Od Depale vasi do Trojan: Dosje sodne cenzure novinarja in zlorabe sodstva v primeru Vodušek – 1.del – TOPNEWS.si

Od Depale vasi do Trojan: Dosje sodne cenzure novinarja in zlorabe sodstva v primeru Vodušek – 1.del



Od Depale vasi do Trojan: Dosje sodne cenzure novinarja in zlorabe sodstva v primeru Vodušek – 1.del

Eklatantni in skrajni primer cenzure v primeru politično montiranega in naročenega sodnega procesa, ki si ga je privoščilo sodišče v Slovenj Gradcu 26.09.2018 v primeru Vodušek, je vsekakor presedan, ne samo v slovenski sodni praksi, ampak tudi mednarodni. Niti sam niti kdo od novinarskih kolegov namreč še ni slišal za noben drug primer, niti v Sloveniji niti v Evropi, v katerem bi sodišče novinarju prepovedalo opravljanje njegovega poklica. Gre za nezaslišan presedan in napad ne samo na mene osebno, ampak poskus discipliniranja vseh novinarjev in napad na slovensko novinarstvo nasploh, ki si ga je privoščila tretja – sodna veja oblasti nad novinarstvom ali, kot radi pogosto rečemo nad “sedmo silo”.

Gre za najbolj grobo obliko teptanja ne samo ustavnih, ampak občih človekovih pravic v novejši zgodovini slovenske države, ki nima primere niti v slovenski niti v evropski sodni praksi. Tudi v mednarodni javnosti, kjer avtoritarni in nedemokratični režimi novinarje zapirajo in ubijajo novinarje. Ni primera, da bi si sodišče in tožilstvo privoščilo tako maščevalni ukrep zoper novinarja, kot je prepoved novinarskega dela, kot skrajno obliko cenzure in represijo države nad posameznikom.

Naj ob tej priložnosti na začetku citiram enega najbolj uglednih domačih strokovnjakov s področja medijev, Marka Milosavljevića, s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, ki je za revijo Reporter dejal, da imajo nekateri poklici sicer določene omejitve oziroma dovoljenja ali licence. “Vendar, ko na primer zdravnik izgubi licenco, mu jo vzame zdravniška zbornica,” je spomnil. Še bolj pa ga je odločitev presenetila zato, ker gre v primeru novinarja za poklic, ki ni reguliran s kakšnimi koli licencami ali državnimi dovoljenji. “Predstavljajte si, da bi skorumpiranemu politiku prepovedali ukvarjanje s politiko. Nekateri so bili tudi pravnomočno obsojeni, vendar se vsaj jaz ne spomnim, da bi mu prepovedali ukvarjati se s svojo dejavnostjo.”

Novinarski poklici so v splošnem tako v Sloveniji kot tudi v tujini, po Milosavljevićevih besedah nelicencirani tudi zato, ker licence predvsem odpirajo ogromno možnosti političnih in drugih zlorab. Kot je pojasnil, se namreč pri tem postavi vprašanje, kdo licence in dovoljenja podeljuje in na podlagi česa. Novinarski poklic pa je zavezan etičnim kodeksom in vsesplošnim pravnim zahtevam in normam.

Pri prepovedi opravljanja novinarskega poklica Vodušku si je sodišče po mnenju Milosavljevića tako vzelo zelo širok prostor. “Če bi se to zgodilo na primer v Turčiji ali na Madžarskem, kjer je nadzor nad različnimi vejami oblasti in državnimi organi bistveno močnejši, si lahko predstavljamo prepoved opravljanja novinarskega poklica za nekoga kot zelo močno obliko cenzure, kar lahko pripelje pri novinarjih do strahu in posledično samocenzure,” je povedal. Pri tem je dejal, da je Slovenija na srečo bolj demokratična, vendar gre po njegovem mnenju za pomemben precedenčni primer, ki ga bodo morale pod drobnogled vzeti druge pravne institucije. Lahko se zgodi, da bi kdo primer peljal tudi do kakšne evropske institucije.”

Dne 26. 09. 2018 me je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v kazenski zadevi država Slovenija zoper obtoženega novinarja Vladimirja VODUŠKA zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem in tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju, opr. št. Kt 1/1545/12 z dne 26. 10. 2012, spremenjeni dne 27. 10. 2017 sodišče v sestavi senata – predsednica senata: Valerija Matvos Jeromel in sodnikov porotnic: Marija Petrič Erika Planinšec na predlog okrožne državne tožilke Natalije Pogorevc Mlakar, obsodilo na kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. Prvotni predlog tožilstva je bil 1 leto in 9 mesecev zapora.

V skladu s prvim odstavkom 56. člena Kazenskega zakonika-1 se obtoženemu v izrečeno kazen zapora všteje čas, presatn v priporu in sicer, od 12. 7. 2012 od 9.35 ure do 9. 8. 2012 do 19.20 ure.

Sodišče je poleg zaporne kazni leto in pol zapora na podlagi 71. člena Kazenskega zakonika-1 do obtoženemu Vladimirju Vodušku dosodilo še stransko kazen prepoved opravljanje novinarskega poklica in sicer, za čas 1 (enega) leta, šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Gre za prvi primer v RS in po prvih preverjanjih tudi v EU, da je sodišče poleg zaporne kazni novinarju prepovedalo opravljanje novinarskega poklica.

Po 30-ih letih novinarske kariere, ki sem jo začel leta 1988 na RTV Slovenija, po opravljenem študiju politologije na takratni Fakulteti za družbene vede, kjer sem kot pripravnik spremljal predvsem nastanek in ustanovitev novih družbenih gibanj in strank oziroma nastanek večstrankarskega sistema v državi, kjer je od leta 1945 vladal enopartijski sistem, sem bil v montiranem političnem procesu spoznan za krivega in obsojen na prepoved novinarskega dela, kar je unikum, ne samo za evropske demokracije, ampak tudi za totalitarne režime v svetu. Ni namreč poznan primer, ko bi novinarju, ki je brez kriminalnega dosjeja, prepovedali novinarsko delo in ga tako eliminirali iz javnega življenja.

Gre za kršitev osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do dela in pravica do svobode izražanja, ki je zajamčena vsakemu človeku ne glede na narodnostno, versko ali politično pripadnost, ki jo je, po sramotni in konstruirani obtožnici izreklo katerokoli sodišče v nekdanji Jugoslaviji ali v samostojni državi Slovenije od leta 1991 dalje. Ne gre zgolj za eliminiranje enega najbolj prepoznavnih ikon slovenskega novinarstva, ampak tudi za sodbo, ki je uperjena proti novinarskemu poklicu in proti celotnemu slovenskemu novinarstvu. Gre za maščevalno sodbo, ki nima nobene osnove v pravnih dejstvih, ampak je povezana izključno z maščevanjem tako imenovane “globoke države” v Sloveniji, zaradi mojega novinarskega dela in javnega delovanja v treh desetletjih od nastanka slovenske države.

Zgoraj omenjeno trditev lahko argumentiram s poskusi moje eliminacije iz javnega prostora, ki traja praktično vse od začetka mojega novinarskega dela, ko sem kot mlad novinar pripravnik spremljal sojenje in demonstracije na Roški, potem nastanek praktično vseh političnih strank, od SDZ-ja, do Kmečke zveze, kasneje Slovenske ljudske stranke ter predvsem dogajanj povezanega z zgodnjim nastankom Demosa ter prihodom Jožeta Pučnika na čelo Demos-a. Direktorji in uredniki javne RTV so zelo zgodaj opazili mojo naklonjenost do demokratičnih procesov in sem bil že v času svojega pripravništva na TV Slovenija za nekaj časa umaknjen, saj sem moral poleg rednega novinarskega dela predvsem v notranji politiki prevzeti tudi snemanje kmetijstva in kmetijskih oddaj.

Leta 1989 sem bil po odločitvi takratnega odgovornega urednika Darka Marina in urednice Ljerke Bizilj poslan na delo dopisnika TV Slovenija iz Beograda, ki je bilo do takrat prestižno mesto namenjeno najbolj preverjenim in zaupnim kadrom iz takratne partijske nomenklature, ki pa je seveda že leta 1988 vedela, da bo prišlo do razpada Jugoslavije in do vojne v takratni skupni državi. Ker je bilo delo v Beogradu nevarno za življenje, sem bil po sili razmer takrat dobesedno vržen na najbolj nevarno in izpostavljeno novinarsko mesto, kjer je bilo ogroženo ne samo moje življenje, ampak tudi življenje moje družine.

Kljub temu sem vedel, da je to moja edina možnost, da dobim delo in ostanem v službi na takratni RTV Slovenija, in da moram izkoristiti zgodovinsko priložnost, ki se mi je ponudila kot takrat novinarskemu pripravniku. Svoje delo med leti 1989 in 1992 sem, ne po svoji oceni, ampak po oceni ljudi in stroke, saj sem dobil celo Tomšičevo nagrado za najbolj perspektivnega mladega novinarja, opravil briljantno. Na osnovi mojega poročanja iz Beograda se je večina prebivalcev Slovenije takrat odločila za plebiscit in samostojnost in proti velikosrbskemu šovinizmu oziroma proti poskusom takratnega predsednika Srbije Slobodana Miloševića ter Jugoslovanske ljudske armade, da s silo prevzame oblast v državi. Takrat sem prvič okusil, kaj pomeni solzivec in demonstracije, saj so mi zaplenili material, na katerem so bili posnetki tankov na beograjskih ulicah po uvedbi izrednih razmer.

O takratnih dogodkih si lahko več preberete v knjigi TRETJA BALKANSKA VOJNA, DOSJE 1989-1996, VLADIMIR VODUŠEK, ZALOŽBA SLON 1996, kjer sem natančno popisoval dogodke povezane z mojim novinarskim delom v takratni prestolnici razpadle države v Beogradu. Kot prvi sem poročal o odločitvi takratnega jugoslovanskega predsedstva, da s tanki zaduši demonstracije v Beogradu proti avtoritarnemu režimu in predvsem proti manipulacijam beograjske televizije tako imenovane Bastilje ali tovarne laži, ki je bila takrat orodje v rokah Slobodana Miloševića. Prav tako sem aktivno spremljal spopad, ki se je začel znotraj zvezne partije in znameniti 14. kongres, ki ga je slovenska partija zapustila in si s tem praktično zagotovila nadaljnje vladanje v tako imenovani tranziciji.

V tistem času sem spremljal tudi odmeven sodni proces proti Azemu Vllasiju in nasilno priključitev avtonomne pokrajine Kosova Srbiji. Proces sem spremljal skupaj z največjimi avtoritetami na področju prava v Sloveniji, ki so pomagale braniti Azema Vllasija v montiranem procesu, ki ga je uprizorile takratne zvezne oblasti, ki jih je že prevzemal Slobodan Milošević. Prav tako sem kot prvi novinar v Jugoslaviji delal intervju s takratnim političnim zapornikom z najdaljšim stažem v Jugoslaviji Ademom Demacijem.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom po treh desetletjih sam žrtev montiranega in naročenega političnega procesa, v katerem so me obsodili, ne samo na zaporno kazen, ampak tudi na prepoved opravljanja poklica. Glede na to, da sta se v mojem procesu zamenjali dve sodišči in tožilki ter štirje senati in sicer v Slovenj Gradcu in v Celju sem prepričan v to, da je bilo sojenje zrežirano in naročeno ter, da se je kar sedem let iskalo sodišče in sodnika(co), ki bo opravil/a to najbolj sramotno sodbo v sodobni zgodovini slovenske države.

Naj se vrnem k novinarskemu delu in prelomnim dogodkom, ki so vplivali na to, da me sicer že tri desetletja poskušajo naročniki tega procesa disciplinirati in preprečiti, da bi opravljal novinarski poklic, kar jim ni uspelo preko urednikov in direktorjev televizij in drugih medijev, v katerih sem delal, saj sem se vedno umaknil in si poiskal novo službo, kjer sem predvideval, da bodo politični in ostali pritiski na moje delo manjši, in kjer se bo dalo v kolikor toliko pluralnem okolju opravljati novinarski poklic.

Tako sem po vrnitvi iz Beograda postal urednik notranje politike na TV Slovenije, kjer pa sem bil že leta 1992 zamenjan zaradi domnevno spornega vodenja soočanja predsedniških kandidatov, med katerimi je bil seveda favorit nekdanji predsednik predsedstva Milan Kučan. Čeprav so bili kandidati za predsednika zadovoljni z vodenjem, kjer sta z mano v studiu sedela novinarja Dragica Korade in Miran Lesjak, saj se mi je zmagovalec takrat celo zahvalil za korektno vodenje, so šefi na javni RTV ocenili drugače in sem moral zapustiti mesto urednika. Takratni odgovorni urednik in direktor televizije sta mi med oddajo napisala, da me bosta v primeru, da oddaja ne bo vodena po njihovih željah zamenjala ne samo kot novinarja, ampak tudi kot urednika in to sredi oddaje Na TV Slovenija sem vztrajal nekako do leta 1994 z odmevnimi primeri obdelave novinarskega dela predvsem se spomnim primera Platovšek in Safti, nato pa sem se v dogovoru z Danilom Slivnikom zaposlil v časopisni redakciji Dela.

Na Delu sem kmalu postal eden najbolj branih novinarjev, saj so bralci predvsem zaradi Danila Slivnika in mene praktično na bencinskih črpalkah zvečer čakali na večerno izdajo Dela, saj smo imeli v tistem času najboljše informacije in najbolj razdelano uredniško politiko. V tistem času je prišlo tudi do afere Depala vas, o kateri sem napisal knjigo Operacija Marinec, saj sem razpolagal z vso dokumentacijo in ozadjem procesa, v katerem je prišlo do spopada takrat dveh struktur v državi in sicer, policije in vojske, oziroma njihovih tajnih služb kot nadaljevanje političnega spopada z drugimi sredstvi.

To je bila po mojem poročanju iz Beograda in elitnem soočanju predsedniških kandidatov na TV Slovenija že tretja velika zamera v politiki, saj sem objavil faksimile dokumentov, ki niso bili najbolj prijetni za akterje omenjene zgodbe. Zaradi afere Depala vas je padel takratni obrambni minister in predsednik SDS Janez Janša. Sam pa sem se prvič srečal z metodami tajnih služb, ki so preko tajnih delavcev in sodelavcev praktično delovali po istih principih kot nekdanja SDV oziroma Udba ali pa KOS, nekdanja Kontraobveščevalna služba vojske.

Sam sem bil prepričan, da so omenjene metode ostale v ropotarnici zgodovine, in da nikoli ne bo nihče v demokratični državi obdelovan s sredstvi, ki so jih uporabljali nekdanji totalitarni režimi. Kako zelo sem se zmotil! Od Depale vasi leta 1994 do Trojan leta 2012 namreč ni daleč, niti geografsko, niti časovno, niti po političnih metodah. Dvajset let se v delovanju globoke države z zlorabo policije in tožilstva in sodišča praktično ni veliko spremenilo. Očitno so naročniki isti, scenarij je isti.

Na Trojanah sem bil namreč leta 2012 spektakularno aretiran, kjer so me po obdelavi tajnega delavca policije – policijskega špiclja provokatorja s kodnim imenom Rudi in tajnega sodelavca policije direktorja Rhydcona, aretirali zamaskirani policisti z orožjem pripravljenim na likvidacijo. Le svoji prisebnosti se imam zahvaliti, da takrat ni prišlo do “nesreče” oziroma do nesrečnega slučaja, v katerem bi bil v akciji specialne enote policije ubit novinar. Predvidevam, da je bil prvotni scenarij tak, da se me v primeru aktivnega upora zamaskiranih uslužbencev posebne enote policije, ki so bolj spominjali na poklicne morilce, kot pa na pripadnike policije, enostavno likvidira.

Aretiran sem bil nekaj ur potem, ko sem na komercialni televiziji Info TV , katere lastnik sem bil, intervjujal takratnega predsednika vlade Janeza Janšo. Intrevju je potekal ob 20 uri zvečer, v živo v studiu VPK in sicer, 11. julija 2012, čez nekaj ur potem zjutraj 12. julija pa sem bil spektakularno aretiran kot največji kriminalec in še hujše kot izgledajo aretacije mafijcev v Italiji ali pa šefov narko kartelov v kakšni od južnoameriških držav.

Ob tem sem bil ves čas pod prisluhi in sledenju, saj sta policija in tožilstvo proti meni takrat že uporabljala posebne metode in sredstva, se pravi prisluškovanje in tudi operativno prostorsko spremljanje vsakega mojega koraka. Si predstavljate, da bi v kateri od demokratičnih držav proti novinarju in voditelju oddaj, v času in med intervjujem uporabljali proti novinarju posebne metode in sredstva in ga aretirali takoj po intervjuju s predsednikom vlade.

Jaz si tega ne predstavljam in v tridesetletni novinarski karieri, niti doma, niti na tujem nisem zasledil, da bi aretirali novinarja, takoj po intervjuju z demokratično izvoljenim predsednikom vlade. V totalitarnih režimih bi bilo to teoretično možno, recimo, če predsednik vlade ne bi bil zadovoljen z intervjujem in bi novinarja zaradi tega aretirali. V Sloveniji je to očitno možno če cilj opravičuje sredstva in cilj je bil diskreditacija in aretacija novinarja.

Aretacija je bil veliki finale obračuna, ki so ga načrtovali že daleč nazaj. Leta 1999 sem namreč po menjavi garniture na Delu, kjer je odgovorni urednik postal Mitja Meršol, nekdanji direktor Tit Doberšek pa je odšel v pokoje, Danilo Slivnik pa je že pred tem odšel z Dela in ustanovil revijo Mag, zopet moral zamenjati službo. Po enoletnem pregovarjanju sem odšel na komercialno televizijo POP TV, kjer sem delal do leta 2007 kot novinar v notranjepolitični redakciji. Obdobje novinarskega dela, kjer sem spremljal politične afere in opozicijo, je bilo brez prevelikih pretresov, saj je bila POP TV v ameriški lasti, poleg tega pa je bila kapitalsko in politično precej neodvisna od centrov moči in direktnega političnega vpliva, vsaj ko je šlo za moje delo.

Razen tega, da ob volitvah nisem mogel voditi mnenjskih oddaj, sem kot novinar lahko deloval precej avtonomno, saj je bila takrat komercialna televizija podvržena zakonom gledanosti in je želela pridobiti tisti del gledalcev in naklonjenost političnega prostora, ki je bil povezan z opozicijo oziroma desno politično provinienco. Glede na številna prigovarjanja sem se leta 2007 ponovno vrnil na TV Slovenija, kjer smo skupaj z ekipo hitro dvignili gledanost in predvsem z oddajo Vroči stol postali tako rekoč številka ena, kar se tiče informativnega programa v Sloveniji, po vplivnosti in po gledanosti.

Vendar sem hitro spoznal, da se v ustroju javne televizije od leta 1992 ni mnogo spremenilo, kar se tiče direktnega političnega vpliva na delo in kariero novinarjev. Vrnitev na RTV je bila usodna za novinarsko kariero, saj sem takrat, poleg afere Patria praktično bil “sokriv” za afero Janša – Sanader z objavo pogovora z nekdanjim premierjem Tonetom Ropom, ki je razkril, da naj bi tajna služba posnela domnevno dogovarjanje za incidente v Piranskem zalivu med takratnim hrvaškim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem in predsednikom vlade RS Janezom Janšo.

Seveda je poleg razkritja te afere, kjer sem si očitno nakopal veliko jeze vseh vpletenih strani, zgodila, še afera povezana z ukinitvijo vplivne in gledane oddaje Vroči stol, ki sem jo vodil, in ki jo je spremljalo tudi do 400.000 oziroma več kot 400.000 gledalcev. V eno od oddaj o korupciji sem namreč povabil tudi Boštjana Penka, ki je v preteklosti vodil protikorupcijsko komisijo ter bil potem vplivni sodnik in tožilec, ki se je v tistem času odpravljal v odvetniški poklic. Seveda nisem mogel vedeti, da bo Boštjan Penko aretiran teden dni po oddaji, v katero sem povabil tudi šefico takratnega tožilstva Barbaro Brezigar in nekdanjega šefa kriminalistične policije Aleksandra Jevška. Ko so namreč v studiu opazili Boštjana Penka, ki je bil v policijski in tožilski obdelavi, se oddaje niso udeležili, sankcija pa je bila ukinitev oddaje. Sam pa sem poleg oddaje Vroči stol, izgubil službo oziroma pogodbo za delo na RTV-ju. Ko sem prišel na RTV, sem namreč naredil usodno napako, da se nisem zaposlil kot novinar, ampak sem delal pogodbeno.

Po ponesrečeni zgodbi na RTV-ju, kjer sta bila takrat direktor televizije Jože Možina, urednik pa Rajko Gerič, se je praktično ponovila repriza dogodkov iz leta 1992, ko sta televizijo vodila Janez Lomberger in Lado Ambrožič kot odgovorni urednik. Kmalu po tem sem moral zapustiti državno televizijo in sem delal naprej s statusom novinarja publicista kot lastnik zasebnega medija, saj praktično službe znotraj mainstream medijev za mene praktično ni bilo več.

Manevrski prostor se mi je, kot novinarju zožil tako, da sem bil praktično prisiljen postaviti svoj medij, da bi lahko nadaljeval z novinarskim delom. Kmalu po prevzemu Info Tv-ja smo ponovno pognali oddajo Vroči stol, ki je postala ena od pomembnih mnenjskih oddaj, v katero smo vabili politike, akterje dogodkov in analitike. Zadnja zamera do mojega novinarskega dela je nastala ob spremljanju protestov pred sodiščem v času, ko je bil v zaporu vodja opozicijske SDS Janez Janša, in ko druge medijske hiše, razen Top TV, praktično niso spremljale dogodkov, povezanih s procesom in zaporom opozicijskega liderja. V tem času sem se očitno še posebej zameril takratnemu vodstvu sodišča, saj so kar trikrat zavrnili, da bi se sodni proces iz Celja oziroma kasneje iz Slovenj Gradca prenesel v Ljubljano, kjer sem imel stalno bivališče. Gre za prenos krajevne pristojnosti iz enega sodišča na drugo.

Maščevanje in račun za moj novinarski aranžmaja je prišlo kmalu leta 2012 v obliki spektakularne aretacije na Trojanah, ki sem jo opisal zgoraj, in ki je bila posledica delovanja kriminalne združbe, povezane z vodstvom državnega podjetja Unior, ki je veljalo za trdnjavo nekdanjega sistema, in ki se je ohranil preko vplivnih direktorjev državnih družb, povezanih z nekdanjo politično policijo Udbo oziroma s SDV službo državne varnosti.

Nekje v prvi polovici leta 2012 je nekdanji uslužbenec tajne službe prinesel v redakcijo Info TV dokumente, ki jih je pridobil od enega od direktorjev v državnem podjetju Unior in glede na potek dogodkov je to bil direktor investicij v Uniorju Stanko Makovec. Dokumentom nismo posvečali prevelike pozornosti, saj smo v redakciji pri preverjanju dobili s strani vodstva Unior zagotovila, da gre za zakonite račune. Kasneje, ko so že peljali proces proti meni, se je izkazalo, da naj bi šlo za štiri ali pet fiktivnih računov, ki jih je Uniorju izdala hčerinska firma Rhydcon, s katerimi je pridobila denar za plačilo obresti v eni od državnih bank. Čeprav računi, ki so se nanašali na razna dela, naj ne bi imeli pokritja, so akterji, predvsem direktor hčerinskega podjetja Vinko Stiplovšek, zagotavljali, da dokumenti niso sporni in imajo pokritje v sklepih skupščine omenjenih podjetij Uniorja in Rhydcona, zato smo sporno dokumentacijo vrnili viru, ki jih je prinesel. Dokumente je policija našla pri viru ob policijski preiskavi in ne pri meni doma ali v redakciji.

Zadeva z dokumenti je precej podobna aferi JBTZ, ko je takratni podoficir Jugoslovanske armade na Mladino prinesel sporno dokumentacijo o premikih Jugoslovanskih enot. Proces proti četverici (kratica JBTZ) je bil sodni proces in politična afera v Sloveniji v prelomu 80. in 90. let 20. stoletja. Služba državne varnosti (SDV) in Protiobveščevalna služba Jugoslovanske ljudske armade (KOS) sta aretirali tri novinarje tednika Mladina (Janeza Janšo, Davida Tasića in Francija Zavrla) in zastavnika JLA Ivana Borštnerja zaradi izdaje vojaške skrivnosti.

Zaradi liberalizacije in vseh večjih pritiskov k politični reformi v Sloveniji ter v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji se je znotraj Vojnega sveta SFRJ in CK ZKJ izoblikovalo mnenje, da je to protirevolucionarno delovanje. Na 72. seji CK ZKJ so tako govorili o aretacijah problematičnih članov ZSMS. Magnetogram se je pozneje znašel v Janševi posesti – izvirni lastnik magnetograma je bil Jože Smole, kateremu so ga ukradli, nakar ga je dobil Igor Bavčar in ga izročil Janši. Janša je 26. aprila magnetogram izročil Zavrlu, ki je nato postal osnova za članek »Noč dolgih nožev« v Mladini.

Služba državne varnosti (SDV) je 27. aprila 1988 opravila tajno preiskavo prostorov podjetja Mikro Ade (Cankarjeva cesta 10), pri čemer so odkrili magnetogram in dva lista vojaškega dokumenta (ukaz generalpodpolkovnika Svetozarja Višnjića, poveljnika 9. armade). S tem so pridobili dokaze, zaradi česar so se odločili, da bodo sprožili sodni proces pred vojaškim sodiščem. 30. maja 1988 je bil zadnji sestanek SDV in KOS, kjer so se dogovorili o poteku aretacij in nadaljnjih postopkih; sestanek sta vodila polkovnik Aleksandar Vasiljević (KOS) in pomočnik vodje službe državne varnosti RSNZ Štefan Tepeš. V skupini, ki naj bi vse to izvedla, so bili: Miran Frumen (vodja), Dragan Isajlović, Zvonko Hrastar, Franci Pivk idr.

Kmalu po tem, ko smo preverili omenjeno dokumentacijo, za katero so akterji, povezani z Uniorjem in mojo aretacijo tako meni kot na sodišču trdili, da ni sporna in si torej ni zaslužila novinarske obdelave, me je poklical Vinko Stiplovšek direktor podjetja Rhydcon, hčerinskega podjetja Unior v večinski tuji lasti, s katerim sem se spoznal ob preverjanju dokumentov in me prosil, če bi se lahko oglasil v odvetniški pisarni Gregorovič in Pungartnik, ki zastopa podjetje Unior, in ki naj bi imelo nalogo od direktorja Uniorja Gorazda Korošca, da z mano vstopi v kontakt zaradi poslovnega sodelovanja s televizijo Info TV.

Po tem sem se oglasil v omenjeni odvetniški družbi kot direktor podjetja Info TV in se pogovarjal o ponudbi poslovnega sodelovanja s strani Uniorja, ki naj bi želel za daljše časovno obdobje sodelovati s podjetjem na področju oglaševanja, češ da smo komercialno zanimivi za poslovno sodelovanje, in da imajo naročilo od podjetja Unior, ki ga zastopajo, da pripravijo pravni del pogodbe o oglaševanju. Usklajevanje pogodbe je potekalo približno mesec in pol in sicer, od 12 junija do 4 julija 2012, ko smo praktično uskladili pogodbo, ki je bila prilagojena zahtevam njihovega naročnika Gorazda Korošca oziroma Uniorja.

Glavni akterji vrhunske politične spletke in zarote zgodbe in sicer, direktor Uniorja Gorazd Korošec ter odvetnik Jožko Gregorovič ter diretor Rhydcona Vinsko Stiplovšek so kasneje celotno dokumentacijo in korespondenco okoli usklajevanja pogodbe odnesli 04.07 2012 vodji celjskega tožilstva Ivanu Žaberlu in podali kazensko ovadbo ter samoovadbo, češ da gre za izsiljevanje. Sami pa so se samoovadili in zahtevali še isti dan sporazum s celjskim tožilcem Ivanom Žaberlom, ki je kasneje v glavni obravnavi potrdil, da je odvetnik Jožko Gregorovič, njegov prijatelj, in da je zato osebno sprejel tako Gregoroviča, kot Stiplovška in seveda Gorazda Kosrošca.

Gorazd Korošec je kasneje na sodišču trdil, da niso imeli namena poslovno sodelovati, ampak, da je bilo dogajanje v odvetniški pisarni zgolj preiskava in provokacija, s katero naj bi dokazali domnevno izsiljevanje oziroma poskus izsiljevanja. Odvetniška pisarna Gregororovič Pungartnik je torej delovala kot policija in tožilstvo oziroma prevzela vlogo zasebnega preiskovalca, ki je imel nalogo svojega klienta, da me na zvijačen način povabi v odvetniško pisarno s ponudbo po poslovnem sodelovanju, in ko so od mene pridobili osnutek pogodbe, pripravljenega na podlagi njihovih zahtev in želja, so vse skupaj odnesli na tožilstvo in policijo ter celotne pogovore in korespondenco o poslovnem sodelovanju uporabili proti meni kot dokaz o domnevnem poskusu izsiljevanja.

Glede na scenarij podobnih afer kot sta JBTZ in Depala vas sem torej tudi sam kot novinar moral doživeti svojo “Depalo vas” na Trojanah. “Boj se Danajcev, tudi če prinašajo darove,” so besede, ki jih je po pripovedovanju Homerja izrekel trojanski svečenik Laokont, ko so Grki Trojancem poslali znamenitega lesenega konja.
Pogodba o poslovnem sodelovanju naj bi bila nekakšno darilo, pokazalo pa se je, da gre za trojanskega konja. Trojane pa so kot grška Troja, ki so jo požgali in zravnali z zemljo. Na isti dan, ko se je odvetnik Jožko Gregorovič napovedal in bil pri vodji celjskega tožilstva Ivanu Žaberlu, mi je pisal še mail, da so pogajanja o poslovnem sodelovanju končana, in da se bo vključil sedaj pooblaščenec direktorja Uniorja gospoda Gorazda Korošca, ki naj bi bil podpisnik pogodbe.

Po kazenski ovadbi na tožilstvu je Ivan Žaberl takoj predlagal, da začnejo s posebnimi ukrepi proti meni in sicer, na način, da so enega od akterjev zgodbe direktorja Rhydcona spremenili v tajnega sodelavca policije, ki me je povezal s tajnim delavcem policije. Le ta se je predstavil kot pooblaščenec družbe Unior oziroma kot posebni pooblaščenec direktorja Uniorja Gorazda Korošca. Po sledenju in prisluškovanju telefonov me je Vinko Stiplovšek takrat že po navodilih policije kot tajni delavec povezal z drugim tajnim sodelavcem policije in mi dal njegove kontakte ter predlagal sestanek na Trojanah en dan pred intervjujem s predsednikom takratne vlade.

Glede na to, da je policija imela dostop do moje elektronske pošte in do komunikacije, ter, da so mi sledili na vsakem koraku, so naredili timing aretacije na Trojanah in sicer, takoj po intervjuju s predsednikom vlade, da bi bil v javnosti dosežen večji efekt, češ aretirali smo novinarja, ki naj bi bil velik kriminalec in izsiljevalec ter v javnosti celotno operacijo prikazali kot kriminalno dejanje velikih razsežnosti.
Zgodba je bila ravno obratna, kriminalna združba, ki je vodila državno podjetje, je skupaj s tajnimi službami ter zlorabo policije in tožilstva skovala načrt, kako bi me diskreditirali in zaprli.

Po aretaciji sem bil namreč mesec dni v priporu, kjer sem čakal obtožnico, dokler Vrhovno sodišče enostavno ni odpravilo pripora in mi omogočilo, da se branim na prostosti. Glavni del pogovora s tajnim sodelavcem na dveh srečanjih na Trojanah je bil predvsem namenjen preverjanju mojega političnega prepričanja in preverjanju mojega novinarskega dela in načrtov glede medijev in medijske scene v Sloveniji.

V celjskem Starem piskru sem bil zaprt več kot mesec dni, do odločitve Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil pripor nezakonit. Kljub politični zaroti, kjer so bili zlorabljeni državni organi, kot so policija in tožilstvo, v zadevi država proti novinarju Vladimirju Vodušku, se je kasneje na celjskem sodišču začel sodni proces, ki pa se je ustavil, tako, da je Vrhovno sodišče zadevo prepoznalo kot sodni zaostanek in ga preneslo v manjše sodišče v Slovenj Gradcu.

Kljub nezakonitim dokazom, ki jih je odvetniška pisarna pridobila s prevaro navidezne ponudbe o poslovnem sodelovanju ter po vključitvi policije, tožilstva in tajnih delavcev in sodelavcev policije, ki so delovali v maniri najbolj totalitarnih režimov s kršitvijo zakonov in delovanja brez potrebne odredbe tožilstva in preiskovalnega sodnika, samo, da bi dosegli cilj, to je mojo kriminalizacijo z uporabo metode izzivanja kriminalne dejavnosti s tako imenovanim “entrapmentom “, ki se je začel že v odvetniški pisarni, dokončal pa s tajnim policijskim delavcem na Trojanah.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)