(VIDEO) Milana Kučana in Janeza Janšo na proslavi ločilo le nekaj metrov – Proslava ob dnevu državnosti in zgodovina prepirov ob proslavah

27. obletnica dneva državnosti je vsekakor zanimiva predvsem po tem, da sta le nekaj metrov stran sedela dva akterja zgodovinskih dogodkov. Milan Kučan je sedel v prvi vrsti na levi, Janez Janša pa na začetku četrte vrste na desni. To je bilo za poznavalce in kroniste precej neobičajno, saj v preteklih letih Janše ni bilo na proslavo niti v državni zbor, kjer je manjkala tudi večina ali vsi poslanci SDS-a, niti ga ni bilo na osrednjo državno proslavo. Razdalja med Janšo in Kučanom je bila sinoči, kljub različnim vrstam kratka, tako, da si lahko z nekaj spretnosti in inovativnosti ob pravem kotu lahko v kamero ujel oba akterja.

Zanimivo je, da je bilo na letošnji proslavi poleg Kučana in Janše precej akterjev slovenske politike, ki so bili dolgo časa odmaknjeni od politike. Tako smo lahko recimo videli Ivana Omana in Dušana Pluta, pa Andreja Lovšina in Marjana Podobnika, ki je po proslavi glasno protestiral, češ, da bi Janez Janša moral sedeti v prvi vrsti. Medtem ko je Ivan Oman tako po proslavi v DZ-ju kot tudi na Kongresnem trgu zavračal vsako izjavo, pa je Podobnik dejal, da je z letošnjimi volitvami konec globoke države, vendar bi J. Janša po njegovem moral bolj aktivno prevzemati oblast. “Kučana in Zemljariča pa zapeljati kakšen krog okoli Ljubljane.” S tem je Podobnik samo na glas povedal tisto, kar so nekateri za “šankom” govorili pred volitvami, da je glavno vprašanje letošnjih volitev, “kdo bo koga poslal v zapor” oziroma kdo bo koga dal zapreti. Marjan Podobnik je dejal: “Jaz verjamem, da mineva čas globoke države in prihaja čas svobodne države. To pomeni, da čeprav je izgledalo precej nemogoče, ustvarjamo precej povezovalno, pozitivno slovensko zgodbo. Mislim, da je izvolitev Mateja Tonina prvi pozitivni korak in jaz pričakujem tudi nadaljnje pozitivne korake. Jaz verjamem, da bodo spoštovani tako rezultati volitev, kot tudi želja in predvsem potreba, da Slovenija postane pravna država, ki bo zaščitila svoje interese in bo omogočila, da se potenciali izkoristijo.”

Ali lahko prisotnost Janše na proslavi in državniško držo pripišemo novi politični realnosti po volitvah? Milan Kučan in Janez Janša sta bila sinoči na svečani seji državnega zbora, le da je Janez Janša sedel v dvorani, Milan Kučan pa na balkonu in je takoj po proslavi odšel in ni prišel na tradicionalni sprejem, kjer običajno vsako leto nazdravijo s kozarčkom šampanjca. Janez Janša pa je novinarjem dejal: “Predvsem bi si želeli, da je Slovenija domovina za vse. Zdaj, ko ima slovenski narod lastno državo, bil čas, da se izpolnijo sanje, zaradi katerih smo na plebiscitu glasovali. In, da bi se vsi zavedali, kaj pomenijo tiste Pučnikove besede – Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo – Še vedno gre za Slovenijo:”

Dan državnosti, dan, ki naj bi združeval ljudi, je že desetletje razlog za hude prepire in poglabljanje sporov med desnico in levico, med opozicijskimi in pozicijskimi politiki in očitno je proslava ob dnevu državnosti tako močan medij identifikacije, da so ga stranke skoraj vedno v 27- tih letih zlorabljale za svojo promocijo in identiteto. Vse skupaj se je začelo že leta 1991, čeprav so prvi dve leti politiki vsaj tistih nekaj deset minut na proslavah še zdržali skupaj, se je v zraku že čutil boj za osamosvojitveno dediščino, ki je bil zakoličen z Janševo knjigo Premiki. Prvi dve leti po osamosvojitvi so iz proslave izpred Maximarketa odšli predvsem Demosovi politiki na zabave vsak po svoje, največkrat v Trnovo pred cerkev, dokler je bil tam znani trnovski župnik Janez Pogačnik z dobrimi zvezami s krogom Nove revije, ki je imel v kleti velike zaloge dobrega cvička ali pa recimo v Medvode, kjer je nekdanji župan Jože Strgar priredil Kres.

Dvaindvajsetega junija 1993 pa je počilo, ko se je točno 17. uri in 20 minut pri varnostniku predsedniške palače oglasil neznan moški in dežurnemu izročil vrečko z napisom Bata, napolnjeno s petimi državnimi odlikovanji. Dr. France Bučar, dr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Jelko Kacin in Janez Janša so namreč sklenili, da bodo vrnili državna odlikovanja. Resni zapleti so se začeli vrstiti takoj po letu 1994. Od leta 1994 so dan državnosti praznovali na proslavah od Vipave do Ljubljane. Ljubljanska oblast pa je začela organizirati ločene proslave. Tega leta je bil Janez Janša odstavljen z ministrskega položaja obrambnega ministra po aferi “Depala vas” in proslave so bile pravzaprav le še javna manifestacija sporov v slovenski politiki.

Leta 1995 je izbruhnil škandal, ko na proslavi dneva državnosti predsednika države Milana Kučana sploh niso postavili za prvega govorca, zaradi česar je protestiral Dimitrij Rupel, ki je bil takratni župan. Rupla so na Ljubljanski proslavi skupaj z Igorjem Bavčarjem, Francetom Bučarjem in Milanom Kučanom izžvižgali, aplavdirali pa so predvsem Janezu Janši in Lojzetu Peterletu. Jelko Kacin pa sploh ni smel nastopiti. Peto obletnico je razklal Matjaž Berger zaradi izbira Kosovelovega verza Kons 5. “Gnoj je zlato, zlato je gnoj, oboje = 0”. Predsedniki pomladnih strank so bojkotirali osrednjo proslavo, Lojze Peterle, Janez Janša in Miha Brejc pa celo izstopili iz odbora za pripravo osrednje državne prireditve.

Sledile so reprize sporov, leta 1998 recimo pred slavnostno proslavo in po slavnostnem koncertu v Gallusovi dvorani ni nihče imel nobenega govora, Janez Drnovšek pa se osrednje proslave sploh ni udeležil. Milan Kučan je prišel v Cankarjev dom, Janez Drnovšek je odšel na Socerb, SKD je praznoval v Prekmurju, socialdemokrati v Vilenici. Janeza Janšo je motilo, da se slovesnosti ob dnevu državnosti “vedno bolj zapirajo v elitne kroge ter da državljani v njih nimajo vstopa, čeprav bi morale biti proslave namenjene vsem Slovencem.

Leta 2000, po oblikovanju Bajukove vlade, je bil razrešen vladni del odbora za pripravo državne proslave, iz programa pa so bili črtani za takratno vlado sporni izvajalci. Trojka Kreslin-Predin-Lovšin, ki naj bi nastopila izven uradnega dela predstave, je protestno odpovedala sodelovanje na prireditvi. Slavnostna govornika sta bila dva Milan Kučan in Andrej Bajuk, vendar je nastal problem, kdo bo nastopil prvi in kdo drugi, predvsem pa, kdo bo koga poklical in kako se bodo zmenili.

Ob 15. obletnici samostojnosti junija 2006, ko je bila na oblasti SDS in Janez Janša, je bila enotna proslava, vendar zopet ni minila brez škandala. Slavnostni govornik je bil Janez Janša, ki naj bi prebral govor, katerega deli so plagiat Blairovega govora iz leta 1997. Za izjavo je premier dobil celo nagrado Bob leta. Tony Blair je na konvenciji stranke v Brightonu leta 1997 izrekel sledeče besede: “Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Toda lahko smo najboljši. Najboljše mesto za življenje. Najboljše mesto za odraščanje otrok, najboljše mesto za izpopolnjeno življenje, najboljše mesto za starost“ (angleško besedilo: “We can never be the biggest. We may never again be the mightiest. But we can be the best. The best place to live. The best place to bring up the children, the best place to lead fulfilled life, the best place to grow old”).

Janez Janša pa je na proslavi kot slavnostni govornik dejal: “Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši. Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo.“ Kritiki so citirali še drugi del govora britanskega premierja Blaira – “Danes želim zastaviti ambiciozen cilj za to državo. Da ne bo nič manj kot vzorna država 21. stoletja, svetilnik sveta. To pomeni poseči v bogastvo britanskega značaja “ in dodaja pomembne lastnosti tega značaja: “Ustvarjalen. sočuten, zazrt v prihodnost“.

Janša pa: “Danes si lahko bolj kot kadar koli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja. Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.“

Poleg delitev duhov v slovenski politiki na proslavah ob dnevu državnosti, so zanimive tudi lokacije proslave. Največ 15 proslav je potekalo na Trgu republike pred zgradbo Državnega zbora. V devetdesetih so dogodek zaradi nižjih stroškov šestkrat izvedli v Cankarjevem domu.

Od prenove Kongresnega trga leta 2011 se je zadnjih osem prireditev, tako kot tudi sinočnja, odvilo prav na Kongresnem trgu, čeprav je del proslave leta 2016 potekal tudi na Trgu republike. In za konec, še zanimiva statistika govornikov na osrednji prireditvi. Največkrat, če smo šteli pravilno, je bil govornik Milan Kučan in sicer leta 1991-1992 v vlogi predsednika Predsedstva RS ter leta 1993 v vlogi predsednika. Leta 1994 je govoril Janez Drnovšek kot predsednik vlade, od 1995 – 1999 Milan Kučan, zopet v vlogi predsednika z izjemo leta 1995 in leta 1989, ko zaradi sporov sploh ni bilo glavnega govornika. Leta 2000, je poleg Milana Kučana kot predsednika, zbrane nagovoril Andrej Bajuka kot predsednik vlade. Leta 2001 je poleg Milana Kučana zbrane nagovoril kancler Gerhard Schröder. Leta 2002 je bil govorec zopet Milan Kučan kot predsednik. Od leta 2003 do 2005 je bil osrednji govornik Janez Drnovšek tokrat v vlogi predsednika. Leta 2006 in 2007 je bil osrednji govornik Janez Janša kot predsednik vlade med 2004 in 2008. Od leta 2008 do 2012 je na proslavi govoril predsednik Danilo Türk, od 2013 naprej, pa je primat nad govori dobil predsednik države Borut Pahor.