Tit Turnšek: “Če lahko kdo preti Evropi, vsaj v bližnji prihodnosti, so to samo ZDA” – TOPNEWS.si

Tit Turnšek: “Če lahko kdo preti Evropi, vsaj v bližnji prihodnosti, so to samo ZDA”



Tit Turnšek: “Če lahko kdo preti Evropi, vsaj v bližnji prihodnosti, so to samo ZDA”

Ekspertna konferenca Zagreb Format, ki je minuli konec tedna potekala v Zagrebu, se je ukvarjala s temo, ki ni od včeraj, ampak je v zadnjih mesecih ponovno aktualna. Govora je bilo o skupnih evropskih oboroženih silah, o tem, koliko je takšen projekt realen, je sploh realen, so tisti, ki ga dajejo na mizo pred svojim časom morda zamudili? Projekt panevropskih oboroženih sil ni prisoten v javnosti šele od 2015 leta. Je veliko starejši, ampak nikoli ni prišel do faze resne realizacije. V organizaciji Zveze protifašističnih borcev in protifašistov RH je poleg predsednika omenjene organizacije nastopil tudi predsednik ZZB Tit Turnšek.

Predsednik Združenja protifašističnih borcev in protifašistov Franjo Habulin je med drugim dejal, da je sicer “njegovo osebno mnenje, da je izgubljena zgodovinska priložnost po razpadu Varšavskega pakta, ko je vse bilo v prid temu, da bo razpuščen tudi Nato pakt, in da gre Evropa v smeri formiranja lastnih obrambnih oboroženih sil. Kolikor mi je znano, je ideja o panevropskih oboroženih silah, lahko bi jih imenoval s silami združene Evrope, imela svoj čas precej podpore med manjšimi članicami Nata. Ampak globalni politični odnosi, v prvi vrsti odnos med ZDA in Rusijo so preprečili, da se ideja o panevropskih oboroženih silah oživi s strani Francije in Nemčije in približa svoji konkretizaciji. Mislim, da je prišlo do spoznanja, da mora Združena Evropa, pa kolikor se v tem trenutku zdi neenotna, najti način, da ima in vodi zunanjo, varnostno in obrambno politiko. Ampak skupna obrambna politika brez skupnih oboroženih sil ne bi imela smisla. Gre za širši politični in družbeni kontekst, v katerem se je o evropskih oboroženih silah ponovno začelo razpravljati, ” je v uvodu dejal Franjo Habulin, predsednik Združenja protifašističnih borcev in protifašistov RH in dodal, da se kot organizatorji ne opredeljujejo niti za eno ali drugo opcijo, niti ničesar ne zagovarjajo ali zavračajo, ampak odpirajo razpravo. Evropska varnost po njegovem ni akademsko, ampak življenjsko vprašanje.

Tit Turnšek, predsednik ZZB: “Jaz bom šel malo v preteklost in postavil idejo o evropski vojski v kontekst Evropske identitete. Ideja o Evropskih oboroženih silah ni nova. Iniciativa je prišla od Tonya Blaira in je bila podana leta 1998 v Saint-Maloju, ko je imel Blair sestanek s Francozi. Sprejeli so skupno deklaracijo, ki je govorila o tem, da mora biti Evropa sposobna za avtonomno delovanje. Ideja se je neobičajno hitro razvijala, če vzamemo v obzir hitrost evropskega odločanja. Evropski svet v Helsinkih je potem sprejel načrt, da se do leta 2003 vzpostavijo enote za hitro posredovanje. Lahko gibljive sile bi po potrebi sestavile evropske države in bi morale imeti okoli 60.000 vojakov. In te sile bi se lahko napotile v krizna žarišča v roku dveh mesecev od sprejetja odločitve. Po predvidevanjih EU bi delovale v kontekstu upravljanja s krizami. Te sile bi morale vključevati 100 pomorskih enot in 350 letal. To predstavlja vojsko s približno 240.000 vojaki. Pričakovati je, da bi stalna komanda s približno 100 častniki bila v Bruslju. V razpravah, ki so se pri tem pojavile, je bila predvsem zelo nervozna reakcija ZDA. Te reakcije so malo zameglile dejstvo, da gre pri EU v prvi vrsti za preprečevanje kriz, upravljanje s krizami, ki se pojavljajo znotraj držav in ne v meddržavnih sporih. Tedaj so bile v Nato takoj sprejete Poljska, Češka in Slovaška. Nato se je začel širiti in začelo se je govoriti o novi in stari Evropi.

Upravljanje s krizami ima prav tako nevojaške aspekte, s katerimi bi se ukvarjal poseben odbor. Odločeno je bilo, da če bo potrebno, bodo morale članice v te namene zbrati okoli 5000 policistov in razviti civilne kapacitete za humanitarno pomoč in pomoč pri nesrečah večjega obsega. Vendarle je realizacija načrtov na začetku leta 2005 zastala za predvidenim načrtom, ampak dogovorjeni cilji so dolgoročno ostali. Kljub temu je EU zdaj sposobna izvesti celotni spekter Petersberških nalog. Res, da je že izvajala nekatere uspešne policijske akcije v BIH in Makedoniji. V letu 2004 so obrambni ministri in ministri za zunanje zadeve 25. držav sprejeli odločitev o vzpostavitvi 13 mobilnih bojnih skupin. Posamezna skupina bi imela 1500 vojakov in bi se lahko postavila v krizno področje v roku 10-ih do 15-ih dneh. Te borbene skupine bi morale delovati v oddaljenosti do 6000 kilometrov, največ štiri mesece in pripraviti teren za prihod večjih enot. Pričakovalo se je, da bodo prve skupine pripravljene do leta 2005. Celotni načrt naj bi se izvedel do leta 2007. Dve odločitvi sta bili zelo pomembni, razvoj kapacitete v smeri upravljanja z krizami in vzpostavitev agencije za razvoj obrambnih kapacitet raziskav in nabave orožja. Evropske sile do sedaj niso bile namenjene neodvisnemu opravljanju obrambnih operacij. Skupna varnostna in obrambna politika, ki je prav tako vključevala bojne sile, bi morala dolgoročno pomeniti, da je to ena skrajnost, v kateri bi se prej ali slej razvil ta odnos med evropskimi oboroženimi silami in Natom.

Najprej je bilo mišljeno kot strateško partnerstvo EU in Nato, ampak dolgoročno bi to prav gotovo pomenilo konec Nata, ker bi Evropa šla svojo pot v doseganju svojih obrambnih kapacitet. Predvidene evropske sile bi lahko, kar se tedaj ni zgodilo, predstavljale prvi korak proti skupni evropski vojski, pod nadzorom EU. Ko bi se enkrat vzpostavila avtonomna evropska vojska, bi to bila sila, ki bi lahko naredila, kar bi hotela evropska vlada. Ampak te vlade za zdaj ni. Ustvarjanje evropske identitete pomeni lojalnost in občutek pripadnosti pri prebivalcih Evropske unije. Nacionalni miti 19. in 20. stoletja so imeli velik vpliv na dogajanje, ne samo v Evropi, ampak v celem svetu. Pri ustvarjanju evropske identitete ne gre samo za enostavno zamenjavo z novim velikim evropskim mitom ali neke velike evropske nacije, ki bi vsilila občutke svojim prebivalcem.

Vendarle je potrebno ustvariti minimalni izbor skupnih vrednot vrednot, brez katerih nobena skupnost ne more dolgoročno preživeti. Prej ali slej bomo prišli v situacijo, v kateri bo potrebna solidarnost velike večine Evropejcev, da bo EU učinkovita in bo delovala.

Zdaj bom nekoliko bogokleten, bom rekel. Če lahko kdo preti Evropi, vsaj v bližnji prihodnosti, to so samo ZDA. Mi smo konkurenti v številnih situacijah na različnih tržiščih. Trumpova politika to vse bolj potrjuje. Resnica je, da se Evropa in ZDA ne strinjajo v mnogih stvareh. Če evropske integracije zastanejo, potem bo EU še dolgo samo evropska interesna skupnost, brez kakršnekoli politične moči. Jaz mislim, da tudi brez kakršnekoli realne vojaške sile”, je med drugim dejal Turnšek.

Jožko Klisović, nekdanji namestnik ministrice za zunanje zadeve Hrvaške v vladi Zorana Milanovića, je precej pozornosti namenil vzponu poveličevanja ustaštva na Hrvaškem.

“Hvala lepa. Meni to srečanje Zagreb Format kaže na to, da anfifašisti na Hrvaškem ne razmišljajo samo o zgodovini, ampak tudi o prihodnosti, ker tema, o kateri danes govorimo, skupna evropska vojska je tema prihodnosti. Je tema prihodnosti Evropske Unije in Hrvaške v tej Evropski Uniji. Torej, to je tema, kaj bi Hrvaška, in to razpravo moramo na Hrvaškem začeti, želela od EU, in na kateri način naj se razvija oziroma kateri so ti naši interesi, ki bi čez tako EU bili zadovoljeni…

Na Hrvaškem je bila omenjena strategija nacionalne varnosti RH, ne vem koliko veste, vlada SDP-ja pod vodstvom Zorana Milanovića je naredila to strategijo. Milanović se je v nekem trenutku odločil, da kljub vsemu ne bo šel v proceduro v Sabor, da bi sprejel takšno strategijo, ker je mislil, da morda ni potrebna, da je to staromoden način razmišljanja o nacionalni varnosti in mnoge države EU zares nimajo strategije nacionalne varnosti.

No, ko je prišla vlada Andreja Plenkovića, so si zaželeli v proceduro poslati takšno strategijo. In kot osnovo za delo na nacionalni varnosti so vzeli našo strategijo, ki je ostala v predalih naših ministrstev. Nekaj malega paragrafov so obrnili in malo dopolnili neke zadeve, v bistvu so vzeli tekst, ki smo ga imeli, dodali pa so precej elementov in vrednot domovinske vojne. Dobro, to je v redu, nič nimamo proti temu, ampak potem smo mi, ker ustava tako pravi, iz SDP-je zahtevali, da se vnesejo vrednote antifašizma, na katerih je zasnovana svobodna Evropa. Prav takšen je bil naš amandma. Ta amandma je bil zavrnjen. In to je razlog, zakaj SDP v saboru ni glasoval za strategijo nacionalne varnosti RH. Torej protifašizem in njegove vrednote so očitno nekomu sporne.

Če so hoteli vnesti v strategijo vnesti pozitivne vrednote, na katerih je utemeljena moderna Hrvaška, potem morajo poleg domovinske vojne vnesti tudi protifašistične vrednote, ker vsa Evropa temelji na njih. In Hrvaška kot del Evrope ali kot suverena nacionalna država prav tako. Tako, da moramo dvigniti svoj glas v obrambo naših vrednot. Mi na žalost vidimo, da je Hrvaška polna insignij nekdanjega ustaškega gibanja, fašističnega gibanja. Mi smo nedavno v saboru imeli interpelacijo proti vladi zaradi parole “Za dom spremni”, ki je povezana ustaškim gibanjem in smo samo zahtevali, da se iz javnega prostora RH umaknejo vse insignije, vsi znaki ustaškega ali fašističnega ali kateregakoli gibanja. Ta interpelacija je bila v hrvaškem saboru zavrnjena, kar dodatno poraja dvom pri mnogih ljudeh, da zadeve ne gredo po najboljši poti.

In zato imamo danes v Novski, včeraj v Jasenovcu, ploščo, na kateri piše “Za dom spremni”, zato naša predsednica, med tem ko Hrvaška nogometna reprezentanca igra z Izraelom v Osijeku, ne sliši, da se na stadionu skandira “Za dom spremni”. Zato imamo spomenike, ki se postavljajo raznim ljudem, ki so povezani s časom fašizma in nihče se na to na Hrvaškem ne odzove. In to imamo od proevropske vlade, ki se trenutno kot taka kaže na oblasti.

Veste, ko je bil Sanader predsednik HDZ-ja in predsednik Hrvaške vlade, je isti dan, ko je bil Juretu Francetiču postavljen kip v Gospiču ali Budaku v Svetem Roku, je sprejel odločitev vlade, da se morata spomenika odstraniti v roku, če bo potrebno tudi v spremstvu policije in to je bilo storjeno. Danes, ko imamo proklamirano evropsko vlado, mi na žalost takšnega odziva hrvaške vlade nimamo in seveda se poraja dvom, kam vse to gre.

Ampak, formira se komisijo za soočanje s preteklostjo, ki govori, da je v nekaterih situacijah dovoljeno, v nekih situacijah ni dovoljeno, uporabljati ustaških simbolov. Tako to ne gre. In zato je glas antifašistov v tem trenutku pomemben, da tudi on usmeri pot te države tja, kamor mora iti. Fašistična obeležja je mogoče uporabljati samo v gledaliških predstavah, ko govorijo o tem obdobju, v filmih, ki govorijo o drugi svetovni vojni. pa si morate obleči uniformo in morate imeti te znake, ker s tem poskušate pričarati situacijo, ki je tam bila in ne v drugih primerih. Ampak na Hrvaškem imamo situacijo, ki se je vsi zavedate in zato je zelo pomembno, da vsi, ki verjamejo v vrednote antifašizma, delujejo skladno s temi vrednotami…

Kar se tiče naše teme evropske oborožene sile oziroma evropske vojske, je ta ideja zelo stara. Ko so leta 1948 ustanavljali Nato, je nastajala ideja o evropski oboroženi skupnosti, ki ni dolgo živela, ker je leta 1954 zamrla. Ampak, tukaj bi morali biti Nemci, Francozi, Italijani in države Beneluxa. Potem imamo Zahodnoevropsko unijo, ki je živela malo dlje in je bila prav tako zamišljena za koordiniranje aktivnosti na področju obrambne politike. Ampak, v 90-ih letih prejšnjega stoletja tudi ona gre počasi v v zgodovino, čeprav se krčevito drži med živimi. Vsakič, ko se govori o evropski vojski, v bistvu bi to bil trenutek, ko se Evropa počuti v nevarnosti iz nekih razlogov: ali so pokvarjeni transatlanstki odnosi z Ameriko ali na njenih mejah prihaja do določenih napetosti, na katere ne ve kako in s čim bi na njih odgovorila.

Tako, če se spomnite leta 2003, ko je bila ameriška intervencija v Iraku, se niso zmogli zmeniti niti znotraj Nata, ali bodo izvedli skupno Nato akcijo in nato je bila koalicija voljnih. Tedaj se je ponovno začelo v Evropi pogovarjati, ali imamo lahko soglasje o pomembnih varnostnih vprašanjih in izkoristimo skupne kapacitete, ko si to zares želimo. Ker koalicija voljnih kaže na to, da nismo sposobni v tem strukturnem pomenu, ko je Nato sprejeti odločitev, ki bi se lahko smatrala kot dobra. Zaradi razlik v pogledih različnih držav, smo bili prisiljeni iti v koalicijo voljnih, kar takoj postavlja vprašanje, koliko bi bila Amerika pripravljena braniti Evropsko, kot je bilo to sprva zamišljeno.

Tudi leta 2015, ko smo imeli krizno situacijo v Ukrajini in aneksijo Krima, pa pred tem oboroženi konflikt v Gruziji, se je Evropa ponovno vprašala, če bi bila slučajno z Vzhoda ogrožena varnost Evropske Unije, kdo in kako bo reagiral. Ukrajina je imela sporazum, ki se imenuje Budimpeštanski sporazum, podpisan 1995, ko se je prostovoljno odrekla jedrskemu orožju, ki ga je imela in ga predala Ruski federaciji. V zameno so ruska federacija in prav tako ZDA, Francozi in VB jamčile za njeno teritoriaalno celovitost in suverenost na celotnem njenem ozemlju. Zavedamo se situacije, ki se je zgodila leta 2015, ampak tudi prej in vidimo, da omenjene štiri velike jedrske države niso spoštovale svojih obveznosti do Ukrajine. Kako naj v teh razmerah Evropa verjame komurkoli? Ali je to prelomni trenutek v evropski sodobni zgodovini, ki je ponovno pognal idejo o evropski vojski. Kot naši ljudje pa tudi drugi v regiji govorijo “zanesi se na svojega konja” ali zanesi se nase.

Zato imamo predsednika Junckerja, ki je v govoru o stanju v EU, začel leta 2015 omenjati Evropsko vojsko. Pred kratkim imamo tudi predsednika Macrona, ki je ponovno oživel in dal politično podporo najpomembnejših držav EU v smislu vojaške sile, temu asistira tudi kanclerka Merklova. Torej, v Evropi se je začelo ustvarjati politično ozračje, da so Evropske sile potrebne, ker na vseh naših mejah gori. Na južnih mediteranskih mejah EU in potem naprej v Afriki imate niz držav, ki niso funkcionalne, kjer razne organizirane kriminalne skupine de facto upravljajo z ozemlji. kjer državna oblast ni organizirana, kot bi morala biti, in kot jo imamo mi v smislu nadzora celotnega ozemlja. Od Libije, Malija naprej, od tam k nam prihajajo veliki migrantski valovi, ki ogrožajo evropsko varnost, in ko Američani ne želijo pristopiti k Marakeškemu sporazumu. Na vzhodnih mejah imamo prav tako nestabilno Ukrajino, na juhovzhodnih mejah od Turčije naprej imamo Bližnji vzhod, Sirijo, področje, ki je prav tako turbulentno, potegnjeno v vojno, politične krize in tako naprej. To so pogoji pod katerimi se začenja govoriti o Evropski vojski. No, ampak, ali je mogoča v tem trenutku, kdo bi bil poveljnik evropske vojske? Kdo bil bil? V vsaki državi je to običajno predsednik države, politični poveljnik, vemo, vojaško poveljstvo ima svojo logiko. Kdo bi bil v EU? Evropski svet, v katerem sedi 28, kmalu pa le 27 šefov držav in vlad, ki se ne morejo dogovoriti niti o eni stvari, ki je resna. Niso se mogli zmeniti o vprašanju Bližnjega vzhoda, niti o priznanju Kosova, niti okoli enega kompleksnega, zunanjega, političnega ali obrambnega vprašanja, ali lahko torej pričakujemo, da bo to politično vodstvo vodstvo Evropske vojske? Koliko je to realno? Ali so naše vojske kompatibilne ali so interoperabilne v Natu, je bilo precej energije uporabljeno za to kompatibilnost in interoperabilnost različnih formacij v nacionalnih državah.

Ali so nacionalne države pripravljene deliti rezultate raziskovanj v vojni tehnologiji? Ali bo Hrvaška to dobila od Francije in Nemčije, ali se to še vedno čuva kot nacionalno bogastvo in vrednost, ki je ne deliš, ker je visoka tehnologija pomembna, v njo se precej vlaga. Ali so države pripravljene deliti obveščevalne informacije do te mere, kot se to dela v eni skupni državi.

Polno izzivov je pred Evropo v političnem smislu, ustanavljanje skupne evropske vojske de facto vodi k federalizaciji Evrope, k ZDA. In to je eden od petih scenarijev, ki jih je Juncker navedel v Beli knjigi, a ta scenarij je v nasprotju s scenarijem, ki ga zagovarjajo rastoče politične sile v Evropi, populisti raznih vrst, ki de facto želijo okrepiti suverenost lastnih držav na škodo skupnih intresov in skupne zgodbe. Torej popolno obrnjen trend. Evropska skupnost in evropska vojska je nekaj popolnoma drugega, ampak, o tem, nihče ne govori. Vsi govorijo v kontekstu krepitve nacionalnih držav in njihovih obrambnih sposobnostih in njihovih varnostnih sposobnosti za spopad z vsemi krizami in tudi z migrantsko Torej, popolnoma drugi trend, kjer populisti vseh vrst, številni od njih skrajno desne provinience, mnogi od njih koketirajo z nacionalizmom in s temi ideologijami, ki se trenutno vsiljujejo in rastejo, rastejo posebej v Nemčiji, kar je posebej zaskrbljujoče. Zato je zelo pomembno, da Angela Merkel, ko vidi te tendence, gre na ulico in vodi protidemonstracije, kar se v Hrvaški ne dogaja, ampak želeli bi, da bi se dogajalo. Torej, evropska vojska je potreba. Vsak dobronameren bo takoj razumel, da je dobro imeti lastne kapacitete za obrambo ozemlja oziroma političnega prostora, kot je EU. Ampak, vprašanje je, koliko je to v tem trenutku realno zaradi niza zadev, ki obremenjujejo EU. Od vprašanja sprejemanja odločitev do vprašanja odnosov z ZDA in Natom, 19 držav članic EU je tudi članic Nata, tu bi se zadeve podvajale. Male države nimajo denarja, da bi financirale dvojno prisotnost v dvojnih vojskah, v Nato ali konceptu evropske vojske. Mi kupujemo šest letal, Slovenija trenutno sploh nima zračnih sil, in za nas je edini način kako zagotoviti varnost našega prostora integracija v neko večjo zvezo. Trenutno smo integrirani v to večjo zvezo in to je Nato. Tu delujemo dobro in postaviti pod vprašaj nekaj, kar deluje, da bi naredili nekaj, kar sploh ne vemo, kako bo delovalo, in kako vzpostaviti v tem političnem trenutku, ni modro. In zato mora Hrvaška še naprej delovati preko Nata, svojo reformo oboroženih sil mora vzpostaviti skozi koncepte, ki smo jih dobili iz znanja preko Nata in krepiti to organizacijo, vendar le nismo slepi, kar se dogaja okoli nas. Politika predsednika Trumpa, ki dodatno povzdiguje obrvi v Evropi in dodatno vzbuja dvom, da Evropa ni varna samo z Natom, da mora tudi sama ustvarjati svoje kapacitete. Trenutno se nahajamo v politični tranziciji v smislu razmišljanja kako naprej. Ampak, ostati moramo realni in ne smemo fokusirati svoje energije v nekaj, kar je nerealno, kar se ne bo zgodilo, in nato se nekega dne zbudimo v bog ne daj krizni situaciji. na katero ne vemo kako odgovoriti,” je med drugim dejal Jožko Klisović, nekdanji namestnik ministrice za zunanje zadeve v vladi Zorana Milanovića.

Na Zagreb Forumu so nastopili še gostje iz Avstrije in Bosne in Hercegovine ter seveda Hrvaške. Poleg Tita Turnška, predsednika ZZB in Jožka Klisoviča, poslanca SDP-ja v hrvaškem saboru, so na ekspertni konferenci Zagreb Format nastopili še Andrej Mohar, tajnik koroških partizanov, iz Hrvaške Božo Kovačević, nekdanji saborski poslanec in minister v vladi RH ter veleposlanik v Moskvi, docent dr. Robert Barič, polkovnik in docent z Vojne Akademije in Mustafa Polutak, general-nekdanji poveljnika 4. armade v BIH in Benjamin Sokol. Zagreb Foruma se je udeležil tudi Vladimir Prohorov, namestnik ruskega veleposlanika v Zagrebu.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)