Skupna evropska vojska: Kaplja na vroč kamen ali temelj neodvisne evrope?

Uradna izjava nemške kanclerke Angele Merkel, ki je novembra izrazila pripravljenost za uresničitev projekta skupne evropske vojske, je pripeljala do točke brez vrnitve. Sedaj se ni več mogoče vrniti k mnogoletni retoriki na to temo, ki je bila zgolj teoretična.

Nastop Angele Merkel v Bundestagu se bistveno razlikuje od prejšnjih izjav o francosko-nemškem vzpostavljanju vojaške strukture za vso celino, ki bi obstajala vzporedno poleg zveze NATO. Zlasti zato, ker se je zgodil na vrhuncu krize evropskih integracij. Očitna upočasnitev tega procesa neizbežno pelje do rušenja, če ne bo prišlo do kvalitativnih prelomov. Poleg brexita se na jugu kuha italijanski brexit 2. Načrti Italije o uvedbi ločene valute vzporedno z evrom ne izgledajo več zgolj kot besedno politično izsiljevanje. Sredobežna razpoloženja na Madžarskem se še krepijo ob povečanem vplivu evroskeptičnih strank. Na Poljskem so nacionalisti prešli od rušenja sovjetskih spomenikov k zažiganju zastav Evropske unije.

Zaradi vsega tega je potrebno na povedano odgovoriti z dejanji. Vendar je pomemben tudi globalni politični kontekst. Nemčija že odkrito izraža svojo pripravljenost, da bi zagotovila neodvisnost Evropske unije od diktata ZDA na mnogih temeljnih področjih, in očitno je, da je neodtujljiv del tega temelja tudi vojaško-politična samostojnost. Počasi se zaključuje dejansko nastajanje enotnega energetskega sistema EU, vključitev Severnega toka 2 v skupni evropski energetski sistem pa kaže na odločnost nemškega vodstva, da ne bo popustilo pred ameriškim izsiljevanjem s sankcijami, s katerim želijo ZDA blokirati ta projekt. Skrajno pomembno je to, da je ta ameriški demarš v tradicionalnem protiruskem slogu uperjen proti Nemčiji in Evropski uniji. Pred tem se je zgodil škandal okrog financiranja zveze NATO, ki ga je začel Trump. Njegova računica, da bo uspel z grobim kričanjem, je pripeljala do obratnega učinka. Očitno je, da Trump ni upošteval, da se je ta upor evropskih vazalov pripravljal že dolgo.

Že marca 2015 je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker izrekel izjavo, ki je pomirjala Washington, da bo osnovna naloga združenih evropskih oboroženih sil odvračanje Rusije. Beseda je tekla že o nalogah, kar pomeni, da je vprašanje o ustanovitvi dejansko že rešeno. S tradicionalno protirusko usmerjenostjo, ki v funkcionalnem smislu pomeni samo podvajanje nalog, ki jih izvaja že NATO, pa taka vojska izgubi smisel in temu primerno tudi zanimivost za evropske partnerje, ki bi jo financirali. Tako ne more biti dvoma, da gre v bistvu za globok separatizem in celo za možnost ukinitve Severnoatlantskega zavezništva.

Kako realna je ta perspektiva?

Potencialne vojaške zmogljivosti združene evropske vojske so velike. Je pa trenutno evropski segment zveze NATO v obupnem stanju. Po tem, ko je odločno izpeljal politični prevzem proizvodnih območij in virov nekdanjega sovjetskega bloka in izkoristil vojaško silo za utrditev razbitosti Jugoslavije, je zaspal na lovorikah te »zgodovinske revanše« in postal politično slepo črevo z dekorativnimi ritualnimi funkcijami.

Ob medijski retoriki o ruski grožnji se dejanska vojaška politika EU gradi na trdnem prepričanju, da velika vojna v sodobni Evropi ni mogoča. Kvalificirani strokovnjaki na obeh straneh »partnerstva EU – Rusija« razumejo, da bi »ruski medved«, če bi res želel razbiti Evropsko unijo, to lahko izpeljal brez uporabe jedrskega orožja približno v roku dveh tednov. Maksimalni domet trenutnega evropskega vojaškega kompleksa je nekakšno reguliranje lokalnih konfliktov z nizko stopnjo intenzivnosti. Bundeswehr ima 70 tisoč pripadnikov. Za primerjavo: po Versajski pogodbi ob koncu prve svetovne vojne, za katero je bilo mišljeno, da obsoja nemške oborožene sile na uničenje, so velikost nemških kopenskih sil zmanjšali na 100 tisoč ljudi. Z nemškim pregovorom bi temu rekli »kaplja na vroč kamen«.

Obstoj Bundeswehrovih tankov se zdi preprosto smešen. Leta 2015 so enote štele 225 tankov Leopard 2A6 in 183 tankov Leopard 2A5. Najsodobnejšo različico glavnega bojnega tanka Leopard 2A7 je nemška vojska prejela decembra 2014. Prvotno naročilo je predvidevalo modernizacijo 20 obstoječih Leopardov 2A6 – to je zgolj en bataljon. Po normah sodobne vojne to zadošča za 10 do 25 minut preživetja. Po programu za razvoj Bundeswehra je bilo načrtovano, da bi v to različico posodobili vsaj 150 tankov.

Moramo pa upoštevati ogromne izkušnje in tehnološke prednosti evropskega vojaško-industrijskega kompleksa. Poleg možnosti za modernizacijo Leopardov, ki jih imajo v svoji oborožitvi tudi mnoge države onkraj Evrope, moramo omeniti še visoke sposobnosti samostojnih artilerijskih havbic PzH 2000 in obstoj osnovnih bojnih letal Eurofighter Typhoon, pa tudi francoske zračne sile imajo svoje večnamensko letalo Dassault Rafale. Tako z običajnimi vrstami orožja ne bi bilo težav, če bi zanje obstajala želja in denar. Vstop v nemški in francoski vojaško-industrijski kompleks po programih za dooborožitev in preoborožitev nove evropske vojske pa je stvar prihodnosti.

Očitno se Nemčija zaveda, koliko bo Evropo stala obrambna neodvisnost od ZDA, vendar pa je očitno prisotno pomanjkanje domačih virov za naložbe v tej smeri. To pojasnjuje izrecno in prikrito nasprotovanje ameriškim sankcijam proti gospodarskemu sodelovanju z Rusijo in Iranom, pa tudi pripravljenost za gospodarsko vojno z ZDA zaradi Severnega toka 2.

Če ob tem upoštevamo, da ima EU pol milijarde prebivalcev, bo v primeru obsežnega kontinentalnega konflikta pri polni mobilizaciji skupnih evropskih oboroženih sil nastala težava, da jih preprosto ne bodo mogli s čim oborožiti in opremiti. To odpira široke priložnosti za druge države Evropske unije v programih za dooborožitev in preoborožitev skupne evropske vojske. Tu pa bodo v prednosti tiste države, ki bodo že sedaj začele razvijati to perspektivo, ustvarjale nove oblike kooperacije in sovlagale v skupno proizvodnjo izdelkov za vojsko: od strelnega orožja, optike in elektronike do uniform in sredstev za osebno zaščito. Ni izključeno, da bo potreba po polnem opremljanju nove celinske vojaške strukture resno načela vprašanje glede nabave manjkajočih ali nerazvitih vrst orožij pri manj »prijateljskih« velikanih vojaške industrije, kot sta Kitajska in Rusija. Mimogrede, to bi bila najmočnejša politična poteza v smeri medblokovskega zaupanja. Mogoče ravno taka perspektiva, ki bi po eni strani povečala mednarodni status »malih evropskih nacij« in po drugi strani zmanjšala stopnjo nastopanja proti Rusiji in Kitajski, ne ustreza ZDA.

Pri obravnavanju perspektive za vzpostavitev skupnih evropskih sil obstaja še en zelo pomemben dejavnik: francosko jedrsko orožje. To bi brez vsakega dvoma dvignilo projekt nove vojaške združitve Evropske unije in mu dalo globalen pomen, v prihodnje pa bi lahko spremenilo razmerja med političnimi poli v svetu.

Problematika, ki spremlja proces nove vojaške integracije Evropske unije, zaenkrat še ni bila predmet obravnav na mednarodni ravni. 22. decembra bo v Zagrebu potekal mednarodni strokovni posvet »Zagreb Format«, ki bo posvečen novim vidikom splošne varnosti v Evropi. Sodeč po izjavi organizatorja, predsednika Zveze antifašistov in borcev Hrvaške Franja Habulina, bodo udeleženci iz 12 držav obravnavali nove priložnosti in tveganja v zvezi z ustanavljanjem skupnih evropskih oboroženih sil. Ni dvoma, da bodo rezultati posveta dali hrano za razmišljanje in to ne samo v evropski strokovni javnosti, saj bodo slišani tudi v središčih globalne moči: v ZDA, Rusiji in na Kitajskem.