poskušajo glavnega krivca za porabo davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank in krivca za posledičen izbris podrejencev zvaliti na Banko Slovenije s poceni argumentom, da je bila bančna luknja prenapihnjena.

Objavljamo strogo zaupne dokumente – korespondenco, ki nesporno dokazujejo, da je banka Slovenije že leta 2011 zahtevala nujno dokapitalizacijo, ki pa jo je takratna vlada na čelu z Borutom Pahorjem zavrnila. Za cenenim političnem populizmom, ki za vse težave v bančnem sistemu krivi Banko Slovenije, stojijo politiki, ki so nasprotovali nujni dokapitalizaciji, bankirji, ki so službovali v državnih bankah do leta 2013 in skopali bančno luknjo, predvsem pa lastniki podrejenih obveznic, ki so svoje dvomljive transakcijske dobičke skrili za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu in ki so zaradi dvomljivega izvora denarja te obveznice kupovali prek posrednikov v tujini

In zakaj se v Sloveniji v resnici problematizira vprašanje sanacije bank iz leta 2013? Pri roki sta dva odgovora.

1. O tem smo že pisali in sicer, nekaj vplivnih posameznikov je zaradi izbrisa podrejenih obveznic, ki so bili posledica primanjkanja kapitala v slovenskih državnih bankah: NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje), izgubilo dovolj denarja, da jih muči končna ocena potreb po dokapitalizaciji bank.

Z vsemi sredstvi vplivajo na medije, policija in tožilstvo skušajo prepričati poslance, da sprejmejo zakon o poplačilu izbrisanih podrejenih obveznic in delnic. Problem za politike je v dejstvu, da bi to poplačilo moralo priti iz proračuna, tako kot na primer v Italiji in Španiji, kar pa ni dišalo Cerarju, še manj pa danes Šarcu. Zato bi vsi raje, da to poplačilo opravi Banka Slovenije.

Drugo vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti Šarec (in na katerega ni želel odgovarjati Cerar) v primeru poplačila pa je, komu je v resnici nakazal okoli 180 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Ta znesek -180 milijonov evrov- je namreč vrednost podrejenih obveznic v času izbrisa decembra 2013, za katere se ne ve kdo so pravi lastniki. Tudi o tem smo pisali. Namreč, lastništvo teh podrejenih obveznic je skrito za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu. Velika verjetnost pa je, da so lastniki teh podrejenih obveznic v resnici premožni Slovenci, ki pa so zaradi dvomljivega izvora denarja te obveznice kupovali preko posrednikov v tujini.

Zato se je poplačilu, ki so ga uspešno izvedli v drugih državah, upiral Cerar, ki je danes varno pospravljen na mesto zunanjega ministra. In se danes upira Šarec. Namreč, politično bi oba morala prevzeti odgovornost za legalizacijo tranzicijske kraje in utajevanja davkov slovenskih vplivnežev. Vse to pa politiki počnejo na račun malih delničarjev, ki bi v resnici že morali biti poplačani. Gre predvsem za lastnike podrejenih obveznic NLB26, ki so te obveznice kupovali na okencih NLB po tistem, ko Pahorjeva vlada ni želela dokapitalizirati slovenskih državnih bank z ugovorom, da so zneski pretirani in da ni nobene potrebe po njihovi dokapitalizaciji. Vam ti stavki zvenijo domače? Zagotovo, ker danes o sanaciji bank in domnevno preveliki dokapitalizaciji razpravljajo isti ljudje, ki so vseskozi preprečevali dokapitalizacijo bank pred letom 2013 in na ta način slovenskim davkoplačevalcem – in zraven lastnikom podrejenih obveznic – povzročili velikansko škodo, ki je merljiva v milijardah evrov. In tu pridemo do drugega odgovora, zakaj se v Sloveniji problematizira sanacija bank iz leta 2013.

2. V prilogah je nekaj strogo zaupnih pisem, ki sta si jih izmenjala Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Marka Kranjca in Vlade Republike Slovenije pod vodstvom predsednika vlade Boruta Pahorja. Iz pisem je razvidno, da je Banka Slovenije zahtevala potrebno nujno dokapitalizacijo NLB že leta 2011, vlada Boruta Pahorja pa je temu nasprotovala z utemeljitvijo, da to po njenem mnenju ni potrebno in da če je že potrebno, da je zagotovo pretirano. In ta argument se je pojavljal tudi danes skoraj šest let po sanaciji bank iz leta 2013. Zakaj? Zato, ker za njim stojijo isti ljudje, dodatno pa vzpodbujajo tisti latniki podrejenih obveznic, ki so bili izbrisani. Namreč, če trdijo, da je Banka Slovenije napihnila bančno luknjo, so na varnem vsaj tri skupine, ki krojijo usodo Slovenije od osamosvojitve naprej: politiki, ki so nasprotovali dokapitalizacijam državni bank, bankirji, ki so službovali v državnih bankah od leta 2013 in ki so skopali bančno luknjo in lastniki podrejenih obveznic, ki so dvomljive transakcijske dobičke skrili za skrbniških računih v Luksemburgu in Dublinu.

Obe vladi, tako prejšnja Mira Cerarja, kot zdajšnja Marjana Šarca, vse zahteve po poplačilu podrejencev naslavljata na Banko Slovenije, ker mislita, da se bosta lahko izognila politični in materialni odgovornosti za morebitno poplačilo iz davkoplačevalskega denarja.

Pri tem ju podpirajo podporniki vlade Boruta Pahorja, ki je vse skupaj tudi zakuhala. Dokumenti, ki jih je v prejšnjem sklicu državnega zbora zahtevala parlamentarna komisija pod vodstvom Anžeta Logarja, in dokumenti, ki jih je zasegla policija v raciji na Banki Slovenije leta 2016, namreč potrjujejo politično in materialno odgovornost vlade Boruta Pahorja za prepočasni odziv vlade na finančno krizo, ki se je začela leta 2008. In odgovornost vseh vlad, ki so sledile, da bi vprašanje dokapitalizacije bank, njihove prodaje in poplačila podrejencev tudi legitimno in razumno rešile.

Zato tudi takšen odziv režimskih medijev, ki poskušajo glavnega krivca za porabo davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank in krivca za posledičen izbris podrejencev zvaliti na Banko Slovenije s poceni argumentom, da je bančna luknja bila prenapihnjena. Sploh zato, ker Banka Slovenije že leta 2011 zahtevala nujne dokapitalizacije, ker potrjujejo priloženi dokumenti.

Ta argument je toliko bolj na šibkih temeljih, ker tudi danes slovenske banke težko prestanejo stresne teste, ki jih izvaja Evropska centralna banka in za njihove rezultate vedo na finančnem ministrstvu, ki ga vodi Andrej Bertoncelj. Če bi bila bančna luknja res prenapihnjena, slovenske banke pa prekapitalizirane, potem verjetno obstaja enostavna rešitev. Ministrstvo za finance bi enostavno vzelo denar iz slovenskih bank in ga uporabilo za poplačilo podrejencev, kar bi ostalo, pa dalo nazaj v proračun. Kako to, da tega ni od 2013 naprej naredil noben finančni minister (Dušan Marmor, Mateja Vraničar Erman in Andrej Bertoncelj) in predsednik slovenske vlade Miro Cerar in Marjan Šarec.

Ker je pač lažje zganjati poceni politični populizem in vse težave v bančnem sektorju kriviti Banko Slovenije! (glej priložene dokumente). Vsi bankirji z imeni in priimki, ki so do leta 2013 vodili slovenske državne banke in kopali bančno luknjo pa se pri tem zgolj nasmihajo in verjetno uživajo v sadovih v preteklosti nagrabljenega premoženja.