EU in Slovenija po evropskih volitvah
Evropa in Slovenija sta volili različno, kar se mi zdi dovolj pomenljivo in zanimivo za neko globljo analizo. Če je Evropa volilno naklonjenost premaknila k Zelenim, liberalcem in populistom, oslabila pa konservativne ljudske stranke in socialdemokrate, je Slovenija storila prej obratno. Volila je uveljavljeni stranki SDS, SD in tudi NSi, praktično pa povsem oslabila ali povsem izločila liberalce (kdo to sploh so, LMŠ, SMC, SAB?), zelene in populiste, ter leve radikalce, ki tudi sicer v Evropi niso promovirali. Ta razlika utegne vplivati predvsem na dogajanja v slovenski politiki, obratnega učinka ni pričakovati (noben pomemben evropski medij sploh ni komentiral volitev v Sloveniji).
Najprej je pričakovati, da bo glas slovenskega populizma, ki sta ga doma predstavljali Jelinčičeva SNS in nova Brščičeva stranka, v evropski parlament ponesla SDS, Ljudmile Novak si take ravno ne predstavljam. Razpeta med Orbanovim Fideszom, Salvinijevo Ligo in EPP bo lovila neko novo politično ravnotežje na evropskem parketu. Ne gre zanemariti dejstva, da postaja problem migracij, ki v veliki meri hrani populizem, vse večji tudi v Sloveniji. Obmejna področja s Hrvaško so pod pritiskom, ki ga medijsko spremljanje ne predstavlja relevantno, policija sama ugotavlja, da ni kos temu problemu kljub drugačnim zagotovilom ministra Poklukarja. SDS je uspešno zajahala ta problem. Volilna zmaga je tudi okrepila položaj Janeza Janše. Vrsta politikov, ki so zagovarjali premik SDS v sredino, se je na teh volitvah opekla, Žiga Turk najbolj. Tudi kritika nedelujočih družbenih podsistemov od zdravstva do pravosodja krepi politiko SDS, veliko bolj kot to pomaga NSi, ki želi igrati neko “konstruktivno” vlogo daleč od rigoroznosti novih evropskih populističnih politik. Veliko bolj disperzirana moč v evropskem parlamentu bo priložnost za dejavne, a maloštevilne slovenske poslance in slovensko politiko.
Na drugi strani je SD, ki je doma nedvomno dosegla uspeh, frustrirana z upadanjem priljubljenosti evropske socialdemokracije, celo levi populizem zanjo ne predstavlja kakega pribežališča. Syriza je izgubila doma, leve stranke praktično nikjer niso promovirale. Židan, ki so mu že napovedali odhod, bo najbrž ostal dlje. Tu ni čisto sam, hrvaški SDP je podobno presenetil z zmago v Zagrebu, Osijeku, Splitu in na Reki in je na Hrvaškem druga stranka. Poraz Levice v Sloveniji mu ponuja več manevrskega prostora, vendar se najbrž ne bo podal dlje na tem področju, kot se ni tudi ostala Evropa.
Šarčev problem je popolna odsotnost iz evropske politike. Kljub krepitvi liberalcev v Evropi je jasno, da LMŠ sodi bolj na levo, v spekter z manj uspeha na zadnjih volitvah. Enako velja za SMC, ki, tako pravi Miro Cerar, že gleda naprej. Žal je pregloboko v luknji, da bi sploh kam videl. LMŠ lahko zdaj morda začne razmišljati res o združitvi teh strank, kar je pred volitvami odklanjala.
Levica in Jelinčič bosta odgovor na volilni poraz iskali v zaostrovanju stališč. Levici zgleda škodi tudi položaj dvoživke, koalicijsko opozicijskega pupka.