Merjenje moči na političnem Olimpu pri imenovanju guvernerja

Napovedana “nova politika za razvoj Slovenije” Jerce Korče (LMŠ) žrtev interesov starih političnih elit, ki so zamudile pravi trenutek za spopad z bančno krizo in zaradi strahu pred ugotavljanjem odgovornosti odlašajo tudi s popravo krivic izbrisanim imetnikom delnic in obveznic.

Učinkovito izvajanje vseh treh ekonomskih politik: monetarne, fiskalne in dohodkovne predstavlja ključen element za uspešno vodenje države. Tega se počasi očitno že zelo dobro zavedata predsednik vlade RS Marjan Šarec in vodja poslanske skupine Brane Golubović (LMŠ), ki sta predsedniku države Borutu Pahorju ob ponesrečenem poizkusu imenovanja viceguvernerja Primoža Dolenca za guvernerja Banke Slovenije pred uradno vložitvijo predloga diplomatska namignila, da kandidat ne uživa njunega zaupanja za vodenje monetarne politike. Pri vodenju monetarne politike je bistvo namreč v tem, da se v 90 odstotkih časa nič ne dogaja, v 10 odstotkih, ko se nekaj zgodi, pa mora biti regulator maksimalno pripravljen in mora imeti nad sistemom celovito kontrolo. Neracionalno vztrajanje predsednika Boruta Pahorja se je končalo neslavno s »fiaskom« v Državnem zboru, kjer je viceguverner Primož Dolenc, ki sicer operativno ni sodeloval pri reševanju bančne luknje, prejel skromnih 30 glasov podpore.

Da je usklajenost ekonomskih politik ključna za rast BDP, se očitno zavedajo že tudi v stranki LEVICA, saj so se s predlogom o povišanju minimalne plače, kot nova politična stranka aktivno vključili v proces usklajevanje ekonomskih politik. Nova politična sila LEVICA, ki jo vodi vzhajajoča politična zvezda in energični predsednik Luka Mesec, je tudi ena od redkih parlamentarnih političnih strank, ki nastopa z zelo jasnimi stališči o prepoceni prodajah najboljših slovenskih bank in gospodarskih družb (t.i. blue chipov) v zadnjem obdobju praviloma tujcem, ki s pridom izkoriščajo ponujeno priložnost poceni nakupov, ki so jim jih v povezavi z modelom reševanja bančne luknje omogočile neodločne vlade, ki so jih pred odločnim Marjanom Šarcem vodili nezainteresirani Borut Pahor, za informacije prikrajšana mag. Alenka Bratušek in mlačni dr. Miro Cerar.

Omenjeni predsedniki vlad so namreč vsak v večji ali manjši meri prispevali k negativnemu izidu pri reševanju bančne krize in odpravljanju njenih posledic, saj v zraku nad njimi kot Damoklejev meč visi očitek o utemeljenem sumu kaznivih dejanj v povezavi z neupravičenim prikazovanjem negativnega bančnega kapitala, s katerim se sedaj ukvarja med drugim tudi Nacionalni preiskovalni urad (NPU).

Reševanje problematike ima za vpletene poleg kazenskopravnih lahko tudi širše politične posledice, saj je z njo povezana sporna razlastitev oziroma izbris vseh (preko 100.000) imetnikov delnic in podrejenih obveznic, ki celo po petih letih protiustavno ostajajo brez sodnega varstva in brez vsakršnega nadomestila, kar je za države z visoko pravno kulturo in delujočim socialno tržnim gospodarstvom nepredstavljivo. Nazadnje in ne najmanj pomembno predstavljajo izbrisani imetniki delnic in obveznic s širšimi družinami tudi volilne upravičence.

Glavni očitek vsem predsednikom vlad, s katerim je bivši guverner Banke Slovenije dr. Boštjan Jazbec branil svoj položaj in položaj Banke Slovenije, preden je dokončno klonil pred političnimi in policijskimi pritiski in se umaknil v bolj umirjene vode v tujino, je povezan z dejstvom, da vlada RS, ki jo je vodil Borut Pahor, ni upoštevala zahtev centralne banke po sprotni dokapitalizaciji bank. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je tudi prepričan, da v tem primeru velika dokapitalizacija v letu 2013 ne bi bila potrebna.

Seveda je interpretacija lahko rezultat medijske percepcije, vendar je potrebno v konkretnem primeru »pregledati in analizirati podatke in šele na podlagi kratke analize narediti zaključke«. Kaj se je med leti 2010 in 2013 z bankami v resnici dogajalo? Poglejmo številke. Stresni testi so leta 2013 v osmih bankah v Sloveniji zaradi kot kaže prestrogih kriterijev pokazali kapitalski primanjkljaj v višini 4,8 milijarde evrov. Za dve manjši banki Factor in Probanko je bilo odločeno, da gresta v nadzorovano likvidacijo, ki seveda ni bila zastonj, ampak so za to odločitev davkoplačevalci morali prispevati dodatnih 450 milijonov evrov. Tri največje banke NLB, NKBM in Abanka so bile decembra 2013 dokapitalizirane v denarju in obveznicah za 2,8 milijarde evrov. Druge banke so od regulatorja Banke Slovenije dobile ultimat, da se morajo v šestih mesecih s sredstvi zasebnih vlagateljev kapitalsko okrepiti. Vse skupaj so torej davkoplačevalci takrat vložili v sanacijobank okoli 3,6 milijarde evrov. Od takrat dalje se pojavljajo tudi študije, ki dokazujejo, da so bile banke dejansko prekapitalizirane. V teh polemikah se doslej še nihče ni vprašal, ali je bilo mogoče banke dokapitalizirati za davkoplačevalce na manj boleč način? Odgovor je samo eden. Da. A do tega scenarija ni prišlo, ker lastniki bank niso upoštevali zahtev Banke Slovenije in to v pretežni meri vlada Boruta Pahorja. Posledično je neaktivnost pripeljala do kreditnega krča, omajanega zaupanja domačih in tujih vlagateljev v slovenski bančni sistem, posledično do znižanja bonitetne ocene državnega tveganja, s tem pa do hitrega zadolževanja države.

Dejstvo je, da sta Borut Pahor in dr. France Križanič (SD) ignorirala zahteve Banke Slovenije. Ko je namreč leta 2008 izbruhnila globalna finančna kriza, je takratna desnosredinska vlada Janeza Janše (SDS) ravnala modro in celo, ne da bi to zahtevala Banka Slovenije, tri banke, ki so bile v neposredni ali posredni večinski lasti države, dokapitalizirala s skoraj 500 milijoni evrov. Naslednje leto je Pahorjeva vlada vložila še 26 milijonov evrov, nato pa je sledila »blokada«. Banke štirikrat po letu 2009 niso sledile zahtevi nadzora za povišanje kapitala, kljub izrecni zahtevi Banke Slovenije. Najhuje je bilo v ključnih letih 2010 in 2011. Banka Slovenije je leta 2010 trem največjim bankam v državni lasti poslala zahtevo, naj se dokapitalizirajo v višini 400 milijonov evrov.

Takratni predsednik vlade Borut Pahor in finančni minister dr. Franci Križanič (SD) sta to zahtevo gladko »preslišala« in čas in denar izgubljala z idejami o jamstvenih shemah. Leta 2011 je Banka Slovenije zahtevala dokapitalizacijo v višini 844 milijonov evrov, a je država vložila samo 354 milijonov evrov. V dveh letih, v tri največje banke, ni bilo vloženih potrebnih 900 milijonov evrov.

Tuji lastniki bank v Sloveniji so v istem obdobju ravnali popolnoma drugače in so zahteve Banke Slovenije brezpogojno izpolnili. Še več. Lastniki so vložili še več, kot je bilo potrebno, medtem ko za državne banke v letih 2010 in 2013 ni pomagalo niti osem (8) pisem ali sestankov s predsedniki vlad in vsaj štirinajst (14) z ministrstvom za finance na temo dokapitalizacij.

Žal je bilo »igračkanje« političnih elit z Borutom Pahorjem in dr. Francijem Križaničem (SD) na čelu z bankami za davkoplačevalce zelo boleče. Dejstvo je, da takratni predsednik vlade RS Borut Pahor evidentno ni upošteval zahtev Banke Slovenije po ustreznem povečanju kapitala in ob nepravočasnem ukrepanju dopustil, da je prišlo do negativne spirale med seboj povezanih učinkov.

Na tej točki bi bilo seveda zanimivo vedeti, kakšno stališče je do zahtev Banke Slovenije zavzel urad za makroekonomske analize in razvoj (v nadaljevanju besedila: »UMAR«), ki ga je takrat vodil Boštjan Vasle, in ki bi glede na področno problematiko in na obseg potencialnih implikacij vsekakor moral predsedniku vlade posredovati svoje mnenje. Kapital s katerim banka razpolaga, namreč predstavlja glavni instrument, ki amortizira šok, ki ga povzroči kriza v poslovanju bank. Ustrezna višina kapitala banki omogoča, da se izgube absorbirajo in ne okrnijo poslovanja banke do te mere, da bi bilo lahko ogroženo varno in stabilno poslovanje banke. Paradoks celotne zgodbe se na podlagi prikazane analize kaže tudi v dejstvu, da je glavni krivec za visoke stroške sanacije bank za »nagrado« postal celo predsednik države.

To pa očitno ni bil zadnji spodrsljaj predsednika države Boruta Pahorja. Predsednik države Borut Pahor je bil skupaj z dr. Francetom Križaničem (finančnim ministrom v Pahorjevi vladi) in izredno spretnim in v mejnih situacijah že spletkarskim dr. Matejem Lahovnikom (gospodarskim ministrom v Pahorjevi vladi) že kazensko ovaden v zadevi TEŠ 6. Utemeljeno sporna naj bi bila predvsem vloga, ki so jo omenjeni v zvezi z investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) igrali kot člani skupščine Holdinga slovenske elektrarne (HSE). Prijavitelji so tožilstvu naznanili sum storitve več kaznivih dejanj, med njimi zlorabe uradnega položaja, oškodovanja javnih sredstev ter opustitve dolžnega ravnanja oziroma nevestnega dela v službi. Ovadenim očitajo, da so Alstomu omogočili protipravno pridobitev premoženjske koristi. Povzročeno škodo ocenjujejo na 350 milijonov evrov plus obresti. Torej tudi v tem primeru je razlog za kazenski pregon očitek o opustitvi dolžnega ravnanja.

Naslednji spodrsljaj je povezan s primerom suma pranja denarja v Novi ljubljanski banki iz Irana glede na dejstvo, da je predsednik države Borut Pahor pred meseci prostodušno priznal, da poročil Sove o domnevnem pranju denarja kot prvi državni uradnik preprosto pač ni bral. Predsednik parlamentarne komisije, ki je preiskovala sume pranje denarja v Novi ljubljanski banki Jani Möderndorfer (SMC) je javnost seznanil, da je komisija politično odgovornost za domnevno pranje iranskega denarja preko Nove ljubljanske banke pripisala tudi takratnemu predsedniku vlade Borutu Pahorju in ministru za finance dr. Franciju Križaniču, saj da sta oba bila med osebami, ki so opustile dolžno ravnanje.

Glede na provokativno izjavo predsednika države Boruta Pahorja, bi lahko sklepali, da se Borut Pahor ne strinja z oceno Janija Möderndorferja (SMC) in sicer, da je kot takratni predsednik vlade opustil dolžno ravnanje in s tem povzročil tveganje za nacionalno varnost in financiranje iranskega jedrskega programa, kar bi lahko škodilo tako Novi ljubljanski banki kot ugledu države. No, v tem primeru so si lahko oddahnili vsaj davkoplačevalci, saj za njih vsaj ni nastala dodatna škoda v višini 4-ih milijard evrov tako kot pri bančni luknji.

Glede na navedeno se torej odpira paleta vprašanj, kakšni motivi ali dejanski razlogi poganjajo predsednika države Boruta Pahorja pri imenovanju bodočega guvernerja Banke Slovenije? Ali je dopustno oziroma politično korektno, da glede na svoje spodrsljaje na finančnem in gospodarskem področju iz obdobja, ko je bil predsednik vlade RS in mu je na področju makroekonomskih gibanj in ekonomskih ukrepov svetoval direktor UMAR Boštjan Vasle, forsira »svoje« kandidate za guvernerja in to načrtno mimo predsednika vlade RS Marjana Šarca? Sporne odločitve Boruta Pahorja, za katere, kot navedeno, že tečejo kazenski postopki, so v proračun namreč navrtale več milijardno luknjo, ki se lahko s slabimi kadrovskimi potezami še poveča. V tem primeru bo vlada Marjana Šarca zelo težko oblikovala proračunske presežke, kar je glede na trenutno obdobje pozitivne gospodarske rasti njen primarni cilj.

Predsednik vlade RS Marjan Šarec je pri vprašanju imenovanja guvernerja postavil zelo visoke zahteve in to argumentiral z izjavo, da je bilo v sanacijo bank vloženega preveč davkoplačevalskega denarja, in da je potrebno razloge za nastanek bančne luknje celovito razjasniti. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, da predsednik države, ki ima po ustavi samo protokolarno vlogo in je svoj čas za vodenje ekonomskih politik v vlogi predsednika vlade RS že neučinkovito porabil v obdobju 2009- 2013 ter pri tem nazorno dokazal, da tudi s svojimi strokovnjaki iz UMAR situacije ni bil sposoben strokovno obvladati, sedaj nagaja predsedniku vlade RS Marjanu Šarcu pri kadrovskih predlogih za guvernerja. Za potrditev Boštjana Vasleta bodo namreč potrebni tudi opozicijski glasovi, kar pa pomeni, da bi se Boštjan Vasle v guvernerski stolček zavihtel z deljenimi glasovi koalicije in glasovi opozicije, kljub nasprotovanju LMŠ, ki je vodilna stranka koalicije in nosi glavni del odgovornosti za uspešno vodenje ekonomskih politik. Sporno imenovanje bi lahko tudi ponovno zaostrilo razmerja v koaliciji. Kdo in zakaj hoče disciplinirati predsednika vlade RS Marjana Šarca?

Poročilo Banke Slovenije o vzrokih za nastali kapitalski primanjkljaj bank in vlogi Banke Slovenije pri tem kot bančnega regulatorja, sanaciji bank v letih 2013 in 2014, o učinkovitosti sistema korporativnega upravljanja bank v državni lasti in načinu reševanja posledic kapitalske neustreznosti poslovnih bank si lahko ogledate tu.