(VIDEO) Medijska hipokrizija – Medtem ko novinarji jokajo nad političnim pritiskom, pa pozabijo omeniti ustavno sporno sodno prepoved opravljanja novinarskega poklica

V Društvu novinarjev Slovenije so včeraj ob mednarodnem dnevu svobode medijev pozvali politiko, medijske lastnike in tudi javnost k spoštovanju in zaščiti novinarstva, ki se spoprijema z neprecedenčnimi razmerami in pritiski. Mednarodni dan svobode medijev je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1993. Dan je namenjen ovrednotenju medijske svobode po svetu in ozaveščanju o pomenu neodvisnosti medijev ter tudi spominu na novinarje, ki so umrli med opravljanjem svojega dela.

“Novinarje neprestano blatijo številni politiki, strankarski mediji vodijo medijske kampanje z namenom diskreditacije novinarjev, nanje se z vsemi sredstvi spravljajo župani, v družbenih medijih pa se nizajo pozivi k nasilju, linču novinarjev, kar se je lani uresničilo v fizičnih obračunih s televizijskima ekipama,” so med drugim zapisali DNS-ju. Niti z eno besedo pa ni bilo omenjeno dejstvo, da je Slovenija edina država v Evropi in ena redkih v svetu, ki je sodno prepovedala opravljanja novinarskega poklica, kar je več kot sporno in pomeni pomemben precedens, čeprav tega ob mednarodnem dnevu svobode medijev ni omenilo niti eno novinarsko društvo ali novinarji, ki so za to priložnost posneli celo videospot.

Pritiski, ki jih v spotu omenjajo novinarji, so prava mala šala v primerjavi s tem, kar je septembra lani odločilo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, ki je novinarju izreklo eno leto in šest mesecev zaporne kazni zaradi domnevnega poskusa izsiljevanja nekdanjega direktorja družbe Unior Gorazda Korošca in Vinka Stiplovška direktorja družbe Rhydcon v letu 2012, ki ga ni bilo, ampak je šlo kot se v pravni teoriji reče za izzvano kriminalno dejavnost (entrapment). Tako s strani kriminalne združbe dveh državnih podjetij in podjetnikov, sumljivega slovesa, eden od njih Gorazd Korošec je že zgodovina, ki sta prikrivala kaznivo dejanje (za katero sta bila pravnomočno obsojena) in v nadaljevanju odvetniške pisarne Gregorovič Pungartnik ter seveda z zlorabo policije in tožilstva. V celotni operaciji sta sodelovala kar dva tajna delavca s kodnim imenom Rudi in tajni sodelavec policije Vinko Stiplovšek. Čeprav je zakonska dikcija, da izvrševanju ukrepa tajni policijski delavec ne sme izzivati kriminalne dejavnosti, se je zgodilo prav to.

Če sodišče ugotovi, da je bil storilec z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, vselej izda zavrnilno sodbo po 4. točki prvega odstavka 357. čl. ZKP.33. Prepričan sem, da sodišče prve stopnje v Slovenj Gradcu namerno ni hotelo razumeti ali ni razumelo celotnega dogajanja, zato so v pritožbi to natančno opredelili odvetniki in pravne avtoritete in na tem mestu o tem ne bi na široko razglabljal. Gre za pomembna pravna vprašanja, ki bodo vsekakor precedenčna za vse druge primere sojenja novinarjem.

Še bolj problematičen kot prvi del, je drugi del sodbe in sicer izrečena kazenska sankcija – enoletna prepoved opravljanja novinarskega poklica. Sodba seveda še ni pravnomočna, vendar si lahko plastično predstavljate, ali bi si vsaj novinarji morali predstavljati, kaj pomeni prepoved opravljanja poklica. Ne gre torej samo za kazensko sankcijo, kjer novinarja zapreš, ampak najbolj grobi napad na eksistenco posameznika in seveda na ustavno zajamčeno pravice do svobode govora in izražanja. Prepoved opravljanja novinarskega poklica je sporna, če upoštevamo, kaj vse je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Med hipotetičnimi primeri, ko bi bil tak ukrep lahko sporen, med drugim objavo tajnih podatkov ali razžalitev, če bi šlo za mejni primer, ko bi bil novinar le pretirano kritičen, zato bi morali novinarji včeraj dvigniti glas. Ne zame, ampak zase.

Takšnega primera v Sloveniji ali Evropi še ni bilo, je ob izreku sodbe, ki sicer še ni pravnomočna, septembra lani izrekel Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede.

Milosavljević sicer, kot pravi, še ni slišal za noben drug primer bodisi v Sloveniji, bodisi v Evropi, v katerem bi sodišče novinarju prepovedalo opravljanje njegovega poklica, s čimer si sodišče po mnenju Milosavljevića lahko vzame zelo širok prostor. “Če bi se to zgodilo na primer v Turčiji ali na Madžarskem, kjer je nadzor različnih vej oblasti in državnih organov bistveno močnejši, si lahko predstavljamo prepoved opravljanja novinarskega poklica za nekoga kot zelo močno obliko cenzure, kar lahko pripelje pri novinarjih do strahu in posledično samocenzure,” je povedal.

Po podatkih Unesca je bilo lani ubitih 99 novinark in novinarjev. Na lestvici medijske svobode, ki jo vsako leto objavijo Novinarji brez meja, je tudi letos na prvem mestu Norveška. Slovenija je 34., od lani je zdrsnila za dve mesti. Prav zanima me, na katerem mestu bo Slovenija prihodnje leto, če bi prišlo do izvršitve najbolj sramotne sodbe v zgodovini slovenskega sodstva, kjer ne gre zgolj za sporno kazensko sankcijo, ampak popolno destrukcijo in uničenje osebnosti ter seveda posledično tudi eksistenčno uničenje posameznika.

Na lestvici medijske svobode je Slovenija letos torej že padla za dve mesti. Slovenija se na indeksu medijske svobode po novem uvršča na 34. mesto, tik za Francijo in Veliko Britanijo. To je kar za dve mesti slabše kot leta 2018, ko je z 32. mestom dosegla najboljšo uvrstitev v zadnjih letih. Slovenija se je tokrat uvrstila tik pred Slovaško, kjer je bil lani brutalno umorjen novinar Jan Kuciak. Med sosednjimi državami se je na najslabše, 87. mesto, uvrstila Madžarska, Hrvaška je na 64. mestu, Italija na 43. mestu, Avstrija pa je pred Slovenijo na 16. mestu. Kje bo Slovenija prihodnje leto, je odvisno tudi od tega, ali bodo višje instance odpravile najbolj grobo kršenje ustavnih in zakonskih pravic, ki se v Evropi še ni zgodila, v svetu pa je takšno discipliniranje novinarjev eksotično .

Je padec na lestvici medijske svobode že posledica sodbe sodišča v Slovenja Gradcu, ali pa se bo to pokazalo šele v prihodnjih letih, saj ne glede na neobčutljivost novinarskih kolegov doma takšne sodbe običajno ne ostanejo brez odziva v mednarodni javnosti. Dokler je zadeva zaprta za slovenskimi plotovi, je seveda lahkotnost tako spornih odločitev sodišča lahko opravičevati, vendarle je Slovenija na radarju in takšne odločitve “že delujejo” v mednarodnem prostoru.

Sodišče je seveda prav s prepovedjo opravljanja novinarskega poklica pokazalo, za kaj mu v resnici gre, za novinarski genocid ali “končna rešitev” problema Vodušek, ki si ga je zamislilo slovenjgraško sodišče, s prepovedjo novinarskega dela. Za vse tiste stanovske kolege, ki so sodno prepoved opravljanja novinarskega poklica “pozabili” omeniti ob dnevu svobode medijev, pa bi rad opozoril, da nova sodna praksa ali Lex Vodušek, ki se ga skuša uveljaviti leta 2018, omogoča, da se bodo lahko znebili iz medijskega prostora vsakega novinarja, ki jim politično ne bi odgovarjal oziroma pisal v skladu z njihovimi pričakovanji.

Po podatkih Unesca je bilo lani ubitih 99 novinark in novinarjev. Na lestvici medijske svobode, ki jo vsako leto objavijo Novinarji brez meja, je tudi letos na prvem mestu Norveška. Slovenija je 34., od lani je zdrsnila za dve mesti. Prav zanima me, na katerem mestu bo Slovenija prihodnje leto, če bi prišlo do izvršitve najbolj sramotne sodbe v zgodovini slovenskega sodstva, kjer ne gre zgolj za sporno kazensko sankcijo, ampak popolno destrukcijo in uničenje osebnosti ter seveda posledično tudi eksistenčno uničenje posameznika.

Sicer pa je paradoksalno, da novinarji govorijo o političnih pritiskih na eni strani, ki nedvomno so, na drugi strani pa kandidirajo na listah političnih strank za evropske volitve, več novinarskih imen je kandidiralo tudi na listah za lokalne volitve, da o nastopu na volitvah za državni zbor sploh ne govorimo.