(VIDEO) Tiskovna konferenca kot filmski scenarij za pobeg iz zapora “Koper Prison Break”

Skoraj dve uri in pol je včeraj trajala novinarska konferenca Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), na kateri so predstavili ugotovitve interne komisije po pobegu pripornikov iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper. Predsednica interne komisije Janja Pahor Mohorič, generalni direktor URSIKS Jože Podržaj in direktor koprskega zapora Dušan Valentinčič so dobesedno spravili ob živce novinarje, ki so hoteli kri. vendar skoraj dve uri niso prišli do besede, kar je povečevalo nervozo, saj je bilo samo s komercialne televizije POP TV štiri ali celo pet novinarjev in dve snemalni ekipi.

Ne spomnim se, da bi v zadnjem času katerikoli drug dogodek privabil toliko novinarjev in snemalnih ekip, kot je bila včerajšnja tiskovna konferenca, kot da je pobeg dveh kaznjencev državni problem številka ena, ki je očitno zgrozil medije in javnosti, kjer večina zapora sploh še ni videla od blizu, kaj šele od znotraj, sicer ne bi kot stekli psi napadli tako generalnega direktorja Jožeta Podržaja kot direktorja koprskega zapora Dušana Valentinčiča, ki je, da bi pomiril željo, da “mora teči kri”, enostavno napovedal svojo upokojitev in sprejel objektivno odgovornost za dogajanje v Kopru.

Morda pa so novinarji oboževalci trilerja Beg iz zapora (izvirno Prison Break), ki jo je Fox Broadcasting Company premierno prikazal 29. avgusta 2005 in so v čakanju novih sezon, mislim da je že šesta ali deveta sezona nadaljevanke, preveč resno vzeli oziroma pomešali realnost in filmsko fikcijo. Zgodba iz nadaljevanke Beg iz zapora sicer govori o človeku, ki je obsojen na smrt za zločin, ki ga ni storil ter o prizadevanjih njegovega brata, da ga reši. Serijo je produciral Paul Scheuring.

Novinarska konferenca je bila sicer daljša od marsikaterega filmskega recimo kriminalke na HBO Pobeg iz Zapora, ko poročeno mater, ki dela kot šivilja v zaporu zapeljeta zločinca, ki jo prepričata, naj sodeluje pri njunem načrtu o pobegu iz zapora. Film so navdihnili resnični dogodki leta 2015, ko sta iz newyorške kaznilnice pobegnila obsojena morilca Richard Matt in David Sweat.

Zadeve, ki so jih pripovedovali včeraj na tiskovni konferenci, so res lahko dober scenarij za slovensko verzijo pobega iz zapora. Na dan so prišle vse pomanjkljivosti varovanja, osebne zamere, sindikalni boji in odnosi med zaposlenimi in vodstvom zapora ter predvsem različni pristopi, kjer sta tako Podržaj kot Valentinčič kljub zadnjemu dogajanju v Kopru zastopala humani pristop, medtem ko večina, kjer naj bi bili pravosodni policisti po pripovedovanju vodstva naklonjeni bolj trdim prijemom z zaporniki, in bi jih najraje, kot je dejal Valentičič, 24 ur imeli zaprte v sobah z dvojnimi rešetkami. Po Podržajevem prepričanju je njihov namen zrušiti obstoječi sistem prestajanja zaporne kazni v Sloveniji, ker se nekateri v osnovi ne strinjajo s tem, da Slovenija gradi in nadgrajuje sodoben zaporski sistem, v katerem je pomembno tudi dostojanstvo zaprtih in zaposlenih. Kot je dejal, je od junija najmanj petkrat podal pobudo predsedniku Sindikata državnih organov Slovenije Frančišku Verku, da se pogovorijo, a ni bilo nobenega odziva.

Podržaja, kot je pojasnil, žalosti in zdaj tudi že razjezi, če kdo govori, da naj bi bili slovenski zapori hoteli. Poudaril je, da to niso, in povabil vse, da jih obiščejo. Po njegovih navedbah so morda slovenski zapori hoteli za nekatere zaposlene, ker pridejo v nočno izmeno, potem pa jih skoraj tri ure nikjer ni in so za to še plačani.

Ampak gremo k stvari. Janja Pahor Mohorič, predsednica interne komisije, ki je opravila nadzor v koprskem zaporu, je odgovornost za pobeg dveh pripornikov pripisala pravosodnim policistom. Povedala je, da je “komisija ocenila, da je za sam dogodek objektivno odgovoren direktor Zavoda, ki je odgovoren za varnost v samem zavodu ter, da so subjektivno odgovorni posamezni pravosodni policisti, pri katerih je bilo dokazano pomanjkljivo in nestrokovno izvajanje delovnih nalog, ter, da so subjektivno odgovorni tudi njihovi neposredno nadrejeni. Ob koncu pa je komisija podala tudi svoje mnenje o tem, da v obravnavanem primeru glede na vse okoliščine in ugotovljene pomanjkljivosti, ki so vplivale na sam pobeg, ni bil posledica pomanjkanja pravosodnih policistov v zavodu, kajti kot rečeno, v noči pobega v Zavodu so naloge opravljali pravosodni policisti oziroma število pravosodnih policistov, ki je sicer opredeljeno v skladu z načrtom varovanja. Ocenili smo, da je pač ključno neizvajanje nadzora, kot je opredeljeno v samem načrtu varovanja.”

Zdaj, če to prevedemo v pogovorni jezik, ki ga je direktor uprave Jože Podržaj povzel z besedami, da je iz nadzornih kamer razvidno, da v času daljšem od dveh ur nobeden od pravosodnih policistov v službi ni izvajal nobenega nadzora. “Komisija je pri pregledu posnetkov takoj videla, kar bi morali videti tudi pravosodni policisti v službi,” je dodal. Pahor Mohoričeva je namreč pojasnila, da je bilo na posnetkih dveh nadzornih kamer videti pobegla. Že to bi po Podržajevih besedah omogočilo ustrezno reakcijo, če bi nekdo opravljal svoje delo. “Lahko je gledal, pa ni videl. Lahko, da ni gledal. Lahko, da je spal. To so špekulacije. Dejstvo pa je, da v debelih dveh urah ni bilo opravljenih nobenih nalog, predvidenih v načrtu za varovanje.”

Pahor Mohoričeva je pojasnila še, da komisija ni mogla pritrditi, niti izključiti možnosti, da so pri pobegu sodelovale še druge osebe, to bi po njenih pojasnili lahko med drugim bile osebe, ki bi pripornikoma zagotovile žage in jima jih pomagale prinesti v sobo ter pripornik, ki je bil v sobi z njima. Slednjega so ovadili zaradi pomoči pri pobegu.”

Po do sedaj znanih podatkih sta pripornika izvedla pobeg na način, ki je bil v bistvu v javnosti že predstavljen in ga lahko še enkrat povzamem. “Pobegnila sta torej na način, da sta prežagala zgornji dve rešetki na oknu v bivalnem prostoru, jih s pomočjo pohištva v sobi upognila do te mere, da sta splezala skozi okno. S pomočjo zavodskih rjuh pripravila vrv, po kateri sta se približno pet metrov spustila na notranje dvorišče zavoda. Se nato pomaknila proti kontejnerjem za smeti. Manjši kontejner naložila na večjega, se povzpela nanj, nato pa obrabljeno vzmetnico, ki je ob kontejnerjih, vrgla na to žico, si spet z prirejeno vrvjo pomagala, da sta se povzpela na streho tovornega vhoda in se od tam zopet s podobno prirejeno vrvjo spustila preko zunanjega zida na cesto,”je povedala Mohoričeva.

“Nesporno je, da to, kar je ugotovila komisija, drži. Običajno so, v moji dolgoletni praksi, vsi taki klasični pobegi iz zaprtih delov zavoda, razlogi številni. Na eni strani pomanjkljivo opravljanje nadzora s strani pravosodnih policistov, na drugi strani sistemske pomanjkljivosti v sistemu varovanja. Tako je bilo tudi v našem primeru. Zato bomo zaposleni morali prevzeti odgovornost. Tako pravosodni policisti kot vodstvo. Jaz se zavedam, da sem kot direktor objektivno odgovoren za vse, kar se dogaja v zaporu. Zato sem se tudi odločil, da se upokojim,” je povedal Valentinčič.

Med nepravilnostmi je komisija izpostavila tudi, da vodstvo ni izvajalo ustreznega nadzora nad delom pravosodnih policistov, ki so opustili določene naloge. Poleg tega so skušali preveriti tudi trditve, da naj bi bile rešetke v koprskem zaporu iz neustreznega materiala, zaradi česar sta jih pripornika tudi uspela prežagati. Člani komisije so skušali prežagati rešetke, a so se po dveh, treh rezih zobje žage obrusili, je pojasnila Pahor Mohoričeva. Ocenjujejo, da kakovost jekla ustreza zahtevam, a v izogib dvomom, so odredili še analizo. Zanimivo pa je prav gotovo vprašanje, kdo je zapornikoma priskrbel tako kvalitetne žage, da sta brez problemov prerezala rešetke, kar naj bi delala približno dva meseca. Pile skrivala v škatli za alpsko mleko in narejene reze pobarvala z evrokremom.

Zanimivo pa je direktorju koprskega zapora Dušan Valentinčič v telefonskem pogovoru povedal pobegli pripornik.”Pogovarjala sva se o zanimivih stvareh. On je meni povedal, da so zvečer dali to brisačo gor na okno ali pa ob določenih obdobjih. Imeli so luknjico v tej brisači in so opazovali to dogajanje v pisarni vodje izmene, ki se nahaja štiri metre zračne linije stran. In skozi to luknjico so oni toliko videli, čeprav so bile rulete spuščene, kdaj je vodja izmene v pisarni, kdaj prihajajo k njemu ostali pravosodni policisti in kaj počnejo. Natančno je rekel, da so beležili dlje čase navade posameznih pravosodnih policistov. Meni je tudi povedal v tem smislu: Znate direktore, pa imate jednog, kod kojeg nikad ne bi pobegli. In mi je opisal tega pravosodnega policista in sem rekel, kaj on drugače dela kot ostali. Pa on nikad ne spava, on je stalno vsake pol ure okrog svetil po oknih, prvo smo njega crtali.”